Analiza vprašanja izvora islama je nujna za razumevanje zgodovinskih posledic pojava te doktrine.
Aquí puedes leer la primera entrega de este análisis.
San Juan Damasceno (približno 676 - 749), doktor Cerkve, je bil eden prvih krščanskih teologov, ki je prišel v stik z islamom (kot mladenič je bil celo svetovalec umajadskega kalifa v Damasku) in ga opredelil kot krščansko herezijo, kot so to kasneje storili tudi drugi, zlasti italijanski pesnik Dante.
V času, ko se je islam rodil in razširil, so bile heretične sekte precej pogoste, tako kot v Jezusovem času, ko je judovstvo poznalo različne šole in tokove (saduceji, farizeji, eseni itd.). Zato pojav novega tako imenovanega preroka ali bolje rečeno hereziarha sprva ni bil nič nenavadnega.
Preden nadaljujemo, je treba podrobneje pojasniti, kaj se skriva za izrazom "herezija", ki izhaja iz latinskega samostalnika haerĕsis, ki sam izhaja iz grškega αἵρεσις, kar pomeni "izbira". Glavni glagol v grščini je αἱρέω, "izbrati", "ločiti", "zbrati" ali celo "odvzeti".
Tako lahko trdimo, da heretik ni tisti, ki zagovarja resnico, ki je popolnoma drugačna od tiste, ki jo razglaša uradni nauk, proti kateremu se zoperstavlja, ampak tisti, ki dvomi le v del te resnice. Veliki angleški zgodovinar, pisatelj in intelektualec Hilaire Belloc je leta 1936 v svoji knjigi Velike herezije [1], (Velike herezije), je herezijo opredelil kot pojav, za katerega je značilno, da ne uniči celotne strukture neke resnice, temveč le njen del, in z ekstrapolacijo komponente iste resnice pusti vrzel ali jo nadomesti z drugim aksiomom.
Avtor opredeli pet velikih herezij, katerih pomen je temeljnega pomena ne le za zgodovino krščanstva, temveč tudi za celotno zahodno civilizacijo in svet kot celoto. Pravzaprav se ne zdi pretirano trditi, da je napačna razlaga krščanske resnice ali nekaterih njenih delov povzročila nekaj najhujših slabosti v zgodovini človeštva.
Prvi je arijanizem, ki pomeni racionalizacijo in poenostavitev temeljne skrivnosti Cerkve: Kristusovega utelešenja in božanskosti (Jezus, pravi človek in pravi Bog) in s tem postavlja pod vprašaj avtoriteto, na kateri temelji sama Cerkev.
V bistvu gre za napad na samo "skrivnost", ki se izvaja z napadom na tisto, kar velja za skrivnost skrivnosti. Zadevna herezija skuša na raven človeškega razuma pripeljati tisto, kar po drugi strani daleč presega človekovo omejeno razumevanje in videnje.
Nicejski koncil (325) je sestavil "simbol", tj. dogmatično opredelitev, povezano z vero v Boga, v kateri se pojavlja izraz ὁμοοούσιος (homooùsios = soglasen z Očetom, dobesedno "iste substance"), ki je pripisan Kristusu.
Ta opredelitev je dogmatična podlaga uradnega krščanstva. "Nikejski simbol" je bil v ostrem nasprotju z mislijo Arija, ki je pridigal, da je Sina ustvaril Oče, in tako zanikal Kristusovo božanskost ter prenos Očetovih božanskih lastnosti na Sina in njegovo mistično telo, tj. Cerkev in njene člane.
Belloc opredeli manihejstvo, ki je v osnovi napad na materijo in vse, kar zadeva telo (primer te herezije so albižanci): telo je videti kot nekaj nečistega, proti čigar željam se je treba vedno boriti.
Protestantska reformacija: napad na enotnost in avtoriteto Cerkve in ne na nauk kot tak, ki je povzročil vrsto nadaljnjih herezij.
Posledica protestantske reformacije v Evropi je uničenje enotnosti celine, kar je zelo resno dejstvo, zlasti če upoštevamo, da sam koncept sodobne Evrope izhaja iz korenin naše civilizacije, ki je temeljila na harmonični kombinaciji krščanskih duhovnih načel in grško-rimskega miselnega sistema.
