Hvala, ker ste nam v tem težkem času povedali svojo zgodbo. Presenetil me je vaš stavek, ki je kot leitmotiv svojega življenja...
Da, stavek, ki mi daje moč: Povejte jim, da se vas je Gospod usmilil!
Nekaj, kar v vašem življenju odmeva bolj kot kdaj koli prej.
Da, in to ne samo zaradi tega, kar sem danes, redovni brat z začasnimi zaobljubami v Inštitutu služabnikov Marijinega brezmadežnega srca, ampak zaradi splošne zgodbe mojega življenja od otroštva do danes, da sem zbolel za koronavirusom. Kaj imata koronavirus in Bog opraviti s tem?
In kako si razlagate svoj stavek: "Gospod se vas je usmilil" ob tej bolezni, ki je prizadela vas, vašo skupnost in na tisoče ljudi po vsem svetu?
V življenju večine situacij ni mogoče predvideti, kot je ta smrtonosni virus, ki je prizadel toliko ljudi. Več članov moje skupnosti je pozitivnih. Hvala Bogu, med nami je stanje bolezni blago in drugi, kot sem jaz, so brez simptomov.
Kljub temu smo prisiljeni v strogo karanteno in izolacijo, da ne bi okužili drugih članov skupnosti, zlasti starejših. Nekateri moji sobratje, ki nimajo Covida-19, se velikodušno zavežejo, da nam bodo služili.
Kljub neprijetnostim zaradi izolacije se je ta čas izkazal za čas milosti. Koronavirus me je združil z Bogom.
Zakaj menite, da je to trenutek milosti?
Najprej verjamem, da je to način, na katerega nas je Gospod prosil, naj darujemo žrtev za biti blizu številnim ljudem, ki umirajo sami, stran od svojih bližnjih in zakramentov. Koronavirus omogoča poglobitev odnosa z Bogom.
Zaradi osamljenosti veliko razmišljam o tem, kako sem v naglici življenja zanemaril bistvo, lepoto tega, da vse počnem zaradi ljubezni do Boga, da bi ga globlje spoznal in ga dal spoznati.
Samota mi je dala čas, da sem premislil o svojem življenju in Božjem delovanju v njem. Da, imam veliko časa, da se spomnim pomembnih trenutkov z Gospodom. Tako deluje Bog ob soočenju s koronavirusom.
Poleg tega menim, da je pomembno izkoristiti tudi tehnološka sredstva, da ostanemo blizu vsem ljudem, ki jih poznamo in za katere vemo, da doživljajo breme osamljenosti ali bolezni, s tem, da jim kljub razdalji pokažemo svojo bližino s temi sredstvi, predvsem pa z molitvijo in žrtvovanjem.
Zanimivo je, da ste se poglobili v film svojega življenja.
Da! In film, v katerem sta glavna junaka Gospod in jaz ..., no, bolj On kot jaz, saj je Gospod tisti, ki je junak, ki je v mojem življenju toliko dosegel.
In vsakič se zelo jasno spomnim besed, ki jih je Jezus izrekel po osvoboditvi obsedenega človeka: "Pojdi domov k svojim bližnjim in jim povej, kaj ti je Gospod storil in da se te je usmilil" (Marko 5,19).
In kaj je Gospod storil z vami?
Veliko stvari, čeprav je moje življenje enako življenju večine mladih v južni Italiji, zlasti v pokrajini Lecce v Apuliji, čudoviti deželi s plažami, znanimi kot "leške plaže". Maldivi iz ItalijeHodil je na plažo, študiral, igral nogomet in obiskoval župnijsko cerkev, posvečeno rožnovenski Mariji.
Vendar je kot mnogi mladi hodil v cerkev le iz navade, brez pravega zavedanja o zakramentih, ampak le zato, da bi opravil nalogo, da bi šel k maši ob praznikih.
Plaža Punta Prosciutto v pokrajini Lecce v Apuliji.
V Italiji, kjer so po kulturi in navadi vsi katoličani, je to nekaj zelo običajnega...
Seveda, vendar le malo ljudi razmišlja o tem, kaj pomeni imeti Jezusa v svojem življenju. O tem sem začel razmišljati pri 13 letih, ko sem začel obiskovati versko skupnost v bližini moje vasi, skupnost Inštituta, katerega član sem zdaj.
Ena od karizem te skupnosti je približati mlade Gospodu z zabavnimi dnevi, polnimi iger in veselja, ki jih spremlja tudi sveta maša ali trenutki molitve.
Začel sem se udeleževati teh srečanj, na katerih sem se včasih zelo zabaval, in moram reči, da me je najbolj prepričalo opazovanje . veselje semeniščnikov ki so se nahajali v manjšem semenišču in se v teh dneh spodbuja. Začel sem obiskovati taborišča in predvsem nadaljevati svoje krščansko življenje in prejemati zakramente.
