Najprej bolečina. Bolečina, zlasti za žrtve zlorab, ki so jih zagrešili duhovnikiČe je v preteklosti opustitev lahko postala oblika odziva, si danes želimo, da bi spreobrnjenje, preglednost, iskrenost in solidarnost z žrtvami postali naš način ustvarjanja zgodovine in nam pomagali biti bolj pozorni na vse človeško trpljenje.
Tudi bolečina, s strani duhovniki ki se počutijo zavrnjene ali osumljene. v nekaterih krajih. Resnica je, da je nešteto duhovnikov, ki nosijo življenjska doba dostave in . služenje BoguCerkvi in vsem ljudem.
Prepričan sem," piše Frančišek, "da bodo časi, ko bomo zvesti Božji volji, v kolikor bomo cerkveno očiščenje Dogodki, v katerih živimo, nas bodo naredili bolj radostne in preproste ter bodo v bližnji prihodnosti zelo plodni." Razlaga, da ob teh tragičnih dogodkih Bog išče naše pretvorbanas reši hinavščine in videzov, ker ponižno kesanje je vedno dobra pot k ponovnemu začetku svetosti.
Janez Krstnik Marija Vianney, znan kot sveti kurat iz Arsa, je bil francoski duhovnik, razglašen za zavetnika katoliških duhovnikov, zlasti tistih, ki skrbijo za duše.
Drugič, hvaležnost. Hvaležnost najprej in predvsem Boguki nas je poklical v svojo službo. Spomin hvaležnost, ki spominja na vpliv Gospodovega klica in vodi v mirno veselje. Spoznavanje in ponovno odkrivanje sebe v Božjih rokah je zagotovilo za tisto neizmerno duhovno rodovitnost, ki običajno sledi v življenju duhovnikov. Prav tu papež Frančišek citira Lucija Gera kot velikega učitelja duhovniškega življenja v svoji domovini: "Vedno, še posebej pa v preizkušnjah, se moramo vračati k tistim svetlim trenutkom, ko doživljamo Gospodov klic, da bi vse svoje življenje posvetili njegovi službi"(*).
Papež se je zahvalil tudi duhovniki za njihovo zvestobo zavezam kljub težavam okolja, lastnim omejitvam in grehom. Hvala tudi za vaš vsakodnevni boj za ohranjanje veselega srca, ki si prizadeva krepiti vezi bratstva in prijateljstva z drugimi brati v duhovništvu ter edinost okoli škofa.
Hvala vam za vašo vztrajnost in vzdržljivost, moč in pogum. Za vsakodnevno molitev in obhajanje zakramentovzlasti Evharistija in sprave (izpovedi grehov), kjer izlijejo Božje usmiljenje.
Usmiljenje, zaradi katerega so "sposobni ogreti srca ljudi, hoditi z njimi ponoči, se znati pogovarjati in se celo spustiti v njihovo noč in temo, ne da bi se izgubili", kot je dejal papež v pogovoru z A. Spadarom. Hvala vam za vašo bližino tistim, ki trpijo. Hvala tudi za verno ljudstvo, ki nas spremlja in skrbi za nas in za katerega moramo skrbeti tudi mi.
V skladu z besedami Saint Paul ("Moja želja je, da bi bili opogumljeni": Kol 2, 2), papež duhovnike spodbuja, naj sprejmejo težave, nesporazume, lastne omejitve kot način, ki Bogu omogoča delovanje, predvsem pa naj prepoznajo bolečino in potrebe ljudi okoli sebe: "Dober 'test', da bi spoznali, kako je naše pastirsko srce, je, da se vprašamo, kako se spopadamo z bolečino." Približati se drugim, ki nas potrebujejo in trpijo, je način, da prevzamemo svoje rane in rane drugih, torej "Jezusove rane".
Opozarja nas duhovnike Francisco tiste otožnosti in razočaranja, ki jo očetje krščanskega Vzhoda imenujejo "acedia" in ki jo obsojajo tudi sodobni duhovni avtorji, kot sta G. Bernanos in kardinal Špidlík: žalost, ki jo drugi imenujejo duhovna mlačnost, povezana s tem, da pozabljamo, da je Bog tisti, ki vodi Cerkev naprej in nas polni s svojo nežnostjo in usmiljenjem.
Predvsem je v molitev kjer moramo ponovno odkriti svoje slabosti in se odreči postavljanju lastnih prednosti na prvo mesto. In se okrepiti za našo nalogo, saj vemo, da nas nosi molitev Božjega ljudstva. " To nas vse osvobaja iskanja ali želje po lahkih, hitrih in vnaprej pripravljenih odgovorih ter dopušča, da nam Gospod (in ne naši recepti in prioritete) pokaže pot upanja.
Zato papež duhovnike spodbuja, naj krepijo in ne zanemarjajo svoje povezave z Jezusom prek osebna molitev in duhovna spremljava. In si vedno prizadeva biti povezan z Božjim ljudstvom, ki se odpira za vse v evangelizacijski izlet.
Naš čas," ugotavlja Frančišek, "zaznamovan s starimi in novimi ranami, potrebuje, da smo mojstri odnosov in občestva, odprti, zaupljivi in v pričakovanju novosti, ki jo danes želi uresničiti Božje kraljestvo. Kraljestvo odpuščenih grešnikov, povabljenih, da pričujejo o vedno živem in dejavnem Gospodovem usmiljenju".
Na koncu nas Frančišek spodbuja, naj povzdignemo srca v hvalnico Bogu, skupaj z Marijo.
Dejansko je duhovniki smo in moramo biti vsak dan bolj in bolje priče sočutje in Božjega usmiljenja. Kot poslanstvo duhovnik v Cerkvi in z Božjo milostjo ogromno moč, da naše brate in sestre namažemo z upanjem. In tudi neizmerna sreča, da jim služimo tako, da nas krepijo v njihovih molitev za nasZelo jo potrebujemo.
Ramiro Pellitero Iglesias
Profesor pastoralne teologije
Teološka fakulteta
Univerza v Navarri
Objavljeno v publikaciji "Cerkev in nova evangelizacija".