Z reformacijo pa je vsako sklicevanje na univerzalnost, na katoliškost, zamenjano z merilom naroda in etničnosti, kar ima očitne in katastrofalne posledice.
Je najbolj zapleten. Po Bellocu ga lahko imenujemo modernizem, vendar je izraz alogos je lahko druga možna opredelitev, saj pojasnjuje, kaj je bistvo te herezije: absolutne resnice ni, če ni empirično dokazljiva in merljiva.
Izhodišče je tako kot pri arijanizmu vedno zanikanje Kristusove božanskosti prav zaradi nezmožnosti empiričnega razumevanja ali opredelitve, toda modernizem gre še dlje in v tem ga lahko imenujemo tudi pozitivizem: samo znanstveno dokazani pojmi so opredeljeni kot pozitivni ali resnični, vse, česar ni mogoče dokazati, pa se šteje za neobstoječe ali nerealno.
Zadevna herezija v bistvu temelji na temeljni predpostavki: sprejeti je mogoče le tisto, kar je mogoče videti, razumeti in izmeriti. Gre za materialistični in ateistični napad ne le na krščanstvo, ampak tudi na same temelje zahodne civilizacije, ki je njegova izpeljanka, za napad na trinitarične korenine Zahoda.
Tu ne govorimo le o Sveti Trojici, ampak o tisti neločljivi trinitarični povezavi, ki so jo že Grki prepoznali med resnico, lepoto in dobroto. Tako kot ni mogoče napadati ene od oseb Trojice, ne da bi napadli druge, tako tudi ni mogoče razmišljati o tem, da bi postavili pod vprašaj pojem resnice, ne da bi posegli tudi v pojma lepote in dobrote.
Hilaire Belloc (La Celle, 1870 - Guildford, 1953) Britanski esejist, romanopisec, humorist in pesnik. Študiral je na Oxfordu, nekaj časa je služil v francoski artileriji, pozneje, leta 1902, pa je postal britanski državljan. Med letoma 1906 in 1910 je bil član parlamenta, nato pa se je zaradi nezadovoljstva z britansko politiko umaknil v zasebno življenje.
Vse štiri doslej naštete herezije imajo nekaj skupnih značilnosti: izvirajo iz Katoliške cerkve; njihovi hereziarhi so bili krščeni katoličani; skoraj vse so z doktrinarnega vidika izumrle v nekaj stoletjih (protestantske cerkve, ki so se rodile iz reformacije, sicer še vedno obstajajo, vendar doživljajo krizo brez primere in naj bi z izjemo binkoštne cerkve v nekaj letih propadle.), vendar se njegovi učinki sčasoma na subtilen način ohranijo in kontaminirajo miselni sistem civilizacije, mentaliteto, družbeno in gospodarsko politiko, samo vizijo človeka in njegovih družbenih odnosov.
Posledice arijanizma in manihejstva na primer še vedno zastrupljajo katoliško teologijo in teologijo protestantske reformacije (čeprav so mnogi katoličani reformacijo že sprejeli ali pa so jo celo imeli za dobro in pravično stvar, njene heretike pa za skoraj svetnike.) imamo pred očmi: od napada na osrednjo avtoriteto in univerzalnost Cerkve smo prišli do trditve, da je človek samozadosten, da povsod gradi le malike, ki jih časti in žrtvuje.
Skrajna posledica Calvinovih idej glede zanikanja svobodne volje in odgovornosti človeških dejanj pred Bogom je, da je človek postal suženj dveh glavnih entitet: države in zasebnih nadnacionalnih korporacij.
Tu Belloc začne govoriti o islamu, ki ga opredeli kot najbolj posebno in strašno krščansko herezijo, povsem podobno doketizmu in arijanizmu, saj želi do skrajnosti poenostaviti in racionalizirati po človeških merilih nedoumljivo skrivnost utelešenja (povzroča vedno večjo degradacijo človeške narave, ki ni več na noben način povezana z božansko.) in kalvinizem, ki človeškim dejanjem pripisuje vnaprej določen Božji značaj.