Čutil sem tudi veliko željo, da bi bil srečen kot oni, vendar nisem niti pomislil, da bi postal redovnik ali duhovnik: nikoli nisem razmišljal o tem.
Vas je nekdo poklical, ko tega niste pričakovali?
Tako je! In to prek duhovnika, ki me je povabil v zakrament spovedizakrament, ki ga že dolgo nisem prejel. Ob koncu spovedi me je ta duhovnik, morda po Gospodovem navdihu, vprašal, ali bi rad doživel semeniško izkušnjo.
Po pravici povedano, takrat sploh nisem vedel, kaj je semenišče, vedel sem le, da tam živijo fantje, ki so me s svojim veseljem tako močno zaznamovali, in takoj, ne da bi razumel razlog, in še zdaj ne morem pojasniti neposrednosti tega odgovora, sem rekel da, želim poskusiti.
Zgodba o ljubezni in svetlobi, a tudi o potovanju skozi veliko teme, kot bi rekel sveti Janez od Križa.
Po poskusnem obdobju v semenišču sem sčasoma vedno močneje čutil, da je življenje z Jezusom tisto, kar si v bistvu želim, predvsem pa sem čutil, da je to tisto, kar Gospod želi od mene.
Največja milost mojega življenja pa ni bil vstop v semenišče, ampak vrnitev v očetovo naročje, potem ko sem od njega pobegnil.
Čas je tekel in moja pot se je nadaljevala proti noviciatu: minilo je že deset let, a žal je bil moj odnos z Bogom je postala uradno razmerje: Delal sem vse, kar je bilo treba, vendar ne iz ljubezni do Boga, temveč zato, da bi se pred njim počutil pravičnega, da bi si zaslužil njegovo ljubezen.
Kot v priliki o čednem sinu: iz mlajšega sina, ki se je vrnil v očetovo hišo, se počutimo kot starejši sin.
Da, prav: v bistvu je bilo tako, kot da bi v mislih dobro vedel, da me Bog ljubi, v resnici pa kot da bi o njem razmišljal bolj kot o sodniku, gospodarju ali gospodarju s svojimi služabniki.
Bila je ideja, zelo močna misel, morda ne povsem zavestna, a globoko zakoreninjena v meni, da mi Bog ne bi dal svoje ljubezni, če ne bi bil popoln, kot da nas ljubi le, če smo pravični in popolni.
Ta način razmišljanja se je v meni vse bolj poglabljal, tako zelo, da je postal breme. Vse je postalo neznosno: Deloval sem, kot da bi se hotel rešiti s svojimi pravimi dejanji, zato sem se po začetku noviciata, tudi po nasvetu vzgojiteljev, odločil, da se vrnem domov.
Ni treba posebej poudarjati, kako veliko je bilo moje razočaranje nad Bogom in velika jeza. Bogu sem rekel: "Dolga leta sem ti služil, vedno sem delal, kar si hotel, in zate sem žrtvoval najboljša leta svojega življenja, ti pa tako ravnaš z menoj, da sem razočaran in nesrečen. In veš kaj? Do zdaj si odločal ti, od zdaj naprej bom odločal jaz!
Spet si postal najmlajši sin...
Da, točno tako. Začel sem živeti s svojimi projekti, delati z očetom in načrtovati svoje prihodnje življenje: želel sem začeti študirati, da bi postal učitelj književnosti, najti dekle in se zabavati s prijatelji.
Razočaranje in jeza sta bila tako močna, da nisem imel več niti najmanjšega namena razmišljati o redovniškem ali duhovniškem življenju. V tistem času sem spoznal več prijateljev, začel sem se posvečati različnim dejavnostim, a zdaj se zavedam, da je vse skupaj v resnici spodbujala velika sebičnost.
Navsezadnje sem želel zapolniti praznino, ki sem jo imel v sebi, in tu pridemo do največjih milosti, ki sem jih prejel in so mi resnično pokazale, kdo je Bog in kako nas ljubi.
Kaj se je zgodilo?
Bog je ponovno uporabil dobra orodja v svojih rokah: predvsem dva duhovnika. Prav njima dolgujem svoj poklic in še danes sem jima zelo hvaležen: to sta oče Andrea Berti in sveti duhovnik, ki je umrl pred skoraj dvema letoma. Oče Andrea me je povabil, naj preživim nekaj dni v eni od naših skupnosti v Fatimi, da bi mi Devica Marija lahko pomagala.
Očitno, nikakor ni bil zainteresiran za romanje, Toda Gospod je znal izkoristiti moj ponos. Pravzaprav sem šel Bogu pokazat, da sem bil do takrat z njim v redu, da sem bil pravičen in da je bil v resnici on tisti, ki se je zmotil z menoj.
Čeprav sem si iz vsega srca želel, da bi čim prej odšel od tam in se vrnil v svoj dom in svoje življenje, sem tam ostal tri mesece!
