Božja presenečenja

Religija presenečenj

Številne kristjane bremenijo življenjske težave in nepredvideni dogodki. Razmere, kot so tiste, ki jih doživljajo med dolgotrajno karanteno ob pandemiji, jih seveda obremenjujejo. Na splošno postanemo zelo nervozni, tudi če je razlog le v tem, da se stvari čez dan niso odvijale po pričakovanjih. Pozabljamo, da je krščanstvo religija presenečenj, kot pravi papež Frančišek. To ni fatalistična religija, v kateri je vse določeno in se lahko zgodi le na določen način. Bog je previden, bolje kot mi ve, kaj je dobro za nas, in od časa do časa vstopi v rutino našega življenja in ga spremeni. To ni novost. To se je dogajalo v Stari zavezi in še vedno se dogaja v Novi zavezi. Bog odrešenja je Bog presenečenj.

Mojzesov zgled

Mojzes, pastir, ki si je pred leti po begu iz Egipta ustvaril življenje zase, za svojo ženo in otroke, presenečen ugotovi, da ga je Bog izbral, da bi rešil svoje ljudstvo. Kako naj se predstavi faraonu, če vnaprej ve, da bo odgovor na njegovo prošnjo, naj dovoli Izraelcem oditi, negativen? Zakaj naj bi njegovo ljudstvo sprejelo, da je poklican, da jih vodi v novo deželo? To so argumenti, da bi Bogu rekli ne, da bi se ustrašili presenečenja zaradi nerazumljive izbire. Vse se je začelo, ker je Mojzes šel na goro, ko je opazil nenavaden pojav grma, ki je gorel, ne da bi se razžgal (2 Mz 3, 6). Tudi kristjan mora imeti široko odprte oči in ušesa, da bi nad zasičenostjo podob, ki nas vsak dan napadajo, videl, kaj Bog želi od njega. Sveti Duh nam vsakodnevno kroži s skrbmi in navdihi. Poslušajmo ga, a ne pozabimo, da je treba biti odprt za presenečenja.

Samuelov primer 

Tudi prerok Samuel je presenečen človek. Na skrivaj se odpravi v Betlehem, da bi enega od Jessejevih sinov mazilil za izraelskega kralja (1 Sam 16,1-13). Sprva se ravna po zunanjem videzu, po zunanjem videzu mladeničev, vendar ga Bog preseneti, ko izbere najmlajšega fanta, Davida, pastirja, ki ga takrat ni bilo v hiši. Presenečenje je bilo namenjeno Samuelu in tudi Davidu. Presenetljivo je, da mladenič ne ovira svojega maziljenja. Preprosto se prepusti, da bi ga naredili. Zaupa preroku, ki ga je poslal Bog, in Bog ga bo nagradil tako, da bo Mesija postal njegov potomec. Tudi mi si ne smemo postavljati ovir in moramo sprejeti Božjo previdnost, tudi v stvareh, ki se nam ne zdijo logične in ki bi jih sicer naredili. Najprej presenečenje, nato pa sprejemanje, zaupanje v Boga, ki je najprej in predvsem Oče.

Pavlov zgled

V Novi zavezi je Pavel še eno veliko Božje presenečenje. Ni bil Kristusov učenec, ampak goreč preganjalec, eden tistih, ki so mislili, da s preganjanjem kristjanov služijo Gospodu, saj so se oddaljili od farizejske ortodoksije, v kateri so ga vzgojili. Spet božje presenečenje, tokrat na poti v Damask. Odgovor preganjalca je: "Gospod, kaj hočeš, da storim?" (Apd 9,6). Ponovno se pojavi ubogljivost, prejšnje življenje ostane za nami. Ne obstaja točka, od koder ni več vrnitve, saj je bilo izbrano boljše življenje, čeprav je pot do njega morda ozka.

Božje nepričakovano presenečenje

Sicer pa je Jezus najbolj nepričakovano Božje presenečenje. Za Jude, ki so pričakovali bojevnika in zmagovitega Mesijo, je bil presenečenje, saj se je rodil v jaslih in umrl na križu. Jezus še vedno preseneča ljudi vseh časov, saj njegove besede presegajo kategorije in vrednote tega sveta. Sam svoje javno življenje napolni s presenečenji. Preseneti Samarijanko, ko se ustavi, da bi se z njo pogovoril, čeprav je Jud (Jn 4,9), preseneti Zaheja, ko ga prosi, naj ostane v njegovi hiši (Lk 19,5), in tudi bogatega mladeniča, ko mu reče, naj mu sledi in se odpove svojemu imetju (Mk 10,21). Presenečenje zahteva odziv poslušnosti, toda v primeru tega mladeniča vidimo, da ni sprejel presenečenja in je odšel v veliki stiski, ker je imel veliko premoženja.

Papež Frančišek nas opominja, naj ohranimo srce odprto za Božja presenečenja. Najbolj presenetljivo je Jezusovo vstajenje. Najbolje so ga sprejele ženske, ki so ga tekle sporočiti učencem (Mt 28,8), toda moški, ki so bili deležni bližine Učitelja, niso želeli sprejeti presenečenja. Tako je bilo tudi v Tomaževem primeru, toda, kot je dejal papež ob veliki noči 2018, ima Gospod potrpljenje tudi s tistimi, ki ne gredo tako hitro. Z vsakim od nas je potrpežljiv.