Če se je "razodetje", ki ga je oznanjal Mohamed, začelo kot krščanska herezija, pa sta njegova nerazložljiva vitalnost in trajnost kmalu dobili videz nove religije, nekakšne "postheretike". Islam se od drugih herezij razlikuje po tem, da se ni rodil v krščanskem svetu in da njegov hereziarh ni bil krščen kristjan, temveč pogan, ki je nenadoma prevzel lastne monoteistične ideje (mešanica heterodoksnega judovskega in krščanskega nauka z nekaj poganskimi elementi, ki je bila v Arabiji prisotna od nekdaj) in jih je začel razširjati.
Temeljna osnova Mohamedovega nauka je v osnovi to, kar je Cerkev vedno izpovedovala: obstaja samo en Bog, Vsemogočni. Iz judovsko-krščanske misli je "prerok" islama ekstrapoliral tudi Božje lastnosti, osebno naravo, najvišjo dobroto, brezčasnost, previdnost, ustvarjalno moč kot izvor vseh stvari; obstoj dobrih duhov in angelov ter demonov, ki se upirajo Bogu, na čelu s satanom; nesmrtnost duše in vstajenje mesa, večno življenje, kazen in povračilo po smrti.
Mnogi naši katoliški sodobniki, zlasti po drugem vatikanskem koncilu in deklaraciji "Nostra aetate", so začeli razmišljati le o skupnih točkah z islamom, tako da se zdi, da je Mohamed skorajda misijonar, ki je zaradi svoje nesporne karizme oznanjal in širil temeljna načela krščanstva med poganskimi nomadi v puščavi.
Vztrajajo, da je v islamu najvišji predmet čaščenja edini Bog in da je Mariji in njenemu deviškemu rojstvu namenjeno veliko spoštovanje; muslimani spet poudarjajo, da bo na sodni dan (še ena krščanska ideja, ki jo je recikliral ustanovitelj islama) človeštvu sodil Jezus in ne Mohamed.
Ne upoštevajo pa, da Bog muslimanov ni Bog kristjanov; Marija iz Korana ni ista Marija iz Svetega pisma; predvsem pa islamski Jezus ni naš Jezus, ni utelešen Bog, ni umrl na križu in ni vstal od mrtvih, kar je, nasprotno, nedvoumno potrdil Mohamed.
Con la negación de la Encarnación, toda la estructura sacramental se ha derrumbado: M. estigmatizó la Eucaristía y la presencia real del Cuerpo y de la Sangre de Cristo en el pan y el vino dentro del rito de la Misa y, en consecuencia, rechazó cualquier idea de sacerdocio.
En otras palabras, él, como muchos otros heresiarcas quizás menos carismáticos, basó su herejía en una simplificación extrema de la doctrina cristiana, liberándola de aquellas, en su opinión, falsas adiciones e innovaciones que la habían hecho excesivamente compleja; creó, en la práctica, una religión perfectamente natural, en la cual el hombre es hombre y Dios es Dios, con enseñanzas más al alcance de sus seguidores, que, recordémoslo, eran nómadas simples y groseros del desierto.
Dovolj je, če upoštevamo islamski nauk o zakonski zvezi, ki za muslimane ni zakrament, monogamna in nerazdružljiva, ampak pogodba, ki jo je mogoče preklicati z odpovedjo, moški pa lahko ima do štiri žene in nešteto konkubin.
Uspeh te herezije, ki se je rodila iz Mohameda, je torej mogoče razložiti z nekaj ključnimi elementi:
To so le nekateri, čeprav glavni elementi, ki pojasnjujejo, zakaj se islam tako hitro in močno širi po svetu.
Vendar se na teh nekaj straneh ne nameravamo ukvarjati s tem vprašanjem, saj je predmet našega dela bolj analiza izvora pojava in življenja njegovega pobudnika.
