Molitev, maša in krščansko poslanstvo

Posebej je bila določena na Jezusovo molitev na dan njegovega krst v reki Jordan. Tja je šel, on, ki se ni imel česa oprati, v poslušnosti Očetovi volji. In ni ostal na drugi strani reke na bregu, kot da bi hotel reči: jaz sem svetnik, vi pa grešniki. Postavil se je na čelo kesalcev "v znak solidarnosti z našim človeškim stanjem".

Papež ugotavlja, da je tako vedno: "Nikoli ne molimo sami, vedno molimo z Jezusom.". Temo, ki jo je že prej razvil in poglobil zaslužni papež Benedikt XVI. Tudi za razumeti Kristusa.

Molitev Božjega Sina

Tako pravi Katekizem Katoliške cerkve in Frančišek je dejal: "V molitev Sinovsko ljubezen, ki jo je Oče pričakoval od svojih otrok, bo končno živel sam edini Sin v svoji človeškosti, z ljudmi in v njihovem imenu" (št. 2599).

Lukov evangelij pripoveduje, da se je pri Jezusovem krstu, ko je molil, odprla nekakšna luknja v nebesih in zaslišal se je Očetov glas: "...".Ti si moj Sin, danes sem te rodil."(Lk 3,22). Papež ugotavlja, da ta preprosta fraza vsebuje velikanski zaklad, saj nam daje vpogled v skrivnost Jezusa in njegovega srca, vedno obrnjenega k Očetu:

"V viharju življenja in sveta, ki ga bo obsodil, celo v težje izkušnje in žalost, ki jo bo moral prenašati, tudi ko bo čutil, da nima kam položiti glave (prim. Mt 8,20), tudi ko bosta okoli njega izbruhnila sovraštvo in preganjanje, Jezus ni nikoli brez zavetja doma: večno prebiva v Očetu."

Frančišek dodaja, da bo Jezusova osebna molitev "na binkošti po milosti postala molitev vseh krščenih v Kristusu". Zato nam svetuje, da če se kdaj počutimo nesposobni moliti, nevredni, da bi nas Bog poslušal, moramo prositi Jezusa, naj moli za nas, da bi Bogu Očetu v našem imenu ponovno pokazal svoje rane..

Če imamo to zaupanje, nam zagotavlja papež, bomo nekako slišali te besede, namenjene nam: "...če imamo to zaupanje, nam zagotavlja papež, bomo nekako slišali te besede, namenjene nam: ".Ste Božji ljubljeni, ste sin, ste veselje nebeškega Očeta.".

Skratka, "Jezus nam je dal svojo lastno molitevki je njegov dialog ljubezni z Očetom. Dal nam ga je kot seme Svete Trojice, ki želi pognati korenine v naših srcih. Sprejmimo ga! Sprejmimo ta dar, dar molitve.. Vedno z njim. In ne bomo se zmotili."

Toliko o Frančiškovih besedah v katehezi v sredo. Od tu se lahko poglobimo v to, kako je naša molitev povezana z Gospodovo molitvijo in kako je ta povezana z mašo, ki ima vedno nekaj "prazničnega" značaja. In kako nas to navsezadnje vodi k sodelovanju pri poslanstvu Cerkve. Vzemimo korak za korakom pristop, ki ga je vodil teolog Joseph Ratzinger.

Naša molitev kot sinovi v Sinu

Vsebina Jezusove molitve - molitve hvale in zahvale, prošnje in zadoščenja - se razvija iz intimnega zavedanja njegovega božanskega porekla in njegovega odrešenjskega poslanstva.

Zato je Ratzinger - z vidika točke Katekizma, ki jo navaja Frančišek - ugotovil, da vsebina Jezusove molitve je zgoščena v besedi AbbaBeseda, s katero so hebrejski otroci imenovali svoje očete (enakovredna naši besedi "oče"). Je najjasnejše znamenje Jezusove identitete v Novi zavezi in tudi najjasnejši sintetični izraz njegovega celotnega bistva. V bistvu ta beseda izraža bistveno privolitev v to, da je Sin. Zato je Oče naš je razširitev Abbe, prenesena na nas, njegove vernike (prim. La fiesta de la fe fe, Bilbao 1999, str. 34-35).

Tako je. Krščanska molitev, naša molitev, ima za svoj živi temelj in središče Jezusovo molitev. V njej je ukoreninjena, iz nje živi in jo podaljšuje, ne da bi jo presegla, saj Jezusova molitev, ki je naša "glava", predhodi naši molitvi, jo podpira in ji daje učinkovitost svoje lastne molitve.  Naša molitev je molitev sinov "v Sinu". Naša molitev je, tako kot Jezusova in v povezavi z njegovo, vedno osebna in solidarnostna molitev.

