Giovanni Battista Bergamo je 35-letni italijanski duhovnik, rojen v Benetkah, vendar prebivalec Tajvana, mesta z manj kot 1% kristjani, katerega vera temelji na daoističnem in budističnem sinkretizmu, ki vključuje tudi čaščenje različnih lokalnih božanstev in čaščenje prednikov, značilno za kitajsko kulturo. SOdšel je na Kitajsko, da bi se udeležil velikega poslanstva evangelizacije v tej državi, in je zdaj inkardiniran v škofiji Kaohsiung. Kljub oddaljenosti - zaradi COVID-a ni mogel zapustiti države - se je Giovanni, da bi se bolje oblikoval kot duhovnik in služil tajvanskemu ljudstvu, s štipendijo CARF - Centro Academico Romano Fondazione lahko prek spleta vpisal v prvi letnik licenciata iz teologije na Papeški univerzi Svetega križa v Rimu.
Božje poti so neskončne. Pogosto načrtujemo določen način življenja, določeno službo, vendar se nenadoma zgodi nekaj, kar naše načrte obrne na glavo, in sčasoma ugotovimo, da je bilo tako bolje, saj se zavemo, da nas je Božja volja, ki je na skrivnosten način delovala v našem življenju, pripeljala prav tja, kjer nam je dobro: to je naš poklic.
V zvezi s Tajvanom Giovanni pripoveduje svojo zgodbo.
Moj oče Maurizio (ki je leta 2018 odšel v nebesa) in mama Annalisa, oba Benečana, sta odraščala na Muranu (otoku stekla). Od otroštva sta katoličana, poročila pa sta se mlada v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Oče je bil arhitekt in univerzitetni profesor. Skupaj z mamo sta v pokoncilskem obdobju obiskovala FUCI (Italijansko zvezo katoliških univerz). V tem za življenje Cerkve precej nemirnem obdobju so bili spori v akademskem okolju zelo močni, krščanstvo pa v določenem smislu precej spolitizirano. Zato sta se moja starša v pristnem iskanju prenovljene vere odločila, da bosta svojo krščansko vero živela v preprostosti v župniji blizu našega doma, natančneje v Santa Maria Formosa.
V tej župniji so poslušali katehezo o neokatehumenski poti. Skupaj s heterogeno skupino vernikov so ustanovili prvo neokatehumensko skupnost v Benetkah.
Koliko vas je v vaši družini?
Moja starša sta imela pet otrok (jaz sem najmlajši). Moji bratje in sestre so poročeni, jaz pa imam 15 nečakinj in nečakov! Moj brat Pietro je z ženo in petimi hčerkami misijonar v Belgiji. Moj oče je svoje poklicno in akademsko življenje vedno nadaljeval v Benetkah, hkrati pa je opravljal katehetske in evangelizacijske dejavnosti v drugih mestih Benečije. Poleg tega je prostovoljno nudil svojo strokovno pomoč pri načrtovanju cerkva in semenišč v misijonska območja (Kazahstan, Gruzija, Tajvan, Hrvaška, Kanada itd.).
Kaj vas je najbolj pritegnilo k tej novi cerkveni stvarnosti?
Predvsem pa je dejstvo, da na Poti najdejo resen in globok odgovor na svoje najbolj pristne želje, v osebnem in skupnostnem stiku z Božjo besedo, v liturgija z udeležbo in življenje v skupnosti.. Doživeli so globoko srečanje z Gospodom in njihova življenja so se začela spreminjati: rodile so se zelo velike družine z 8, 9, 10 otroki; nekateri so šli evangelizirat, nekateri celo v tujino, v Nemčijo, na Hrvaško itd.
Družina, ki je popolnoma predana Cerkvi in njenemu poslanstvu. Družina, ki moli, je orodje evangelizacije za druge.
Da, res ... Odraščal sem v tem cerkvenem okolju in kot otrok imam čudovite spomine na to, kako smo skupaj obhajali evharistijo s skupnostjo mojih staršev. Prav tako, Camino družine uvaja v zelo lepe oblike domače molitve, ki sem jih izkusila.Družinsko obhajanje nedeljske hvalnice, pri katerem starši posredujejo vero svojim otrokom.
