Ko sledimo namigom, ki nas opozarjajo na Božji obstoj, in pridobimo zaupanje, da se obrnemo nanj, naredimo prve korake k nepozabnemu prijateljstvu, ki nam bo zagotovilo veliko stabilnost in mirnost, saj se bomo lahko z zaupanjem oprli na tistega, ki nikoli ne propade.
Bog nas išče in nam govori kot prijatelji ter pričakuje, da se mu bomo odzvali s prijateljstvom, verjeli vanj, skušali razumeti, kaj nam govori, in brez zadržkov sprejeli, kar nam predlaga.
Vera je odgovor na Božje povabilo, da bi komunicirali z njim in uživali v njegovi družbi. Z vero človek Bogu podredi ves svoj razum in voljo, strinjanje s tem, kar Bog Svet je razkril in se odločil, da bo živel na način, ki je skladen s temi resnicami.
Toda ali je to razumno stališče, ali je verovanje človeško, ali je človek pri zdravi pameti, ki svojo inteligenco podreja temu, kar mu govori nekdo drug, ali svoje odločitve prepušča v roke nekomu drugemu?
Vera je predvsem osebna pripadnost Bogu, ter hkrati in neločljivo svobodno privolitev v vso resnico, ki jo je razodel Bog.
Res je, da bi bilo zaman in napačno tako verjeti v bitje, toda ali je tako tudi z Bogom? Resničnost stvari je bistveno odvisna od odgovora na eno samo vprašanje, ki je temeljno: ali Bog obstaja ali ne obstaja? Če ne obstaja in je le ideološki konstrukt, bi bil nesmiseln. Kaj pa, če obstaja?
Recimo, da je odločitev za to privolitev tvegana, saj ni mogoče intelektualno nadzorovati celotne resničnosti. Zahteva vajo v zaupanju, podobno kot bi oseba, ki tega še nikoli ni storila, skočila v bazen. Vidi druge ljudi, ki so tam in uživajo v kopanju, toda prvi vtis je, da bo, če se potopi, šel na dno in se utopil.
Posoditi privolitev vere ne moremo čakati, da najdemo matematični dokaz Božjega obstoja in vsake resnice, ki jo je razkril. To je tveganje in zato zahteva pomoč, ki jo moramo prejeti od zunaj. Vera je Božji dar, nadnaravna krepost, ki jo je vnesel Bog. Za pozitiven odgovor na to, kar nam je razodel Bog, je potrebna Božja milost, ki nam prihaja naproti in nam pomaga, skupaj z notranjo pomočjo Božje pomoči. Sveti Duhki premika srce, ga usmerja k Bogu, odpira oči duha in vsakomur daje okus za sprejemanje in verovanje v resnico. To je nauk drugega vatikanskega koncila (Dei Verbum, št. 5) in Katekizem Katoliške cerkve (n.153).
Papež Benedikt XVI. o svetem Tomažu Akvinskem pravi, da je zgled harmonije, ki bi morala obstajati med vero in razumom.
Vendar . zaupanje v Boga in sprejemanje resnic, ki jih je razkril, ni v nasprotju s človekovo svobodo ali inteligenco. Že v medčloveških odnosih ni v nasprotju z našimi lastnimi dostojanstvo Verjamemo temu, kar nam drugi ljudje povedo o sebi in svojih namenih, ter zaupamo njihovim obljubam (kot na primer, ko se moški in ženska poročita). Ko smo mladi, zaupamo svojim staršem, zaupamo svojim učiteljem in temu, kar piše v učbenikih. Zaupamo tistemu, kar preberemo v tisku, slišimo po radiu ali vidimo na televiziji. Nimamo časa ali možnosti, da bi eksperimentalno primerjali vse informacije, ki jih dobimo. V običajnem življenju skoraj vse, kar vemo, vemo zato, ker smo zaupali nekomu drugemu. Tako smo zaupanje v Boga ni v nasprotju z našim dostojanstvom.
Razlog za verovanje ni v tem, da se razodete resnice zdijo resnične in razumljive v luči našega naravnega razuma. Verjamemo zaradi avtoritete samega Boga, ki razodeva in ki ne more zavajati ne sebe ne nas.
Tudi v resničnem življenju moramo preveriti vsaj nekaj od tega, kar nam povedo, in preveriti, ali je to verodostojno, čeprav tega pogosto ne moremo dokazati. Znanost napreduje bolj z indukcijo kot z matematično dokazano dedukcijo.
Zato so tudi Razumno je, da želimo vedeti več in se poglobiti v to, kar nam govori vera. Kot je poudaril sveti Anzelm, "vera je razumevanje". Za katoliško vero je primerno, da si vernik želi bolje spoznati tistega, v katerega je zaupal, in bolje razumeti, kar mu je bilo razodeto.Zato naj si po najboljših močeh prizadeva, da bi se čim bolj približal razumevanju skrivnosti razodetja.
Vera in razum nista nezdružljivi resničnosti, temveč se dopolnjujeta. Pravilno izvedene znanstvene raziskave nikoli ne bodo v nasprotju z vero, saj profana resničnost in resničnost vere izhajata iz istega Boga.
Francisco Varo Pineda
Direktor za raziskave
Univerza v Navarri
Teološka fakulteta
Profesor Svetega pisma
