Don Pablo Santa Maria Watson je kanadski duhovnik mehiškega rodu, ključna osebnost v nadškofiji Vancouver na zahodu te velike severnoameriške države. Angleško govoreče območje ima katoliško manjšino, kar je v nasprotju s francosko govorečim območjem na vzhodu Kanade.
V Vancouvru, od več kot treh milijonov ljudi, ki živijo na ozemlju te škofije, manj kot 15 % je katoličanov, tj. približno 445.000 duš.
Ta duhovnik, ki je bil posvečen leta 2012, je bil vicerektor vancouvrske katedrale in nekaj časa škofov ceremonialni mojster. Danes je namestnik sodnega vikarjaFundaciji CARF je priznal, da je na tem položaju zaradi diplome iz kanonskega prava, ki jo je pridobil na Univerzi v Navarri.
Status katolištva v Kanadi opredeljuje kot zelo resno. "Ni drugače kot v Evropi, kjer sta sekularizacija in relativizem zelo močna. Do nedavnega je bilo veliko ravnodušnosti do Katoliške cerkve. Po težave z domačini v Kanadi in manipulacija ki traja že več kot leto dni, je prisotno močno sovraštvo. To je sovraštvo, ki ga zaznamuje nevednost", pojasni oče Santa Maria.
Številne cerkve so bile napadene in celo požgane, Cerkev pa je bila deležna ostrih kritik. Vse skupaj se je začelo z domnevnim škandalom v Cerkvi v Kanadi, ki je dobil svetovno odmevnost, vendar do zdaj ni bil dokazan, prav tako ni nobenih dokazov, ki bi ga potrjevali.
Maja 2021 so kanadski in svetovni mediji objavili, da so v nekdanjih rezidenčnih šolah v Kanadi odkrili "množična grobišča" in "neoznačena množična grobišča" ali "neoznačene grobove", v katerih so bili domorodni otroci. Toda v resnici je šlo le za sume, ki so temeljili na georadarju, ki zaznava nepravilnosti v zemlji. Toda v vsem tem času nihče ni izkopaval, nihče ni odkril trupla, noben kronist ni odkril trupla in ni ostankov nobenega groba.
Don Pablo je prišel v Kanado, potem ko je z družino prepotoval več držav, dokler se niso končno ustalili v Vancouvru, kjer se je vsa vera, ki mu je bila posredovana v otroštvu, spremenila v klic, da bi kot duhovnik sledil Gospodu.
"Rodil sem se v katoliški družini. Vera je bila v moji družini vedno prisotna. Moji stari starši so bili vedno odličen zgled ljubezni do Boga in njegove Cerkve. Moj klic v duhovništvo je zelo običajen, ni bilo velikega trenutka spreobrnjenja, preprosto sem odraščal v katoliškem domu, kjer je bilo prakticiranje vere samoumevno, prav tako tudi zgled mojih staršev," pripoveduje.
Toda tako kot pri mnogih drugih poklicih sta bili tudi pri njem ključnega pomena babičina vera in molitev. "Poskrbela je, da smo bili vsak dan pri maši, ko smo jo obiskali," se spominja. Toda tudi zgled duhovnikov, ki jih je poznal, mu je pokazal pot, po kateri bo sčasoma šel. "Nekega dne mi je župnik izročil vabilo in me prosil, naj razmislim o tem in Na prvo mesto bi postavil Boga, dodaja.
Nekaj let po duhovniškem posvečenju ga je škof poslal v Pamplono, da bi na Navarski univerzi študiral kanonsko pravo. Don Pablo je to mesto v pismu svojim prijateljem med študijem opredelil kot "zelo lepo mesto. Kot vsa evropska mesta je polno elegantnih palač, očarljivih ulic in trgov ter seveda lepih cerkva. Biti tam so bile zanj sanje in privilegij, saj je lahko svojo strast do kanonskega prava združil z naklonjenostjo Španiji, deželi svojih prednikov.
Don Pablo Santa María je v zvezi s tem usposabljanjem fundaciji CARF povedal: "Zdaj delam kot sodni vikar in moje delo bi bilo nemogoče, če ne bi bilo usposabljanja, ki sem ga opravil na Univerzi v Navarri. Predanost profesorjev je bila neprecenljiva, da sem danes lahko kanonist."
Toda če je ta kanadski duhovnik zaljubljen v kanonsko pravo, je zaljubljen tudi v liturgijo. "Služim Bogu in njegovi Cerkvi in moja dolžnost je, da drugim izkazujem Božjo ljubezen," pravi. In ta se podarja v evharistiji, "ljubezen, ki nas ne zapusti in ostane z nami do konca časov".
"Za duhovnika je zelo pomembno, da ima ne le veliko znanja o tem, kaj je liturgija in kako jo živeti, pa tudi veliko ljubezen do nje, s spoštovanjem in ljubeznijo do tradicije Cerkve," je dodal.
Toda današnji duhovnik potrebuje tudi več značilnosti. Za fundacijo CARF je povedal: "Veliko smo slišali o tem, da morajo biti duhovniki danes molitevvendar moramo biti tudi ljudje kultura in pogum. Tudi današnji duhovnik se mora zavedati, da se njegovo poslanstvo začne s sinovskim odnosom z našim Gospodom: z drugimi besedami, naša identiteta ne sme koreniniti v našem poslanstvu, ampak v naši identiteti s Kristusom.
Na koncu pošlje sporočilo dobrotnikom fundacije: "Zahvaljujem se vam za podporo, ki jo dajete, da bi lahko imeli svete in dobro vzgojene duhovnike."