Zanimivo pa je, da je Belloc kot odličen analitik zgodovine že leta 1936 predvidel močno vrnitev islama na mednarodno prizorišče v nasprotju z dekadentno civilizacijo Zahoda, ki je bila že samo nominalno krščanska:
"Ali se morda ne bo vrnila časna moč islama in z njo grožnja oboroženega mohamedanskega sveta, ki se bo otresel nadvlade Evropejcev, ki so še vedno nominalno krščanski, in se ponovno pojavil kot glavni sovražnik naše civilizacije? [-] Namesto starega krščanskega navdušenja Evrope je za nekaj časa prišlo navdušenje za nacionalnost, religija patriotizma. Toda čaščenje samega sebe ni dovolj. (2)"
Med drugim upošteva zlasti dejstvo, da islam, kot je razvidno iz njegove zgodovine, običajno oslabi, ko njegova politična in gospodarska moč upade (zaradi bistvene povezave med vero in politiko ter s tem gospodarstvom v islamskem miselnem sistemu), vendar se, nasprotno, ciklično ponovno prebuja s spodbudo karizmatičnega voditelja.
Zelo pomembna so tudi razmišljanja velikega ruskega misleca Solovjova o Mohamedu in islamu, zlasti v delu Rusija in vesoljna Cerkev (3) 1889. Tukaj je nekaj odlomkov:
"Islam je dosleden in iskren bizantinizem, brez vseh notranjih nasprotij. To je odkrita in popolna reakcija vzhodnega duha na krščanstvo, to je sistem, v katerem je dogma tesno povezana z zakoni življenja, v katerem je prepričanje posameznika popolnoma usklajeno z družbenim in političnim stanjem.
Sabemos que el movimiento anticristiano manifestado en las herejías imperiales había rematado en dos doctrinas, durante los siglos VII y VIII: la de los monotelitas, que negaba indirectamente la libertad humana, y la de los iconoclastas, que rechazaba implícitamente la fenomenalidad divina. La afirmación directa y explícita de estos dos errores constituyó la esencia religiosa del islam, que sólo ve en el hombre una forma finita sin libertad alguna y en Dios una libertad infinita sin forma alguna.
Fijos así, Dios y el hombre, en los dos polos de la existencia, quedan excluidas toda filiación entre ellos, toda realización descendente de lo divino y toda espiritualización ascendente de lo humano, y la religión se reduce a una relación puramente exterior entre el creador omnipotente y la criatura privada de toda libertad, que no debe a su dueño más que un simple acto de ciego rendimiento (ese es el sentido de la palabra islam). [---]
A tal simplicidad de la idea religiosa corresponde un concepto no menos simple del problema social y político: e1 hombre y la humanidad no tienen que realizar mayores progresos; no hay regeneración moral para el individuo ni, con mayor razón, para la sociedad; todo se reduce al nivel de la existencia puramente natural; el ideal queda reducido a proporciones que le aseguran inmediata realización.
La sociedad musulmana no podía tener otro objeto que la expansión de su fuerza material y el goce de los bienes de la tierra. La obra del estado musulmán (obra que mucho le costaría no ejecutar con éxito), se reduce a propagar el islam mediante las armas, y gobernar a los fieles con poder absoluto y según las reglas de justicia elemental fijadas en el Corán. [---]
Toda bizantinizem, ki je bil načeloma sovražen krščanskemu napredku, ki je želel vso vero zreducirati na fait accompli, na dogmatično formulo in liturgični obred, to protikrščanstvo, prikrito pod ortodoksno masko, se je moralo v svoji moralni nemoči podrediti odkritemu in poštenemu protikrščanstvu islama. [-]
Cinco años bastaron para reducir a existencia arqueológica tres grandes patriarcados de la Iglesia oriental. No hubo que hacer conversiones; nada más que desgarrar un viejo velo. La historia ha juzgado y condenado al Bajo Imperio. No solamente no supo cumplir su misión (fundar el estado cristiano), sino que se consagró a hacer fracasar la obra histórica de Jesucristo. No habiendo conseguido falsificar el dogma ortodoxo, lo redujo a letra muerta; quiso zapar por la base el edificio de la paz cristiana atacando al gobierno central de la Iglesia Universal; reemplazó en la vida pública la ley del Evangelio por las tradiciones del estado pagano.