To je mogoče z delovanjem Sveti Duhki nas vse združuje v Gospodu, v njegovem (mističnem) telesu, ki je Cerkev: "V občestvu v Svetem Duhu je krščanska molitev molitev v Cerkvi". "Sveti Duh nas v molitvi združuje z osebo edinega Sina v njegovem poveličanem človeštvu. Po njem in v njem je naša sinovska molitev občina v Cerkvi z Jezusovo materjo (prim. Apd 1,14)" (Katekizem katoliške Cerkve, št. 2672 in 2673).

Pri maši je Bog navzoč

Torej, nadaljuje Ratzinger, iz zedinjenja z Jezusovo molitvijo, to je iz zavedanja naše udeležbe v božjem sorodstvu v skupnosti s Kristusom,masa to Jezusovo molitev podaljšuje v vsakdanjem življenju. In potem, pravi, lahko svet postane zabava.

Kaj je zabava? 

Praznik, kot je Benedikt XVI. dejal leta kasneje, je "dogodek, v katerem je vsakdo tako rekoč zunaj sebe, onkraj sebe in tako s seboj in z drugimi" (nagovor rimski kuriji, 22. december 2008).

Toda - zdaj se lahko vprašamo - kakšen smisel bi imelo spremeniti svet v "stranko" v okoliščinah, kot je sedanja, v sredi pandemijeKriza zapletene gospodarske krize, krivice in nasilja, celo v imenu Boga, ki povsod puščajo sledove bolečine in smrti?

Več vprašanj: Kaj imamo kristjani v mislih, ko rečemo, da smo "praznujemo" mašoIn zakaj je maša povezana s praznikom? In najdemo ta odgovor: zagotovo ne v površinskem pomenu besede "praznik", ki jo običajno povezujemo z nekoliko nezavednim vrvežem in zabavo tistih, ki se distancirajo od problemov, ampak iz povsem drugega razloga: ker pri maši, piše Ratzinger, se postavljamo okoli Boga, ki je navzoč med nami.

To nam daje mirno veseljezdružljiva s svetlobnim okvirom vere, z bolečino in celo z smrtker vemo, da tudi smrt nima zadnje besede. Ta zadnja beseda je le ljubezen, ki nikoli ne umre.

Tako je papež Benedikt XVI. v tem dolgem odstavku, ki si zasluži prepis, pojasnil, kaj se dogaja v krščanski liturgiji:

"On [Bog] je navzoč. Vstopi med nas. Nebo se je raztrgalo in zaradi tega je zemlja svetla. To je tisto, kar dela življenje radostno in odprto ter združuje vse v veselju, ki se ne more primerjati z ekstazo rock festivala. Friedrich Nietzsche je nekoč dejal: "Nebo je raztrgano.Umetnost ni v organizaciji zabave, temveč v tem, da najdemo ljudi, ki se je znajo veseliti.'. Po Svetem pismu je veselje sad Svetega Duha (prim. Gal 5, 22) (...) Veselje je sestavni del praznika. Zabavo je mogoče organizirati, veselja pa ne.. Lahko ga ponudimo le kot dar; (...) Sveti Duh nam daje veselje. In on je veselje. Veselje je dar, v katerem so zbrani vsi drugi darovi. Je izraz sreče, harmonije s samim seboj, ki lahko pride le iz harmonije z Bogom in njegovim stvarstvom. Veselje mora po svoji naravi izžarevati, mora biti posredovano.

Maša, osrednji dogodek krščanskega življenja

V zvezi z EvharistijaNe smemo pozabiti, da je imel judovski pashalni obrok že prej močan družinski, sveti in praznični značaj. Združuje dva pomembna vidika. Žrtveni vidik, saj je bilo jagnje, ki je bilo žrtvovano na oltarju, zaužito Bogu. In vidik občestva, občestva z Bogom in z drugimi, ki se kaže v delitvi in pitju kruha in vina, potem ko sta bila blagoslovljena, kot znamenje veselja in miru, zahvale in obnove zaveze (prim. Praznik vere, str. 72-74).

Maša prevzame bistvo vsega tega in ga premaga kot zakramentalno "posodabljanje" (tj. z znamenji, ki kažejo resnično božje delovanje, pri katerem sodelujemo). Gospodove smrti in vstajenja za naše odrešenje.

V njej molimo za vse, žive, zdrave in bolne, pa tudi za umrle. Svoje delo, bolečine in veselje darujemo za dobro vseh.

Naša vera nam zagotavlja, da Bog vodi zgodovino in da smo v njegovih rokah, ne da bi si prizadevali za njeno izboljšanje, za iskanje rešitev za težave in bolezni, za to, da bi svet postal boljši. In tako maša je osrednji izraz krščanskega smisla življenja.

