Antoine Tiaboundou je duhovnik v škofiji Fada N'gourma, mestu na vzhodu Burkine Faso, 219 kilometrov vzhodno od glavnega mesta Ouagadougou. Fada N'gourma je pomembno mesto, znano po proizvodnji odej in preprog ter medu.
"Rodil sem se v družini s sedmimi otroki. Imel sem srečo, da sem se rodil in odraščal v katoliški družini. Moj oče (pokojni) je bil katehet. V moji deželi je katehet zelo pomembna služba, izredna služba, ki jo je Cerkev v Burkini Faso uvedla od začetka evangelizacije. Z mamo sta se štiri leta usposabljala in župnik ju je poslal v več vasi, kjer je moral oče poučevati in pripravljati katehumene na prejem zakramentov krščanskega uvajanja in poroke.
Lik kateheta je v tem smislu pomemben, saj zagotavlja stalnost Cerkve v oddaljenih krajih, kjer duhovnik, ki je pogosto zelo zahteven, le redko pride obiskat skupnosti in jim podeliti zakramente. Vsako nedeljo katehet zbere skupnost in kadar zaradi pomanjkanja duhovnikov ni maše, vodi nedeljsko molitev skupnosti.
To praznovanje je sestavljeno iz poslušanja Božje besede v nedeljo, ki mu sledi čas delitve in skupna molitev za namene skupnosti in Cerkve. Včasih katehet, ki vodi obred, vernikom razdeli obhajilo. Po tem praznovanju opravlja katehezo in obiskuje bolnike.
Navsezadnje je katehet odgovoren za ljudi v svoji skupnosti, saj jih vodi in spodbuja pri oznanjevanju evangelija in doživljanju vere med čakanjem na duhovnika.
V tem kontekstu sem preživel svoje otroštvo. V teh okoliščinah sem si že pri petih letih želel postati duhovnik. Videl sem, kako zelo je moja vas potrebovala in si želela, da bi bil duhovnik vedno navzoč ... Moja želja, da bi služil ljudem, se je rodila iz stika z redovnikom francoskega rodu, ki je pogosto prihajal k nedeljski sveti maši za vaško skupnost. Še vedno imam v srcu zelo živ spomin nanj: spominjam se njegove preprostosti, njegove bližine mojemu očetu in lahkotnega dialoga z mladimi kristjani, s tradicionalnimi voditelji in z verniki muslimanske vere, kajti v moji deželi živijo različni ljudje!
Prav ta duhovnik mi je septembra 1993 predstavil mojo vlogo za vstop v manjše semenišče svetega Avguština v Baskouréju v nadškofiji Koupéla, kjer sem se osem let usposabljal, dokler nisem leta 2001 diplomiral.
Po manjšem semenišču sem sedem let študiral filozofijo in teologijo, dokler nisem bil 6. decembra 2008, ob praznovanju zlatega jubileja ustanovitve moje prvotne župnije Piela, posvečen v duhovnika.
Po šestih letih duhovniške službe v škofiji me je škof želel poslati v Rim na triletni študij socialnega in institucionalnega komuniciranja na Papeški univerzi Svetega križa od leta 2014 do 2017, za kar sem prejel štipendijo.
Pravzaprav je bila to žrtev za škofijo, da sem se usposabljal v tujini, saj, kot sem že dejal, duhovnikov primanjkuje, vendar je zelo potrebno, da imamo ne le dobre in svete duhovnike, ampak da so tudi dobro usposobljeni za nalogo evangelizacije, zlasti prek medijev, kar je danes tako pomembno.
Zato sem se junija 2017, po diplomi, vrnil v škofijo, kjer se ukvarjam predvsem s katoliškimi šolami in med drugim s škofijsko radijsko postajo Radio Taanba."
"Od septembra 2020 sem ponovno na študijskem potovanju za doktorski študij na isti univerzi. Škof se je odločil, da se moram vrniti in pridobiti doktorat, ker se je zavedal, kako pomembno je delo, ki ga je mogoče opraviti v škofiji, če imaš možnost izobraževanja na odlični univerzi, kot je Papeška univerza Svetega križa. Zato sem se po pridobitvi druge štipendije vrnil v Rim, čeprav v zelo občutljivem času, kot je bila pandemija.
Dejansko je bila pridobitev štipendije v tem času, ko COVID močno prizadene človeštvo, resnična in oprijemljiva priložnost, ki sta mi jo dala Bog in vi, moji dobrotniki, da bi bolje služil Cerkvi v svoji škofiji in z Božjo milostjo spodbudil druge fante, da bi po zgledu mojega očeta in redovnika redemptorista, ki je tako vplival name, posvetili svoje življenje v služenju Gospodu.
Vesel sem vaše podpore, za katero vem, da zame skrbite ne le v materialnem smislu, ampak tudi z molitvami.
Dar vere je torej najpomembnejša stvar, ki jo imamo. Vedno se zahvaljujem Bogu za ta čudovit dar. Svoje duhovništvo vidim kot nadaljevanje očetovega pričevanja vere v srcu majhnih, preprostih in revnih vaških skupnosti. Biti duhovnik zame pomeni ljubiti Jezusa, ga oznanjati in deliti veselje ob njegovem spoznavanju z našimi brati, da bi človeštvo raslo v dialogu, miru in bratstvu.
Prepričan sem tudi, da mi bo ta zelo pomembna specializacija, ki jo opravljam na področju družbenega in institucionalnega komuniciranja, nedvomno dala orodja za boljše posredovanje vere v Cerkvi in po svetu, še posebej pa v moji majhni afriški državi.
Zaradi majhnih in velikih življenjskih potez življenje, naše in življenje drugih, ponovno zacveti. Hvaležnost je življenje, življenje je hvaležnost. Bog vas vedno blagoslavlja.
