Elio Azuaje Villegas je venezuelski duhovnik iz škofije Trujillo, ki v svoji krvi nosi strast in toplino svojega naroda.
"Moja zgodba je zelo venezuelska, saj sem se rodil v Caracasu staršem iz Trujilla, ki so se po naftnem razcvetu v 60. letih prejšnjega stoletja v Venezueli v iskanju boljših življenjskih priložnosti izselili v prestolnico. Sem tretji od petih sorojencev, osnovno šolo sem obiskoval v javni šoli in hodil v župnijo, ki so jo vodile sestre karmeličanke Srca Jezusovega.
Tam sem se pripravljal na obhajilo in konfirmacijo, pri 12 letih pa sem že pomagal kot pomočnik pri poučevanju katekizma drugim otrokom. Tam se je že zelo zgodaj rodil moj poklic in začela se je moja želja, da bi vstopil v nižje semenišče.
Moj poklic je bil zelo zgoden in ni bil tako enostaven, saj v nadškofiji Caracas ni bilo več manjšega semenišča in sem moral počakati, da sem končal tisto, čemur v Venezueli pravijo matura: manjkali sta dve leti, star pa sem bil 13 let.
Tam sem prek sester spoznal očete karmeličane in začel slediti svojemu poklicu, dali so mi priložnost vstopiti v manjše semenišče, kar je bila kljub moji mladosti zelo globoka izkušnja, saj sem moral premagati številne ovire, začenši s starši.
Svojemu mladoletnemu sinu, ki ni nikoli zapustil doma, je težko dovolil, da bi šel v semenišče. Oče je imel zame druge načrte, vendar sem se držal dejstva, da moram iti v semenišče, in z Božjo pomočjo, ki se je kazala po številnih ljudeh, ki jih imenujem angeli, sem postopoma, z bolečino in trpljenjem, premagoval preizkušnje.
Prišel je veliki dan, ki se ga bom spominjal vse življenje, ko sem vstopil v manjše semenišče očetov karmeličanov.Spominjam se, da je bilo zame veliko veselje in globoko zadovoljstvo biti tam, tako zelo, da me ločitev od staršev in bratov sploh ni prizadela, bil sem tam, kjer sem hotel biti.
Noviciat pri karmeličanih je bila izkušnja, ki mi je omogočila, da sem prek nekaterih sošolcev spoznal tudi škofijsko življenje in se celo odločil, v katero škofijo se bom prijavil.
Tam sem odkril nekaj zelo pomembnega: svojo poklicanost za delo na podeželju v podeželskih župnijah.
Karmeličanski očetje so nas vzeli s seboj na počitnice v misijone in tam sem spoznal, kako prijetno je imeti opravka in delati z ljudmi iz provinc, preprostimi, plemenitimi in velikodušnimi ljudmi. Moji starši prihajajo iz notranjosti države in na počitnicah so nas vedno peljali v vas, kjer so živeli naši stari starši, strici, tete in strici ter drugi sorodniki: veliko jih je živelo na podeželju, zato sem razmišljal, da bi se prijavil v škofijo, kjer so moje korenine.
Takrat sem imel priložnost spoznati škofa iz Trujilla: vedno se bom spominjal prvega srečanja s tem častitljivim škofom, ki je za moje življenje pomenil zelo pomembno in posebno osebo, zaupal mi je, bil je škof, ki me je posvetil in me je vodil dolga leta, od cvetne nedelje 2018, ko je odšel v Očetovo hišo, že uživa v Božji navzočnosti; Bogu se zahvaljujem, da mi je dovolil spoznati tako svetega barona in uglednega pastirja.
Na poti sem imel veliko težav, predvsem zaradi pomanjkanja semenišč, saj v Trujillu ni bilo večjega semenišča, zato so semeniščnike pošiljali v semenišča v drugih škofijah.
