Govoriti o ženskosti je za to mater štirih otrok govoriti o tistem delu človeštva, ki daje življenje ali pa ga "ustavlja". Zato meni, da je splav "nepopravljiv zlom v srcu ženskosti".
María Calvo je 221 udeleženkam tega dogodka predstavila zgodovinski pregled razvoja feminističnega gibanja od francoske revolucije do danes. Poudarila je, da je feminizem prinesel tako koristi kot izgube; koristi v javni sferi (ženske v javni sferi so zdaj uspešne ženske) in izgube zaradi "defeminizacije" žensk, ki je vplivala na koncept ženske identitete. V javni sferi je feminizem dosegel enakost pri enakih pravicah in svoboščinah ter omogočil uspeh žensk.
Feministično gibanje se je začelo s francosko revolucijo, ko je skupina pogumnih žensk zahtevala enake pravice in svoboščine, kar je nemška teologinja in filozofinja Jutta Burggraf imenovala "feminizem enakosti v javni sferi". Te Francozinje so trdile, da če so se lahko povzpele na Cadalso, se lahko povzpnejo tudi na tribuno. Na koncu so jih giljotinirali.
Prvo zahtevo za pravice žensk je leta 1792 podala angleška filozofinja in pisateljica Mary Wollstonecraft. Te pravice v javni sferi, ki temeljijo predvsem na pravici do izobraževanja, ne posegajo v žensko bistvo materinstva.
María Calvo je spomnila tudi na primer na Concepción Arenal v Španiji, ki se je ob podpori moža preoblekla v moškega, da bi lahko študirala. "Njen mož jo je na literarna srečanja vodil oblečeno v moškega, da je lahko sodelovala. Rada se spominjam podpore moških ženskam pri tej enakosti pravic in svoboščin," je dejala.
Spomnil je tudi na Emilijo Pardo Bazán, ki si je močno prizadevala za izobraževanje deklet, in Claro Campoamor, ki je leta 1931 v poslanskem kongresu dosegla volilno pravico za ženske.
Dve ženski, ki sta mu nasprotovali z znamenitim stavkom: "Preden sem ženska, sem državljanka".
Ta feminizem enakosti z legitimnimi zahtevami po enakih pravicah in svoboščinah, kot jih imajo moški, se je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja začel kvariti pod vplivom nekaterih mislecev, kot je bila filozofinja Simone de Beauvoir, ki je razvijala ideologijo spola in svoje geslo "Ženska se ne rodiš, ženska postaneš"," se spominja pisateljica.
Ponovno si lahko ogledate to Srečanje CARF o ženski identiteti tukaj
Od tega desetletja dalje se je začel razvijati trend, ki je menil, da je ideja ženske družbeni konstrukt in da biologija ne šteje. Francoski ateizem, za katerega se je zavzemal predvsem Jean Paul Sartre, je prav tako vplival na ta tok feministične misli, ki je bil eden od izvorov revolucije maja '68, "revolucije, ki je želela biti kolektivistična, a je bila individualistična v svoji najčistejši obliki. To je bil upor proti moškim in moškosti, ki so jo imeli za zatiralsko in avtoritarno," pravi María Calvo.
Za profesorja na Univerzi Carlos III je bila revolucija leta 1968 tudi upor proti ženskam. Ženskost je bila v krizi. To je pomenilo emancipacijo od moških, vendar je zahtevalo enakost ne le v javni sferi, temveč tudi v reproduktivni sferi. Ženske so to dosegle s kontracepcijo in splavom.
"Feminizem je v tem trenutku pokvarjen zaradi spolne osvoboditve, ki ločuje spolnost od čustvenosti, zavezanosti in reprodukcije. Seks ostaja nekaj igrivega in fiziološkega," pravi María Calvo.
Takšen pogled na spolne odnose je v mnogih primerih povzročil, da so ženske postale osamljene kot še nikoli in da so bile obravnavane kot objekt poželenja.
Revolucija leta 1968 je pripeljala do feminizma spolov, ki pravi, da "za ideologe ženska in moški ne obstajata, sta le družbeni konstrukt ali temeljita na nečem zunanjem, kar je mogoče upravljati".
Univerzitetni profesor je opozoril, da je zdaj človek lahko "moški in ženska zaradi svojih želja, želje pa postanejo pravice. V tem feminizmu ne moremo govoriti o naravnem moškem in ženski, ker zanika naravo. To je smrt razuma. S tem gibanjem odpravljamo temelje zahodne tradicije, odpravljamo spolno drugačnost, družina in zakon pa postaneta subjektivna pojma. Zanikani so tudi filozofski in pravni temelji naše družbe, saj vse temelji na čustvih in željah."
Donaciji pripišite obraz. Pomagajte nam oblikovati škofijske in redovne duhovnike.