Los bizantinos creyeron que, para ser cristiano de verdad, bastaba conservar los dogmas y ritos sagrados de la ortodoxia sin cuidarse de cristianizar la vida social y política; creyeron lícito y laudable encerrar al cristianismo en el templo y abandonar la plaza pública a los principios paganos. No han podido quejarse de su suerte. Han tenido lo que querían: les quedaron el dogma y el rito, y sólo el poder social y político cayó en manos de los musulmanes, herederos legítimos del paganismo." (4)
Menimo, da sta Belloc in Solovjov kot sposobna in prefinjena misleca znala jasno razložiti fenomenologijo islama in že vnaprej predvideti njegovo vrnitev na mednarodno prizorišče.
Tisti, ki piše, se je pogosto ponižno spraševal, kakšen je smisel islama in njegovega obstoja; spraševal se je leta, ko je sklonjen nad knjigami bral in premišljeval o dejanjih in rečeh Mohameda, domnevnega "božjega poslanca", in občasno primerjal življenje ustanovitelja islama z življenjem Jezusa, ki mu zemeljsko življenje ni namenilo ne časti ne bogastva, kaj šele božjih privilegijev, čeprav se je razglasil za Mojstra, utelešenega Boga in Gospoda.
Pisec se pogosto sprašuje, kdo je imel prav, Mohamed ali Kristus, in ali lahko islam štejemo za pravo vero ali za opomin krščanstvu, ki je zmanjšalo in ponotranjilo dar, ki mu je bil dan, ter zanikalo svoje korenine in temelje svojih vrednot. Nekega dne se je njegovo srce, čeprav je bilo po naravi nemirno, pomirilo ob branju odlomka iz kronike Ṭabarija, biografa "preroka islama" (zvezek I, str. 1460-62), o epizodi, ko je Mohamed odšel v hišo svojega posvojenega sina Zajda in našel le njegovo skromno oblečeno ženo.
"…y el Profeta apartó la vista de ella. Ella le dijo: [Zaid] no está, oh enviado de Alá, pero entra; tú eres para mí como mi padre y mi madre. El enviado de Alá no quería entrar. Y ella le gustó al enviado de Alá que se fue murmurando algo de que solo podía entenderse: ¡Gloria a Alá el Supremo! ¡Gloria a Alá que trastorna los corazones! Cuando Zaid regresó a casa, su esposa le contó lo que había sucedido. Zaid se apresuró a ir a ver a Mahoma y decirle: ¡Oh, enviado de Alá! Escuché que viniste a mi casa. ¿Por qué no entraste? ¿Te gustó Zainab?
En este caso la divorcio. El enviado de Alá le dijo: ¡Quédate con tu esposa! Algún tiempo después, Zaid se divorció de su esposa, y luego, mientras Mahoma estaba hablando con ‛Āʼisha, cayó en trance y se le quitó un peso de encima, sonrió y dijo: ¿Quién irá a Zainab para darle las buenas noticias? ¿A decirle que Alá me casa con ella?". (5)
Ob tej priložnosti je Mohamed razglasil verz 37 iz sure 33 (6)To je naredilo velik vtis tudi na njegove privržence, ki so bili še vedno Arabci in za katere je bilo posvojiteljstvo vedno popolnoma enakovredno naravnemu (zato se ni bilo dovoljeno poročiti z ženo sina ali očeta, tako naravnega kot tudi posvojitelja). Očitno so iz iste sure prišli tudi drugi verzi, v katerih je navedeno, da posvojeno sinovstvo nima enake vrednosti kot naravno sinovstvo (33/4 (7)) in da lahko M. na podlagi osebnega privilegija vzame toliko žena, kolikor jih želi, poleg konkubin (33/50 (8)). Tedaj je ista ‛ĀĀʼisha, njegova najljubša žena, vzkliknila: "Vidim, da te Alah hiti zadovoljiti!
Kako velika razlika je med človekom, ki sicer trdi, da je smrtnik, a se ne brani, da bi ga obravnavali bolje kot druge, da bi imel več žensk kot drugi, več zlata, več moči, več uspeha, ugleda, slave, in človekom, ki trdi, da je Bog, a se ne obotavlja dati svojega življenja in končati svojega zemeljskega življenja z najbolj grozljivo in kruto smrtjo, da bi bilo človeštvo odrešeno in udeleženo pri samem Božjem življenju!