Lepota krščanskega življenja in znamenja vere, ki jih je Sveti Duh prebudil v neokatehumenski poti, so v naši generaciji vzbudili željo po posnemanju. Tako zelo, da kljub težavam, ki jih poznamo iz današnje vse bolj razkristjanjene in sekularizirane družbe, ter kljub staranju in zmanjševanju števila prebivalcev Benetk samo v moji župniji zdaj obstaja 10 neokatehumenskih skupnosti, ki jih večinoma sestavljajo otroci in vnuki, ki se po drugi strani poročajo, imajo velike družine in vero prenašajo na svoje otroke.
V moji stari beneški skupnosti, peti neokatehumenski skupnosti v župniji Santa Maria Formosa, Trenutno šteje približno 30 članov, veliko mladih zakonskih parov z več kot 30 otroki in 3 duhovniki misijonarji.
Giovanni Battista Bergamo je najmlajši od petih sorojencev. Njegovi starši jskupaj z raznoliko skupino vernikov so ustanovili prvo neokatehumensko skupnost v Benetkah. Odraščal je na neokatehumenski poti in ima čudovite spomine na čas, ko je bil otrok in smo se zbrali pri obhajanju evharistije s skupnostjo njegovih staršev v zelo pristnem in veselem vzdušju.
"Po konfirmaciji, v obdobju mladostništva, sem tudi jaz prisluhnil katehezi in začel pot na Camino s svojo majhno skupnostjo, ki so jo sestavljali predvsem otroci iz družin prve skupnosti. Odtlej sem se vedno udeleževal praznovanj, za menoj pa je bila skupina laičnih katehistov in odgovorni duhovnik. Skupaj smo se udeležili svetovnih dnevov mladih s papežem, od Rima leta 2000 do zadnjih na Poljskem, in drugih evangelizacijskih izkušenj, kot je prikazano na sliki," pripoveduje.
Kot za vse mlade pa je prišel čas, da poiščete svojo dimenzijo duhovnega in poklicnega razvoja.
Vera je osebna izkušnja in nikoli si ne bi mislil, da se bom pri 36 letih znašel kot duhovnik na drugem koncu sveta. Po konfirmaciji sem kot najstnik začel pot na Camino s svojo majhno skupnostjo, ki so jo sestavljali predvsem otroci družin iz prve skupnosti. Odtlej sem se vedno udeleževal praznovanj, za menoj pa je bila skupina laičnih katehistov in odgovorni duhovnik. Skupaj s papežem sodelujemo na Svetovnih dnevih mladihod Rima leta 2000 do zadnjega na Poljskem in druge izkušnje evangelizacije.
Kot najstnik sem živel zelo aktivno življenje: Obiskoval sem javno šolo in bil odličen pri številnih predmetih; igral sem nogomet in košarko; imel sem rad glasbo, igral sem trobento ... Moje življenje je bilo v bistvu običajno življenje beneškega fanta srednjega razreda. Moj projekt je bil uspeti s svojimi sposobnostmi, imeti dobro družino, postati učitelj, malo kot moj oče. Filozofijo sem študiral v Benetkah, v popolnoma ateističnem okolju, posvečena avtonomnemu iskanju resnice, v kateri Bog nima mesta, s pomočjo človeškega razuma.
Na neki točki sem imel vse, za kar sem mislil, da mi bo prineslo srečo: imel sem lepo dekle in pripravljal sem se na poroko, imel sem veliko prijateljev, na univerzi sem bil odličen in med najboljšimi, kdorkoli me je poznal, je videl uspešno osebo. Toda v sebi sem se počutila prazno, osamljeno, polno kompleksov in bistveno nezadovoljno.
Preživeli ste trenutek obupa... kako ste prišli domov?
Takrat je Bog dovolil, da je moj oče hudo zbolel.Kljub vsem uspehom in filozofskim študijam sem se znašel brez konkretnega odgovora na smrt in bolečino. Vstopil sem v obdobje žalosti in obupa, ko se mi je zdelo, da je življenje v bistvu prevara. Vedno bolj sem se zatekal k študiju in projektom, a zdelo se mi je, da nič nima več smisla. Tudi moj čustveni odnos se je porušil in nekaj časa sem bil brez moči, da bi sploh kaj storil.
