Spletna stran duhovnik je predvsem posrednik med Bogom in ljudmi. Nekdo, ki Boga naredi navzočega med ljudmi in hkrati nekdo, ki pred Boga postavlja potrebe vseh in posreduje zanje. Jezuski je pravi Bog in pravi človek, je najbolj pristen duhovnik.

Ker pa poznamo smer, ki jo je v njegovem času ubralo izraelsko duhovništvo, omejeno na opravljanje obredov z žrtvovanjem živali v templju, vendar je bilo njegovo srce običajno bolj pozorno na politične spletke in željo po osebni moči, ni presenetljivo, da se Jezus nikoli ni predstavil kot duhovnik.

Njegova ni bila duhovništvo kot so ga imeli duhovniki v jeruzalemskem templju. Poleg tega se je njegovim sodobnikom zdelo očitno, da to ni bil, saj je bilo po Zakonu duhovništvo rezervirano za člane plemena Levi, Jezus pa je bil iz plemena Juda.

Njegova podoba je bila veliko bližja podobi starodavnih prerokov, ki so oznanjali zvestoba Bogu (in v nekaterih primerih, tako kot Elija in Elizej, delali čudeže), predvsem pa lik potujočih učiteljev, ki so hodili po mestih in vaseh, obkroženi s skupino učencev, ki so jih poučevali in jim dovolili, da se jim ljudje približajo. Evangeliji namreč odražajo, da so se ljudje, ko so govorili z Jezusom, nanj obračali z "rabi" ali "učitelj".

Toda ali je Jezus ustrezno opravljal duhovniške naloge?

Seveda. Prav je, da duhovnik ljudem približa Boga in hkrati daruje žrtve za človeštvo. Jezusova bližina človeštvu, ki potrebuje odrešenje, in njegova priprošnja, da bi lahko dosegli Božje usmiljenje, dosežeta vrhunec v žrtvi na križu.

Prav tu je prišlo do novega spopada s takratno prakso duhovništva. Ti ljudje križanja niso mogli obravnavati kot duhovniške daritve, ampak ravno nasprotno. Za daritev ni bilo bistveno trpljenje žrtve ali njena lastna smrt, temveč izvedba obreda v jeruzalemskem templju pod določenimi pogoji.

Jezusova smrt je bila njihovim očem predstavljena na povsem drugačen način: kot usmrtitev človeka, obsojenega na smrt, ki je bila izvršena zunaj jeruzalemskega obzidja in je namesto da bi bila deležna božje naklonjenosti, veljala za predmet prekletstva - če izvzamemo besedilo iz 5. Mojzesove knjige (5 Mz 21,23) iz konteksta.

Ali smo o duhovnikih začeli govoriti že na začetku Cerkve?

V trenutkih po Jezusovem vstajenju in vnebohodu v nebesa, po prihodu Svetega Duha na binkošti, so apostoli začeli pridigati, sčasoma pa so pri svojem delu začeli povezovati sodelavce. Toda če se Jezus Kristus sam ni nikoli označil za duhovnika, je bilo logično, da takšna oznaka njegovim učencem v tistih prvih dneh niti na misel ni prišla, da bi govorili o sebi.

Pravzaprav je naloge Naloge, ki so jih opravljali, so imele malo skupnega z nalogami judovskih duhovnikov v templju. Zato so uporabljali druga imena, ki so bolj opisno označevala njihove naloge v prvih krščanskih skupnostih: apóstolos v pomenu "poslan", epíscopos v pomenu "inšpektor", presbýteros "starešina" ali diákonos "služabnik, pomočnik" in drugi.

Ko pa premišljujemo in razlagamo naloge teh "služabnikov", ki so apostoli ali ki so jih sami ustanovili, vidimo, da so to resnično duhovniške naloge, čeprav imajo drugačen pomen od tistega, ki je bil značilen za izraelsko duhovništvo.

Kakšen je ta novi pomen krščanskega duhovništva?

Ta "novi pomen" je viden že, ko na primer St. Paul's govori o svojih nalogah v službi Cerkve. V svojih pismih pri opisovanju svoje službe uporablja besedišče, ki je jasno duhovniško, vendar se ne nanaša na duhovništvo s svojo lastno osebnostjo, temveč na udeležbo pri velikem duhovništvu Jezusa Kristusa.

V tem smislu sveti Pavel ne namerava biti podoben duhovnikom Stare zaveze, saj njegova naloga ni, da bi na ognju oltarja zažgal truplo živali, da bi jo odstranil - "posvetil" v obrednem smislu - s tega sveta, ampak da bi "posvetil" - v drugem smislu, da bi jim pomagal doseči "popolnost", tako da bi jih uvedel v Božje kraljestvo - žive ljudi z ognjem Svetega Duha, ki ga je v njihovih srcih zanetilo oznanilo evangelija.

Prav tako je sveti Pavel v pismu Korinčanom zapisal, da grehov ni odpustil v njihovem imenu, ampak v imenu Korinčanov. in persona Christi (prim. 2 Kor 2,10). Ne gre za preprosto predstavljanje ali opravljanje "namesto" Jezusa, saj Kristus sam je tisti, ki deluje s svojimi služabniki in po njih.

Zato lahko trdimo, da v zgodnji Cerkvi obstajajo služabniki, katerih služba ima resnično duhovniški značaj, ki opravljajo različne naloge v službi krščanskih skupnosti, vendar z odločilno skupno prvino: nihče od njih ni "duhovnik" sam po sebi - in zato ne uživa avtonomije, da bi opravljal "duhovništvo" po svoji volji, s svojim osebnim pečatom -, ampak je sodelovati v Kristusovem duhovništvu.