V moji škofiji je bilo takrat okoli 80 semeniščnikov in naše družine niso imele sredstev za plačilo njihovega študija, škof in škofija sta morala premikati kose in delati čudeže, da sta obdržala toliko semeniščnikov, eno od meril je bilo poslati jih v semenišča, kjer so bile šolnine cenejše, zato sem bil poslan na drugi konec države: nova izkušnja, a mi je bila zelo všeč.
V duhovnika me je 15. avgusta 2000 posvetil monsinjor Vicente. Kako lep dan in kako veliko število duhovnikov, semeniščnikov ...! Pa tudi moji starši, bratje in sestre, nečaki in nečakinje ter drugi sorodniki in prijatelji. Posvečen sem bil v župniji Burbusay, kjer sem opravil pastoralno leto.
Po petih letih duhovništva v škofiji me je škof Vicente poslal v Španijo na študij cerkvene zgodovine na Papeško univerzo Comillas, kjer sem ostal tri leta.
Po koncu študijskega leta sem se vrnil v Venezuelo in nadaljeval svoje pastoralno delo.
Ob prihodu sem bil za nekaj mesecev imenovan za župnijskega upravitelja župnije v Trujillu, nato pa sem se preselil v Boconó in v tej nadškofiji pripravil temelje za novo cerkveno župnijo.
V Boconóju sem bil devet let, pet let kot župnik, štiri leta pa sem pripravljal ustanovitev župnije San Antonio de Padua de Mosquey. To je bilo obdobje številnih blagoslovov, čeprav je bilo polno težav in izzivov: naučil sem se veliko stvari in imel priložnost študirati pedagogiko na civilni univerzi, poučevati in biti kaplan na šoli. Lepota ustanovitve župnije na podeželju pa je v tem, da uživamo v velikodušnosti ljudi: ustanovitev župnije v Venezueli v tem času je težka, ker ni ničesar za graditi, tam se Gospod trudi, vendar tudi deluje in človek čuti in doživlja Božje delovanje v delih, ki se opravljajo v njegovem imenu. Toliko stvari nam je uspelo narediti po zaslugi prispevka in dela številnih ljudi, ki so si navdušeno želeli uresničiti sanje o tem, da bi bili cerkvena župnija.
V zadnjih štirih letih so bile stopnje lakote in pomanjkanja presenetljive, v zadnjem času pa se je k temu pridružila še makro in stalna devalvacija valute, kar ne pomeni le, da ni več denarja za nakup, ampak tudi, da ni več na voljo gotovine. Vse to in še več je privedlo do izrednih humanitarnih razmer, v katerih ljudje počasi umirajo, vlada pa tega noče uradno priznati, saj bi s tem priznala tudi svoj neuspeh.
Cerkev je vedno imela in še vedno ima jasno in natančno določeno vlogo: od začetka demokratičnega vzpona režima na oblast je Cerkev prek Venezuelske škofovske konference opozarjala, obsojala in pozivala na napačne ideje vlade; imela je preroški glas, ki ji je po eni strani prinesel zavrnitev vladajoče stranke in njenih privržencev, po drugi strani pa je postala edina institucija z verodostojnostjo in moralno podlago spričo katastrofalnih razmer v državi.
Danes, ko je kriza dosegla nepredstavljivo raven, se je Cerkev prek različnih pastoralnih agentov skušala odzvati na številne potrebe, konkretno z župnijskimi menzami, zdravstveno oskrbo, prek Karitas, vendar to ni bilo dovolj, zato je bilo treba svet prositi za humanitarno pomoč, ki pa je vlada ne sprejme in ne odobri.
Ne smemo pozabiti, da humanitarna kriza prizadene tudi duhovnike, posvečene osebe in druge pastoralne delavce, ki so gonilna sila Cerkve; duhovniki in redovniki so že umrli zaradi pomanjkanja zdravil, v semeniščih, samostanih, šolah in verskih skupnostih so lačni; zdaj je venezuelska Cerkev bolj kot kdaj koli prej na preizkušnji, saj mora ob lakoti nahraniti lačne ljudi, ob bolezni ozdraviti ranjene ljudi, v razmerah obupa in kaosa pa mora pričevati, da popolnoma zaupa Bogu, ki vse zagotavlja.
