Z glasbenim znanjem ali brez njega lahko klasični posluh poslušalcu sugerira najbolj različne stvari. V zvezi s tem se spominjam, da je imel filozof Manuel García Morente, ki je bil med državljansko vojno v izgnanstvu v Parizu, versko izkušnjo, ki ji je predhodil glasbeni posluh. Dogodek je bila glasba, njegovo zaznavanje Božje navzočnosti pa je predstavljalo nekaj, kar je poimenoval "izreden dogodek".
V sredo, 29. aprila 1937, malo pred polnočjo, ko je bila luna še polna, je bil García Morente v osmem nadstropju hiše na naslovu 126 Boulevard Sérurier. Če bi si kdo predstavljal, da je ta kraj idealno pariško spomladansko okolje, bi se popolnoma zmotil. Moj dober prijatelj, novinar, ki že leta živi v francoski prestolnici, pozna to mesto. To ni središče Pariza, a tudi ne predmestno stanovanjsko naselje. Moj prijatelj jo opisuje kot nikogaršnjo deželo, kjer vlada obupna žalost. Ta opis žalostne meje lahko dobro razume vsakdo, ki je bral Louisa Ferdinanda Célina, znanega po svojem surovem romanu Potovanje do konca noči, in leta 1936 objavil nadaljevanje, Smrt na kredit, še ena avtobiografska zgodba, postavljena v soseske in bulvarje, v katerih poskušajo preživeti skromni ljudje, ki se ne morejo prilagoditi tehničnemu napredku ter živijo v dolgovih in bedi. Zanje je življenje enako smrti na kredit.
Takšen je moral biti scenarij, v katerem je živel Manuel García Morente, čeprav je bilo opustošenje v njegovem duhu še večje. V Parizu ni našel dela, vendar mu je založba naročila pisanje slovarja, kmalu zatem pa je prejel nepričakovano ponudbo iz Argentine: katedro za filozofijo na univerzi v Tucumanu. Vendar je bil profesor zaposlen z drugo skrbjo: spraviti svojo ženo, hčerki in vnuke iz republikanskega območja. Sam pravi, da je njegov sostanovalec za nekaj dni odšel in da je ostal sam. García Morente je ves čas kadil in pil kavo, bil je žrtev svoje živčnosti in ni mogel spati. Njegovo edino okno v svet, v simbolnem in resničnem smislu, je bila njegova soba. Z njega je videl štiri kilometre oddaljen hrib Montmartre v ravni črti, ki ga že približno dvajset let kronajo kupole bazilike Sacré Coeur.
Nedavni dogodki, zlasti tisti, ki bi lahko izboljšali njegov gospodarski položaj, so v filozofu zbudili vprašanje, ali so bili posledica naključja ali jih je treba pripisati božji previdnosti. García Morente je izgubil vero takoj, ko je začel odraščati. Pri tem imata veliko opraviti branje in samota. Bog urar, ki svet prepušča usodi, je bog agnostikov. Ali se mu je ta ugledni profesor, izobražen v pedagogiki Institución Libre de Enseñanza, lahko za kaj zahvalil? Če je res poskrbel za njegovo preživetje, ali naj ga zdaj prosi, naj pomaga njegovi družini zapustiti Španijo?
García Morente, ki ga je preveval nemir, je vključil radio. V pismu prijatelju monsinjorju Joséju Marii Garcíi Lahigueri, v katerem opisuje svojo duhovno izkušnjo tiste noči, omenja tri glasbene skladbe, ki jih je lahko poslušal. Imel je čas, da je užival v zadnjih taktih Simfonija v D Césarja Francka, ki jima je sledila kratka skladba Pavana za umrlo infanto Mauricea Ravela, mojstrovino impresionizma, počasno klavirsko glasbo z oddaljeno zvočnostjo, ki avtorja spominja na Infanto v Velázquezovih Meninah. Morda se ne pretvarja, da je, vendar je delo verskega spomina.
Toda veliko delo, ki ga je García Morente poslušal tisti večer, je bilo Kristusovo otroštvo Hectorja Berlioza, oratorij z besedili samega skladatelja. Vsekakor ni nujna, vendar bi nekaterim svetoval, da jo poslušajo v celoti ali delno, saj traja več kot uro in pol, in se tako za nekaj trenutkov postavijo na mesto filozofa. Posebej ga je navdušil lik tenorista, ki pripoveduje zgodbo, razdeljeno na tri dele, in sicer o Herodovih sanjah, ki ga napolnijo s strahom, da ga bo otrok, rojen v Betlehemu, strmoglavil, o begu Svete družine v Egipt in njenem mirnem počitku v puščavski oazi ter o prihodu ubežnikov v mesto Sais v delti Nila. Tam jih zavrnejo Rimljani in Egipčani, dokler jih končno ne sprejme tesar Izmaelovec, saj so Izmaelovi potomci tudi Abrahamovi otroci. Delo se konča s posredovanjem recitatorja in zbora, ki vernikom priporoča, naj se napolnijo z "resno in čisto ljubeznijo, edinim mostom, ki odpira nebeško bivališče".
Kristusovo otroštvo je v filozofovem umu sprožil celo vrsto podob, ki so spominjale na druge evangeljske odlomke, o katerih verjetno ni razmišljal že od otroštva: Odpuščanje prešuštnici, Jezusove noge, ki jih umiva grešnica, Jezus, privezan na steber, ženske ob vznožju križa ... Po predstavi je García Morente ugasnil radio in se zazrl v Montmartre, goro mučencev, ta pogled pa je v njem zbudil ogromno množico moških, žensk in otrok, ki so jih pritegnile roke Križanega, ki so se razprostirale do vseh. Čutil je, da je ta Bog pravi Bog, živi Bog, Božja Previdnost, ki je zdaj vstopil v njegovo življenje. Pokleknil je in z ranjenimi rokami molil Oče naš ter svoje življenje položil v roke previdnega Boga.
Z besedami ne moremo izraziti tega, kar je Manuel García Morente doživljal po tem. Toda na splošno, izraža nekaj v svojem pričevanju. Bil je okamenel, ker je v tej sobi izkusili Božjo navzočnost. Fizično ga ni videl, vendar se je počutil negiben in hipnotiziran zaradi njegove prisotnosti. Priznava, da je ta občutek čutil približno eno uro. Končno je njegov duh napolnilo veselje. Ni naključje, da je imel Blaise Pascal podobno izkušnjo v Parizu v noči na 23. november 1654. Tisto noč je verjel, da je Bog Bog Abrahama, Izaka in Jakoba in ne bog filozofov, in bil je poln nepopisnega veselja.
Antonio R. Rubio Plo
Diplomiral iz zgodovine in prava
Mednarodni pisatelj in analitik
@blogculturayfe / @arubioplo