Zdaj se mi zdi moja odločitev, da ostanem tam, absurdna. Zgodilo se je tako, da so potrebovali nekoga za delo v trgovini z verskimi predmeti v Fatimi in oče Andrea je pomislil name.
Mislim, da me je navdihnil Bog, še posebej zato, ker nisem znal portugalsko in sem se že pakiral, da se vrnem domov in nadaljujem študij.
Toda sprejel sem ga in tako sem v tem času, ne da bi se tega zavedal, ponovno pridobil zaupanje v Boga.. Če pomislim, kako dober je ... Prepričan sem bil, da je Gospod obljubljal srečo, v resnici pa nas je z veseljem videl trpeti. Med bivanjem v Fatimi sem tudi ponovno odkril, kako lepo se je posvetiti pomoči drugim, in se približal molitvi.
Vse, vse, kar je Bog storil z menoj, je bilo dobro in izkusil sem, kako je Božja ljubezen popolnoma svobodna.
Najbolj neverjetno pa je, da se je vse to zgodilo, medtem ko sem se hladno in brezbrižno obnašal ne le do Njega, ampak tudi do tistih, ki jih je poslal v moje življenje, da bi mi pokazali njegovo ljubezen, namreč do dveh duhovnikov, ki sem ju že omenil in ki sta bila prava angela, poslana od Gospoda.
Kaj vas je pri teh dveh duhovnikih najbolj navdušilo?
V njih sem videl očetovsko bližino z edinim namenom, da mi pomagajo. Molila sta in se žrtvovala zame, bila sta mi nenehno blizu, pogosto sta me obiskovala, ponudila pa sta mi tudi finančno pomoč, da sem lahko začel študirati, kar sem želel....
In tega niso storili zaradi osebnega ali kongregacijskega interesa ali zato, da bi me vrnili v semenišče ... Ne, storili so to zame, nikoli se me niso naveličali in nikoli me niso zapustili. Zame so molili tudi mnogi drugi ljudje.
In kdaj ste se odločili, da se boste ponovno lotili semenišča?
Takoj po vrnitvi iz Fatime in v trenutku, ko sem sprejel to odločitev, sem doživel velik mir in veliko hvaležnost.
Odkril sem, da mi je pustil svobodo, da izberem življenje, ki sem si ga izbral sam: sebično življenje, ki bi me zagotovo vodilo k temu, da bi poskušal zapolniti praznino, ki sem jo imel daleč od Boga in v grehu.
Zahvaljujoč tema dvema duhovnikoma je Gianni lahko spoznal karizmo Inštituta služabnikov Marijinega brezmadežnega srca, misijonarske ustanove škofijskega prava v rimski škofiji.
Njegova duhovnost temelji neposredno na fatimski duhovnosti: marijanska pobožnost z molitvijo rožnega venca, obnovljen klic k pokori in zakramentalnemu življenju, predvsem pa velika ljubezen do evharistije in sprave v duhu pokore.
Sestavljena je iz tega, da po zgledu treh pastirčkov, ki se jim je v Fatimi prikazala Devica, darujemo svoje življenje v povezavi s Kristusovo žrtvijo za tolažbo Jezusovega in Marijinega srca ter za odrešenje ubogih grešnikov.
Duhovniki, redovniki in laiki živijo v gibanju Družine Marijinega brezmadežnega srca, ki jih povezujejo vezi občestva in poslanstva ter si med različnimi skupnostmi delijo isto duhovnost.
Vsak je zavezan k osebnemu posvečenju in posvečevanju drugih. Njegovo geslo je: "S svojim brezmadežnim srcem prinašam Kristusa svetu".
Člani tega inštituta so se odločili za študij na Papeška univerza Svetega križa.
"Zahvaljujoč podpori organizacije CARFki podpira vse nas vernike v Papeška univerza Svetega križa v Rimulahko izkoristimo prednosti usposabljanje odlično v družinskem okolju in tudi zdaj, ko smo se znašli v sili, se počutimo zelo oskrbljeni, saj lahko pouk spremljamo prek interneta in videoposnetkov, učitelji pa nas pogosto pokličejo in preverijo, kako nam gre.
Zato lahko resnično rečem, da se je ta zelo resen in težak trenutek izkazal za dober čas za študij in za to, da v našem verskem življenju ponovno odkrijemo milost življenja v skupnosti, ki je v tem obdobju zelo omejena: lepoto skupne molitve, deljenja poti k Bogu in poslanstva, ki nam ga je zaupal. Koronavirus me je približal Bogu," sklene Gianni.
Intervju Gerardo Ferrara
Gianni Schido z družino.
Gerardo Ferrara
Diplomirala iz zgodovine in političnih ved, specializirala se je za Bližnji vzhod.
Odgovoren za študentsko telo
Univerza Svetega križa v Rimu