Hvala Bogu, da nisem nikoli zapustil svoje skupnosti, kjer sem se v tako temnem obdobju počutil še bolj ljubljenega. Čeprav sem bil v Cerkvi že od rojstva, sem morda šele v tistem trenutku zares slišal oznanilo o Božji zastonjski ljubezni do mene, ne zaradi mojih zaslug, ampak zaradi njegove dobrote. Božja beseda me je globoko nagovorila in v meni sta se ponovno rodila novo življenje ter možnost ljubiti in odpuščati. Nato sem nadaljeval študij, diplomiral, se spravil s starši in služil očetu v zadnjem obdobju njegovega življenja: to me navdaja z veseljem.
...in odločili ste se, da se boste predali Bogu.
Da: čutil sem, da sem pripravljen dati Bogu na razpolago vse, kar je njegova volja, tudi vstopiti v semenišče in postati duhovnik. Leta 2011 sem po času razločevanja vstopil v semenišče Redemptoris Mater za novo evangelizacijo.
Pri neokatehumenski poti kandidati za duhovništvo ne vstopijo v semenišče, ki je najbližje njihovi škofiji. Ciljno semenišče se torej izriše v trenutku molitve, v katerem je semeniščnik po izvlečku poklican, da gre v določeno mesto, narisano na zemljevidu, v katero koli mesto na svetu, kjer je semenišče Redemptoris Mater, da bi pomagal lokalni škofiji pri novi evangelizaciji.
Po izročilu sem bil poslan v semenišče Redemptoris Mater v Kaohsiungu na Tajvanu. Naše semenišče je po volji J. E. kardinala Petra Shana, takratnega škofa v Kaohsiungu, ki je podpisal dekret o ustanovitvi, namenjeno služenju kitajskemu ljudstvu v katerem koli delu sveta.
Predstavljam si, da ni bilo lahko....
Nikakor ne: Takoj po prihodu na Tajvan sem se moral naučiti kitajščine. Sredi tisočerih težav je bila izkušnja lepa, saj v tej šibkosti čutiš, da ti Gospod pomaga; vidiš Kitajce, ki, čeprav ne poznajo evangelija, pridejo k tebi, ti pomagajo in na koncu so ganjeni, ko vidijo ljudi, ki zanje darujejo svoje življenje.
Osnova naše formacije je prav Neokatehumenska pot kot pot katoliške formacije za vero odraslih. Zato sem tudi v semenišču lahko nadaljeval pot v lokalni neokatehumenski skupnosti. Zdaj moji bratje in sestre v skupnosti niso več moji tovariši iz otroštva, ampak mladi, starejši in kitajski pari. Spoznal sem lahko njihovo trpljenje, vstopil v njihove domove, skupaj z njimi pripravljal Besedo, praznoval z njimi in spoznal njihove družine. Zdaj jih čutim kot brate: resnično ganljivo je izkusiti občestvo in edinost, ki ju Sveti Duh daje tudi ljudem, ki so si kulturno in jezikovno tako oddaljeni.
Za tako veliko in zahtevno poslanstvo je potrebna tudi zelo dobra teološka in pastoralna formacija...
Poleg študija kitajščine in teologije je v naših semeniščih tudi čas misijonarskega potovanja zunaj semenišča, ko spremljamo duhovnike, katehete in družine na misijah po vsem svetu. Bil sem v Hongkong in Kitajska približno eno leto. To je bil čudovit čas, v katerem sem videl revščino, a tudi Božjo ljubezen in moč oznanjevanja njegove besede in zakramentov.
6. julija 2019 me je Peter Liu, škof v Kaohsiungu, posvetil v duhovnika. Eno leto sem služil v domorodni župniji, najprej kot diakon in nato kot duhovnik. Nazadnje sem bil poslan v semenišče, kjer sem zdaj kot študijski prefekt.
Na neokatehumenski poti mladi možje, kandidati za duhovništvo, ne vstopijo v semenišče, ki je najbližje njihovi škofiji, niti ne vstopijo v semenišče določenega naroda, ki ga izberejo njihovi predstojniki. Ciljno semenišče se torej izbere v trenutku molitve, v katerem je po izročilu semeniščnik poklican, da gre v določeno mesto, narisano na zemljevidu, v katero koli mesto na svetu, kjer je semenišče Redemptoris Mater, da bi pomagal lokalni škofiji pri novi evangelizaciji.