Naša vera nam daje tudi pomen smrti kot določen korak v večno življenje z Bogom in svetniki. Seveda žalujemo za tistimi, ki smo jih izgubili na zemlji. Vendar jih ne žalujemo v obupu, kot da je ta izguba nepopravljiva ali dokončna, saj vemo, da ni. Verjamemo, da so v boljšem položaju kot mi, če so bili zvesti. In upamo, da se bomo nekega dne ponovno srečali z njimi in proslavili, zdaj brezmejno, naše ponovno srečanje.

Od molitve in maše do misijona

Nadaljujmo Ratzingerjevo linijo. Molitev je dejanje potrditve bivanja, v povezavi s Kristusovim "da" lastnemu obstoju, obstoju sveta in našemu obstoju. To je dejanje, ki nas usposablja in očiščuje za sodelovanje pri Kristusovem poslanstvu.

V tem poistovetenju z Gospodom - z njegovim bitjem in poslanstvom -, ki je molitev, kristjan najde svojo identiteto, ki je vgrajena v njegovo bitje. CerkevBožja družina. Za ponazoritev te globoke resničnosti molitve Ratzinger zapiše:

"Izhajajoč iz te ideje je teologija srednjega veka kot cilj molitve in prevrata bivanja, ki se v njej zgodi, določila, da se človek spremeni v 'anima ecclesiastica', v 'anima ecclesiastica', v 'anima ecclesiastica', v 'anima ecclesiastica'. osebno utelešenje Cerkve. To je istovetnost in očiščenje hkrati, dajanje in sprejemanje v globinah Cerkve. V tem gibanju materin jezik postane naš, naučimo se govoriti v njem in po njem, tako da njene besede postanejo naše besede: darovanje besede tega tisočletnega dialoga ljubezni s tistim, ki je hotel postati eno telo z njo, postane dar govora, po katerem se resnično darujem in na ta način me Bog vrača vsem drugim, podarjenega in svobodnega" (prav tam, 38-39).

Če se torej vprašamo, kako se naučimo moliti, bi morali odgovoriti, sklene Ratzinger: naučimo se moliti tako, da molimo "z" drugimi in z materjo.

Res je vedno tako, in lahko zaključimo, da je tako tudi pri nas. Molitev kristjana, molitev, ki je vedno združena s Kristusom (četudi se tega ne zavedamo), je molitev v "telesu" Cerkvetudi če je človek fizično sam in moli individualno. Njihova molitev je vedno cerkvena, čeprav se včasih kaže in izvaja na javni, uradni in celo slovesen način.

Krščanska molitev, ki je vedno osebna, je različne oblike: od zunanjega sodelovanja pri molitvi Cerkve med obhajanje zakramentov (zlasti masa)tudi liturgična molitev ur. In še bolj osnovna in vsem dostopna "zasebna" molitev kristjana - miselna ali glasovna - pred tabernakljem, pred križem ali preprosto med običajnimi dejavnostmi, na ulici ali na avtobusu, v službi ali v družinskem, družbenem in kulturnem življenju.

Tudi ljudska pobožnost procesije in romanja so lahko in morajo biti način in izraz molitve.

Z molitvijo prihajamo do kontemplacije in hvaljenja Boga in njegovega dela, za katerega želimo, da bi ostalo z nami, da bi bilo tudi naše rodovitno.

Da bi evharistija postala del našega življenja, je potrebna molitev.

Molitev, ki je vedno sestavljena iz adoracije, je pred mašo, jo spremlja in ji sledi. Krščanska molitev je znamenje in orodje kako maša "vstopi" v življenje in ga spremeni v praznovanje, praznik. 

Iz tega lahko končno razumemo, kako naša molitev, vedno združena s Kristusovo molitvijo, ni le molitev "v" Cerkvi, ampak nas tudi pripravlja in krepi za sodelujejo pri poslanstvu Cerkve.

Krščansko življenje, spremenjeno v "življenje molitve" in preoblikovano z mašo, je prevedeno v služenje materialnim in duhovnim potrebam drugih. Ko živimo in rastemo kot Božji otroci v Cerkvi, smo zaradi molitve in evharistije udeleženi pri njenem izgradnji in poslanstvu. Nič od tega niso zgolj teorije ali domišljije, kot morda mislijo nekateri, ampak resničnost, ki jo omogoča delovanje Svetega Duha.

Kot pravi Katekizem katoliške Cerkve: Sveti Duh "pripravlja Cerkev na srečanje z njenim Gospodom; spominja in razodeva Kristusa veri zbora; s svojo močjo preobrazbe udejanja in udejanja Kristusovo skrivnost; nazadnje s svojo močjo preobrazbe udejanja in udejanja Kristusovo skrivnost, Duh občestva povezuje Cerkev s Kristusovim življenjem in poslanstvom".