Mohamed je oznanjal obstoj edinstvenega, plemenitega in vsemogočnega Boga, ki od človeka zahteva le poslušnost in pokorščino; Kristus pa je istega Boga imenoval "Oče naš", ker je bil zanj Bog v bistvu Oče. (9)in Amor (1 Janez 4, 8)).
Mohamed se je razglasil za "Božjega poslanca" in pečat prerokov; Jezus je bil najprej Božji "Sin" na način, ki si ga pred njim nihče ni mogel predstavljati, tako da je bil Bog zanj "Oče" v strogem pomenu besede, z udeležbo edinstvene božanske narave ne le Sina, ampak tudi vseh ljudi, ki so z njim združeni s krstom.
Za Mohameda je bila popolnost moralnega življenja v spoštovanju zapovedi, za Kristusa pa v tem, da je bil popoln, kakor je popoln Oče (Matej 5, 48), ker je "Bog poslal Duha svojega Sina v naša srca, ki kliče: 'Abba, Oče! Tako nisi več suženj, ampak sin, in ker si sin, te je Bog naredil tudi za dediča" (Galačanom 4: 6).
Oznanjal je popolno pokorščino nespremenljivim Božjim odlokom; Kristus je oznanjal, da želi Oče vzpostaviti nov odnos, ki bi ljudi združil z Bogom, popolnoma nadnaravni, t. i. théosis, povišanje človeške narave, ki postane božanska z utelešenjem njegovega Sina, zaradi česar kristjan ni le Kristusov privrženec: on je Kristus.
Na koncu bi radi še enkrat citirali Solovjova:
"El límite fundamental en la concepción del mundo de Muḥammad y en la religión que fundó es la ausencia del ideal de la perfección humana o de la unión perfecta del hombre con Dios: el ideal de la auténtica humanidad divina. El islam no exige un perfeccionamiento infinito del creyente, sino solo un acto de sumisión absoluta a Dios. Es evidente que incluso desde el punto de vista cristiano, sin tal acto es imposible para el hombre alcanzar la perfección; pero en sí mismo este acto de sumisión aún no constituye la perfección. Y en cambio, la fe de Muḥammad pone el acto de sumisión como condición para una vida espiritual auténtica en lugar de esta vida misma.
El Islam no dice a los hombres: sed vosotros perfectos, como vuestro Padre que está en los cielos es perfecto, es decir, perfectos en todo; solamente requiere una sumisión general a Dios y la observancia en su propia vida natural de esos límites externos que han sido establecidos por los mandamientos divinos. La religión sigue siendo solo el fundamento inquebrantable y el marco siempre idéntico de la existencia humana y nunca se convierte en su contenido interno, su significado y su propósito.
Si no hay un ideal perfecto que el hombre y la humanidad deben lograr en sus vidas con su propia fuerza, esto significa que para estas fuerzas no hay una tarea precisa, y si no hay una tarea o un fin para alcanzar, está claro que no puede haber movimiento hacia adelante. Esta es la verdadera razón por la cual la idea de progreso y su propio hecho siguen siendo ajenos a los pueblos musulmanes. Su cultura conserva un carácter particular puramente local y pronto se desvanece sin dejar ningún desarrollo posterior." (10)
Belloc, H., The great heresies, Cavalier Books, Londra, 2015 (e-knjiga).
Carmignac, J., A l'écoute du Notre Père, Ed. de Paris, Pariz, 1971.
Pareja, F.M., Islamologia, Rim, Orbis Catholicus, 1951.
Soloviev, V., Rusia y la Iglesia universal, Ediciones y Publicaciones Españolas S.A., Madrid, 1946.
Soloviev, V., Maometto. Vita e dottrina religiosa, capitolo XVIII, "La morte di Muhammad. Valutazione del suo carattere morale", v "Bisanzio fu distrutta in un giorno. La conquista islamica secondo il grande Solov'ëv".
Gerardo Ferrara
Diplomirala iz zgodovine in političnih ved, specializirala se je za Bližnji vzhod.
Responsable de alumnado Universidad de la Santa Cruz de Roma.
