60. obletnica drugega vatikanskega koncila

Živeti vero, poslanstvo in edinost

Papež Frančišek je v homiliji svojo pridigo gradil na besedah, ki jih je Kristus v evangeliju namenil Petru: "Ali me ljubiš? (...) Pasi moje ovce". (Jn 21, 15 in 17). 

Živa vera: "Ali me ljubiš?"

Najprej pogled od zgoraj. Ta pogled ustreza Jezusovemu vprašanju Petru: "Ali me ljubiš? Vprašanje, ki ga Gospod vedno zastavlja nam in Cerkvi. Daleč od pesimističnih in človeško preveč optimističnih pogledov, ne da bi se v to spuščali, pravi papež v skladu s prejšnjimi papeži:

"Drugi vatikanski koncil je bil velik odgovor na to vprašanje. Cerkev je prvič v zgodovini posvetila koncil spraševanju o sebi, razmisleku o svoji naravi in poslanstvu, da bi ponovno obudila ljubezen do tega, kar je. In ponovno se je odkrilo kot skrivnost milosti, ki jo ustvarja ljubezen, ponovno se je odkrilo kot Božje ljudstvo, Kristusovo teloŽivi tempelj Svetega Duha".

Res je. To niso psevdoteološke abstrakcije, ampak resničnost, ki pripada veri. In to ne k teoretični veri, ampak k živi veri, to je veri, ki deluje in živi iz ljubezni (prim. Gal 5, 6). Cerkev pa je "zakrament" (znamenje in orodje) Božje ljubezni (prim. LG, 1).

Zdaj smo na vrsti mi: "Vprašajmo se -Franco vabi če v Cerkvi izhajamo iz BogaNjegov zaljubljeni pogled je uprt v nas. Vedno obstaja skušnjava, da bi izhajali iz sebe in ne iz Boga, da bi svoje načrte postavili pred evangelij, da bi se prepustili vetru posvetnosti in sledili modi časa ali da bi zavrnili čas, ki nam ga je dala Previdnost, da bi se obrnili nazaj.

Opozarja na dve napačni skrajnosti: "Pazimo: niti progresivizem, ki se prilagaja svetu, niti tradicionalizem ali 'involucionizem', ki hrepeni po preteklem svetu, nista dokaz ljubezni, ampak nezvestobe. Gre za pelagijsko sebičnost, ki postavlja lastne okuse in načrte pred okuse in načrte drugih. k ljubezni, ki je všeč Bogu, k preprosti, ponižni in zvesti ljubezni, ki jo je Jezus zahteval od Petra."

Frančišek nas vabi, naj ponovno odkrijemo koncil z vidika Božje ljubezni in temeljnega odrešenjskega poslanstva Cerkve, ki ga mora izpolnjevati z veseljem (prim. Janez XXIII., Pridiga tridentinskemu koncilu, "Odrešenjsko poslanstvo Cerkve"). Gaudet Mater Ecclesia ob začetku drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1962). Cerkev, ki premaguje konflikte in spore, da bi pričevala o Božji ljubezni v Kristusu.

Poslanstvo in edinost: "Pasite moje ovce".

Drugi pogledPoslanstvo Cerkve, pogled v sredino, je tisto, ki ustreza poslanstvu Cerkve. Ona "pase", ker je "pastirsko ljudstvo" v službi odrešenja. Tako je, in to tako, da se zanaša na delo svojih pastirjev, čeprav ne izključno, ker poslanstvo Cerkve zahteva "organsko sodelovanje" med pastirji in verniki, vsak v skladu s svojim stanjem in poklicanostjo, službami in karizmami. To se ponovno odkriva v procesu sedanje sinode o sinodalnosti, ki jo je papež podaljšal do oktobra 2024.

Ta pogled - nadaljuje papež - vodi k "bivanju v svetu z drugimi in brez občutka, da smo nad drugimi, kot služabniki Božjega kraljestva (prim. LG 5) in brez klerikalizma".

Tretji pogled: je splošni pogled. Ker gre za, pravi Jezus Peternahraniti "moje ovce", vse ovce in ne le nekatere. To bi namreč pomenilo, da bi se prepustili polarizaciji (da bi se posvetili le delu ovce). In zato raztrgati srce matere Cerkve. Naš pogled mora stremeti k edinosti, cerkvenemu občestvu, izogibati se moramo razdvojenosti in ekstremizmu.

Pomen enotnosti: "Vsa Cerkev, vsi mi. Gospod nas ne želi takih, saj smo njegove ovce, njegova čreda, in smo samo skupaj, združeni. Premagajmo polarizacije in se zavzemajmo za občestvo, postanimo vedno bolj "eno". (...) Pustimo ob strani "izme" - tako progresivizem kot tradicionalizem - Božjemu ljudstvu ta polarizacija ni všeč. Božje ljudstvo je sveto in zvesto Božje ljudstvo, to je Cerkev."

Papeževo sporočilo se torej giblje v teh koordinatah: živa vera, poslanstvo, edinost.

V zadnjih dneh so bili in so še vedno objavljeni številni članki, ki prikazujejo temeljni neuspeh Sveta. Eden od njih je delo R. Douthata ("How catholics became prisoners of Vatican II", New York Times, 11-X-2022). Avtor tudi trdi, da je bil drugi vatikanski koncil nujen in da ga ni mogoče razveljaviti. Zato ugotavlja, da nam ne preostane drugega, kot da poskušamo razrešiti protislovja, ki nam jih je zapustila. Katolištvo, ki bo nekoč premagalo koncil, "bo torej še naprej zaznamovano z nepotrebnimi razpokami, ki jih je povzročil njegov poskus nujne reforme". Pogled, ki, kot se mi zdi, ne pomaga ravno razumeti resničnosti koncila niti sedanjega trenutka Cerkve in njenega poslanstva.