V uvodu v njegov govorjim je povedal, da "Lepo je pripadati Cerkvi, ki jo sestavlja zgodovina različnih obrazov, ki pa najdejo harmonijo v enem Jezusovem obrazu.". Na podlagi geografije in kulture države, jim je povedal o vodi, ki namakanje in rodovitnost številnih puščavskih območij. Čudovita podoba krščanskega življenja kot sad vere in Svetega Duha:
"Naša človeškost se pojavi na površju, osiromašena s številnimi slabostmi, strahovi, izzivi, s katerimi se je treba soočiti, osebnim in družbenim zlom različnih vrst; toda globoko v duši, globoko v notranjosti, v globinah srca, se mirno in tiho pretaka sladka voda Duha, ki zaliva naše puščave, poživlja tisto, kar grozi, da se posuši, spira, kar nas degradira, in gasi našo žejo po sreči. In vedno obnavlja življenje. To je živa voda, o kateri govori Jezus, to je vir novega življenja, ki nam ga obljublja: dar Svetega Duha, nežna, ljubeča in poživljajoča prisotnost Boga v nas.
Papež Frančišek.
V drugem trenutku papež uporabi prizor iz Janezovega evangelija. Jezus je v templju v Jeruzalemu. Praznujejo praznik tabernakelj, ko ljudstvo blagoslavlja Boga, se mu zahvaljuje za dar zemlje in pridelkov ter se spominja zaveze. Najpomembnejši obred tega praznika je bil, ko je veliki duhovnik vzel vodo iz Siloamovega bazena in jo ob radostnem petju ljudstva izlil zunaj mestnega obzidja, da bi tako izrazil, da bo iz Jeruzalema na vsa ljudstva pritekel velik blagoslov (prim. Ps 87,7 in zlasti Ez 47,1-12).
V tem kontekstu Jezus vstane in vzklikne: "Kdor je žejen, naj pride k meni in bo živ, in iz njegovega trebuha bodo tekle reke žive vode." (Jn 7,37-38). Evangelist pravi, da je mislil na Svetega Duha, ki ga bodo kristjani prejeli v Binkošti. Frančišek pa ugotavlja: "Jezus umre na križu. V tistem trenutku iz kamnitega templja ne bo več pritekla voda novega življenja, poživljajoča voda Svetega Duha, ki bo obnovila vse človeštvo in ga osvobodila greha in smrti."
Papež Frančišek potuje v muslimansko kraljevino Bahrajn. Vir: VaticansNews.
Nato, papež izpostavlja tri velike darove ki prihajajo z milostjo Svetega Duha, in nas prosi, da jih sprejmemo in živimo: veselje, edinost in "preroštvo".
Prvič, Sveti Duh je vir veselja. Z njim je povezana gotovost, da nikoli ne bomo sami, saj nas spremlja, tolaži in podpira v težavah; spodbuja nas, da uresničimo svoje največje želje, in nas odpira, da se čudimo lepoti življenja. Petrov naslednik opozarja, da to ni trenutno čustvo. In še manj je tistega potrošniškega in individualističnega veselja, ki je prisotno v nekaterih današnjih kulturnih izkušnjah. Nasprotno, veselje, ki prihaja od Svetega Duha, izvira iz spoznanja, da se lahko, ko smo združeni z Bogom, tudi sredi svojih naporov in 'temnih noči' soočimo z vsem, tudi z bolečino, trpljenjem in stisko, in da se lahko soočimo z lepoto življenja.
In najboljši način, da to veselje ohranimo in pomnožimo," pravi Frančišek, "je, da ga podarjamo. Od EvharistijaTo veselje lahko in moramo z navdušenjem in ustvarjalnostjo širiti zlasti med mladimi, družinami in poklici.
Drugič, Sveti Duh je vir edinosti ker nas naredi za otroke Boga Očeta (prim. Rim 8,15-16) in s tem za medsebojne brate in sestre. Zato sebičnost, delitve in ropotanje med nami nimajo smisla. Sveti Duh - poudarja papež - odpira en sam jezik ljubezni, ruši ovire nezaupanja in sovraštva ter ustvarja prostore sprejemanja in dialoga. On nas osvobaja strahu in nam daje pogum, da gremo naproti drugim z razorožujočo močjo usmiljenja. Duh je sposoben ustvariti enotnost ne v enotnosti, ampak v harmoniji.Mesto je kraj velike raznolikosti ljudi, ras in kultur.
Frančišek poudarja, "To je moč krščanske skupnosti, prvo pričevanje, ki ga lahko damo svetu (...) Živimo bratstvo med seboj (...) in cenimo karizme vseh.".
Končno, Sveti Duh je vir preroštva. V zgodovini odrešenja najdemo veliko prerokov, ki jih Bog pokliče, posveti in pošlje kot priče in razlagalce tega, kar želi povedati ljudem. Pogosto so besede prerokov prodorne. Zato, poudarja Frančišek, so "Z imenom in priimkom imenujejo zle projekte, ki se gnezdijo v srcih ljudi, izpodbijajo lažne človeške in verske varnosti ter pozivajo k spreobrnjenju".
No, vsi kristjani imajo to preroški poklic. Ker je krstSveti Duh nas je naredil za preroke. "In kot taki se ne moremo pretvarjati, da ne vidimo del zla, ne moremo se pretvarjati, da ne vidimo del zla, ne moremo živeti mirnega življenja, da si ne bi umazali rok."
Nasprotno," dodaja. Vsak kristjan se mora prej ali slej vključiti v težave drugih, pričevati, prinašati luč evangeljskega sporočila, prakticiranje blagrov v vsakdanjih situacijah, ki nas vodijo k iskanju ljubezni, pravičnosti in miru ter k zavračanju vseh oblik sebičnosti, nasilja in poniževanja. Kot primer navaja skrb za zapornike in njihove potrebe. "Kajti v ravnanju z najmanjšimi (prim. Mt 25,40) je merilo dostojanstva in upanja družbe.".
Skratka, in to je Frančiškovo sporočilo, Kristjani so poklicani - tudi v času konfliktov -, da prinašajo veselje, spodbujajo edinost, prinašajo mir, da prinašajo mir svetu. (začenši v Cerkvi) in se vključiti v stvari, ki v družbi niso dobre. Za vse to imamo luč in moč milosti, ki prihaja od Svetega Duha. Duh nas kot sad Kristusovega darovanja samega sebe naredi za Božje otroke ter brate in sestre med seboj, da lahko po svetu širimo sporočilo evangelija, ki je dobra novica za vse, hkrati pa nas vabi, naj delamo za dobro vseh.
Ramiro Pellitero Iglesias
Profesor pastoralne teologije
Teološka fakulteta Univerze v Navarri
Objavljeno v publikaciji "Cerkev in nova evangelizacija".