Po tem feminizmu smo prišli do hipermodernizma. "Temu pravim magični feminizem, saj vse moje želje čudežno postanejo pravice," poudarja strokovnjakinja.
Pri tem je opozorila, da je feministično gibanje kot celota vedno pozabljalo na materinstvo in nikoli ni skrbelo za matere. "Ignoriranje tega pomembnega dejavnika je presenetljivo. Tudi danes ne. Le sedem avtonomnih skupnosti v Španiji zagotavlja porodniška nadomestila, medtem ko država za splav porabi milijone evrov," je obžaloval strokovnjak.
"Feminizem je imel tako koristi kot izgube; koristi v javni sferi (ženska v javnosti je zdaj uspešna ženska) in izgube pri "defeminizaciji" žensk, ki je vplivala na koncept ženske identitete." Maria Calvo
María Calvo se zavzema za nekaj, kar je ženskam prirojeno: sposobnost biti mati, ne glede na to, ali se uresniči ali ne. "V naših možganih je neizbrisen odtis za vzgojo, navezanost, skrb. Ženske so humanizatorji družbe, kot je dejal sveti Janez Pavel II."
Poleg tega je znanost zdaj omogočila dokazati, da je ženska identiteta resnična, da obstaja spolna razlika od nosečnosti naprej. Znanost kaže, da so ženski in moški možgani različni, z enakimi pravicami, vendar z različnimi pogledi na življenje.
"Ženski možgani nam omogočajo empatijo, da se znamo vživeti v druge ljudi, kar je del ženskega bistva," pravi.
María Calvo meni, da smo prišli do zaključka, da so ženske v javni sferi uspešne, da so postale neodvisne, vendar niso povsem svobodne, saj so podvržene "bolj perverznim" oblikam suženjstva kot v prejšnjih stoletjih, kot so na primer nadomestne maternice - ženske so posoda za izdelek. "Druge oblike suženjstva so pornografija ali narcistična, poklicno uspešna ženska, kar vodi v osamljenost brez primere," je dejala.
V tej družbi, v kateri ženske ne vedo točno, kdo so, ker je njihovo bistvo zanikano, nekatere psihiatrične šole proizvajajo odklone ženskosti in dekompenzacije. Na primer, psihološki in materinski vidiki žensk so okrnjeni.
"Vse ženske imamo neizbrisen materinski pečat, zaradi katerega nam je mar za druge, ne glede na to, ali smo matere ali ne, druga plat pa je erotično-profesionalna. Ravnovesje pri ženskah bo prišlo iz teh dveh delov in ne iz zanikanja enega na račun drugega," je dejala.
Druga vrsta deviantnosti, o kateri govorijo psihiatri, je mati samohranilka, ki želi ostati sama in se odreče moškemu, ker se ji zdi škodljiv in moteč. "Te matere obsodijo otroka, da ostane brez očeta, še preden se rodi. Oče ne obstaja, namesto očeta ni ničesar, kar privede do psiholoških težav teh otrok. Človek mora poznati svoje korenine. Psihiatrične študije kažejo, da so ti otroci IVF obsedeni s poznavanjem očeta, ki ga ne bodo nikoli spoznali.
Razkrila je tudi, da je model mater samohranilk tisti, ki se v Španiji najbolj širi, tj. enostarševske družine, ki otroka obsodijo na očetovsko siromaštvo. Ti otroci zapolnijo eksistenčno praznino matere, kar nekateri psihiatri imenujejo psihološki incest. Zato so nekateri od teh otrok agresivni do mater, ker jim ni bila dana avtonomija, za katero je običajno odgovoren oče. Prav tako jih pustijo duhovne sirote, ki ne morejo spoznati božanskega porekla.
Ob tem je odgovorila na vprašanje iz občinstva: "Otroke, ki ti kot majhni rečejo, da se počutim kot ženska, moraš ljubiti bolj kot karkoli drugega na svetu, vendar mislim, da je najpomembnejši zgled ravnanja. Menim, da je očetov zgled temeljnega pomena. Otroci se primarno spolno identificirajo z materjo, ko se rodijo, se identificirajo z žensko spolnostjo, ki se mora raztrgati in se povezati z očetovskim magnetnim poljem. Zato je odsotnost očetov danes problem. Zato je zdaj strah biti moški in izražati tiste bistveno moške lastnosti, kot so obramba šibkih, pogum in tekmovalnost.
Na koncu meni, da morajo ženske ponovno pridobiti svoje psihično-materinsko bistvo in erotično-profesionalno plat, da bi dosegle ravnovesje. To svobodo lahko v večji meri dosežemo po zaslugi moških. "Ko bo moški vstopil v dom, bomo ženske lahko šle ven in dosegle bomo večje ravnovesje. Zato je človeška drugačnost tako pomembna.
Dostopate lahko do Arhiv srečanj CARF Refleksija, da jih ponovno vidimo