Moj škof me je poslal v Rim prav zato, da bi služil lačnim ljudem.
Želel sem študirati liturgijo, da bi poglobljeno preučil umetnost obhajanja skrivnosti odrešenja med ljudmi in za ljudi. Škof se je takoj strinjal z mojo prošnjo in začela sva se dogovarjati, da bi lahko prišel študirat v Rim, kar pa ni bilo zelo enostavno iz več razlogov: najprej iz ekonomskega, saj je Venezuela že doživljala posledice globokega političnega nazadovanja; potem sem bil star že več kot 40 let.
Toda imamo pregovor, ki se glasi: "Kar pripada duhovniku, pripada Cerkvi", v smislu, da če je projekt v Božjih načrtih, so ovire le stopnje za njegovo uresničitev, in tako se je zgodilo, da je Gospod odprl to možnost prek kolega duhovnika iz moje škofije, ki študira v Rimu: Prek svojega kolega je izvedel, da nek župnik v Rimu išče duhovnika študenta za sodelavca v svoji župniji, in tako mi je Bog utrl pot in me vodil, da sem prek vikariata prišel v Rim kot župnijski sodelavec.
To je čudovito, saj resnično uči o univerzalnosti Cerkve: oditi v Rim, se oblikovati in se vrniti v škofijo, da bi bolje služili venezuelskemu ljudstvu.
"Zavedam se, da ko se bom vrnil v Venezuelo, ne glede na poslanstvo, ki mi ga bo zaupal škof, ne bo lahko, vem, da bom našel ljudstvo v agoniji, ki ga moram potolažiti.Vsak dan prosim Boga, naj mi pomaga obnoviti mojo vero in poklicanost, da bom lahko zaupal vanj in dal vse od sebe v korist moje Cerkve in moje države.
Če bodo razmere ostale takšne, kot so zdaj, bi bilo zelo težko, saj bi bilo treba gledati, kako ljudje umirajo, ne da bi imeli izvedljive rešitve, in verjamem, da Bog tega ne bo dopustil, in če bo vlada spremenila svojo radikalno in zločinsko držo, bo okrevanje Venezuele zelo počasno in težko, vendar ima tu Cerkev z vsemi svojimi člani pomembno vlogo, to bi bil velik izziv kristjanov, duhovnikov, posvečenih oseb, ne iskati krivcev, ampak ustvarjati vrednote in zavest, da se zgodovina ne ponovi.
Veliko vprašanje mnogih ljudi zunaj države je, kako lahko pomagam, glavna pomoč pa je molitev s prošnjo, da bi se Bog usmilil teh ljudi in jim zagotovil zvestobo v preizkušnji, da bi bili po smrti vstali v slavi.
Materialno je nekoliko zapleteno, saj ni humanitarnega kanala, pomoč z zdravili in hrano je treba izvajati zelo premišljeno, veliko je ljudi dobre volje, ki so ustanovili združenja in zbirajo zdravila in denar za plačilo posameznih pošiljk, ki jih pošiljajo različnim dobrodelnim organizacijam v venezuelskih škofijah, Drugi pomagajo tako, da prek škofij neposredno krijejo stroške hrane za semeniščnike, tretji pa pomagajo duhovnikom, ki se usposabljajo zunaj države, da bi se vrnili bolje pripravljeni na to humanitarno krizo. V tem času ljudje potrebujejo veliko družbe in spodbude, Gospod pa to počne prek duhovnikov in misijonarjev, ki pričujejo, da je Kristus sredi trpečega ljudstva, da bi ga potolažil in rešil.
Prosim Boga in blaženo Devico Marijo pod pokroviteljstvom Coromota, naj nas ohranita trdne v veri in trdne v upanju, da bomo sredi težke preizkušnje zvesti svojemu poklicu služenja."