"In po izročilu sem bil poslan v semenišče Redemptoris Mater v Kaohsiungu na Tajvanu," pravi Giovanni. Naše semenišče je po volji J. E. kardinala Petra Shana, takratnega škofa v Kaohsiungu, ki je podpisal dekret o ustanovitvi, namenjeno služenju kitajskemu ljudstvu povsod po svetu.
Lani pa ste se vpisali na študij teologije na Papeški univerzi Svetega križa, kjer se izobražuje več spremljevalcev Neokatehumenske poti, pa tudi več deset duhovnikov, semeniščnikov, redovnikov in redovnic z vsega sveta iz različnih redov ali realij Katoliške cerkve.
Čudovita stvar. Zato v našem semenišču skupaj z drugimi formatorji in voditelji ter v občestvu s škofom Liuom menimo, da je pomembno, da duhovnikom omogočimo resno formacijo čim bližje Rimu, in zato nadaljujem svojo teološko formacijo na Papeški univerzi Svetega križa, kjer imajo mnogi med nami možnost odlično poučevanje z osebnim in poznanim spremljanjem.
Zlasti jaz, skupaj s škofom in mojimi sodelavci v semenišču Redemptoris Mater smo neizmerno hvaležni za pomoč, ki jo je CARFVsak dan se spominjam svojih dobrotnikov v naših molitvah in pri evharističnem praznovanju!
Podpora dobrotnikov združenja CARF za formacijo duhovnikov ni toliko pomemben študent, ampak predvsem škofija in Božje ljudstvo, ki bo imelo korist od njegove službe....
...In z veliko dela! Tajvan je otok s približno 23 milijoni prebivalcev. Kristjanov je manj kot 1%. Najpogostejša religija je sinkretizem, ki temelji na taoizmu in budizmu, vključuje pa tudi čaščenje različnih lokalnih božanstev in čaščenje prednikov, značilno za kitajsko kulturo.
Tu služimo škofiji Kaohsiung, oznanjevanje evangelija in oblikovanje majhnih krščanskih skupnosti, ki se podajo na pot krščanske formacije odraslih, ki je neokatehumenska pot. Posebnost skupnosti na Tajvanu je, da jih sestavljajo tudi številni nekrščeni katehumeni, ki prihajajo iz poganskih, budističnih ali taoističnih družin. Ta čas uvajanja jim pomaga, da konkretno izkusijo Jezusa Kristusa: stik z Besedo, krščanska ljubezen, ki se živi v skupnosti, postopoma spreminja njihova življenja in jim daje globoko pričevanje o moči vstajenja.
Ko pridejo do krsta, ki se podeli s potopitvijo med velikonočno vigilijo, zakramentalni pečat krsta najde zemljo, ki je že zorana, zorana in pripravljena roditi lepe in trajne sadove krščanskega življenja. Danes v naših skupnostih vidimo mlade Kitajce v krščanskih zakonih. s številnimi otroki, različnimi pričevanji o veri ob bolezni in smrti: luč, ki sveti v družbi, ki je še vedno v temi.
V veselje mi je bilo poslušati vašo zgodbo. Za našo univerzitetno skupnost je bilo to leto pandemije zelo težko, zahtevno ... Vendar je bilo tudi zelo pozitivno videti, kako ste se študenti zelo potrudili, da bi nadaljevali svoje izobraževanje na spletu. Zelo smo veseli, ko vidimo, da se Božje delo uresničuje prek našega dela in v življenju mladih duhovnikov, kot ste vi.
Enako velja zame! V težavah Bog vedno počne nekaj novega... Gospod počne nekaj novega. delo za novo evangelizacijo mi pa smo gledalci. Ne obračamo se nazaj, ker smo videli, kako dober je Gospod, in izpolnjevati njegovo voljo je najlepša stvar. Tajvan je odskočna deska za veliko poslanstvo, ki čaka Cerkev, če je res, da bo tretje tisočletje, kot je dejal sveti Janez Pavel II, tisočletje evangelizacije Azije!
Gerardo Ferrara
Diplomirala iz zgodovine in političnih ved, specializirala se je za Bližnji vzhod.
Odgovoren za študentsko telo
Univerza Svetega križa v Rimu
