Sinto Jose je duhovnik iz škofije Irinjalakuda v Indiji. Pripoveduje svojo zgodbo:
"Zelo lepo je sedeti in pisati svojo zgodbo na dan svetega Tomaža, ustanovitelja moje sirsko-malabarske cerkve v Indiji. To je način, kako izraziti iskreno hvaležnost Bogu, da sem tukaj na Papeški univerzi Svetega križa, kjer študiram na Fakulteti za komunikologijo.
Tu sem že skoraj leto dni in lahko rečem, da se še vedno vsak dan bolj prilagajam novi kulturi, jeziku in celo rimski liturgiji, ki mi kot katoliškemu duhovniku sirsko-malabarskega obreda ni lastna.
Moje ime je Sinto Jose in sem se rodil v mestu Aloor v Kerali v Indiji. Moj oče je kmet, mama pa gospodinja. Imam starejšo sestro in mlajšega brata. Moja sestra, s. Jeeva, je redovnica in pripada kongregaciji Svete družine. Zdaj je v Indiji in dela v osnovni šoli v naši škofiji. Moj brat Shibin je zaposlen na Christ College Irinjalakuda. Brez dvoma lahko rečem, da je moja družina skala in temelj mojega duhovniškega poklica.
Moja družina in jaz smo sirsko-malabarskega obreda in pripadamo eparhiji Irinjalakuda. Škofija Irinjalakuda je zgodovinsko in geografsko bogata. Eden od pomembnih krajev v škofiji je Kodungallur, ki je znan kot zibelka krščanstva po zaslugi svetega Tomaža, enega od 12 Jezusovih apostolov, ki je po prejemu Svetega Duha na binkošti prevzel poslanstvo širjenja evangelija Jezusa Kristusa po vsem svetu.
Po izročilu je sveti Tomaž prišel po morju in se leta 52 n. št. izkrcal v Kodungallooru (Cranganore), prestolnici takratnega cesarstva Cera.Krstil je družine v Kodungallooru in Palayurju (Trichur). Sveti Tomaž je oznanjal evangelij, kamor koli je prišel, in ustanavljal cerkve.
Po našem malabarskem izročilu je svetnik ustanovil sedem cerkva, ki se nahajajo v krajih Cranganore, Quilon, Chayal, Kokkamangalam, Niranam, Paravur in Palayur. Od tam je odšel v Koromandel in pretrpel mučeništvo v Tamil Nadu. Njegovo telo so prinesli v mesto Mylapore in ga pokopali v svetem svetišču.
Po Rambanovih pesmih je sveti Tomaž spreobrnil 17.550 ljudi; posvetil je duhovnike in škofe. Svojim sledilcem je dal tudi obliko liturgije, prilagojeno njihovemu podnebju, kulturi in običajem. Od 4. stoletja je Cerkev v Indiji začela komunicirati z vzhodnosirsko Cerkvijo in kmalu je začela uvajati liturgične knjige in deliti obrede. Tako je Cerkev v Indiji postala članica babilonskega (znanega tudi kot asirskega in sirohaldeškega) patriarhata iz praktičnih in ne doktrinarnih razlogov.
Eparhijo Irinjalakuda je ustanovil papež Pavel VI. Papeška bula Trichuriensis Eparchiae je bila razglašena 22. junija 1978. Za prvega škofa je bil imenovan škof James Pazhayattil, sedanji škof pa je škof Pauly Kannookadan. Eparhija ima trenutno 56.958 družin oziroma 269.867 krščenih od 1.326.000 prebivalcev.
Moja domača župnija je cerkev svetega Tomaža Anathadama. V družini in verskem izročilu, ki je tako živo in zgodovinsko, dihajoč isti zrak kot sveti Tomaž, sem močno začutil Gospodov klic, da bi bil eden od njegovih služabnikov v duhovništvu.
Tako sem bil po desetih letih duhovniške formacije 29. decembra 2014 posvečen v katoliškega duhovnika eparhije Irinjalakuda. Po posvečenju sem eno leto služboval kot pomočnik župnika v svetišču Svetega križa v Mapranamu. Pauly Kannookadan, sedanji škof v Irinjalakudi. Nato sem bil imenovan za prefekta minoritskega semenišča svetega Pavla v Irinjalakudi in namestnika direktorja komunikacijskega centra Christu Darsan.
Po enem letu je škof dovolil študij komunikacije na Papeški univerzi Santa Croce. To se mi je zdela odlična priložnost, da v Italiji opravim dobro formacijo in se nato vrnem v domovino po stopinjah svetega Tomaža.
Zato sem prepričan, da so mediji pomemben kanal za širjenje Božje vesele novice po svetu, namreč evangelija. Bistveni so za širjenje katoliškega nauka v svetu. Prepričan sem tudi, da bo uspeh mojega študija koristen za Oddelek za novinarstvo in komunikacije moje škofije ter za celotno sirsko malabarsko Cerkev.
Rad sem katoliški duhovnik: to je eden najboljših načinov, kako slediti Jezusu Kristusu. To je življenje, ki je popolnoma osredotočeno na služenje, žrtvovanje in Božjo voljo. To je način življenja za izražanje Božje ljubezni v vsem svetu. Vem, da imam mnogo pomanjkljivosti, toda Bog pravi: Moja milost ti zadostuje.
Poleg tega je ena najlepših stvari v duhovništvu obhajanje zakramentov, zlasti evharistije in spovedi.
V svojem duhovniškem življenju doživljam pravo bratstvo z drugimi duhovniki. Za duhovnika je vsak dan nov dan z različnimi dogodki. Duhovništvo je zapustiti vse in slediti Jezusu kot biser velike vrednosti. Zvestoba poklicu je bistvena prvina svetosti.
Rad bi se zahvalil svojim dragim dobrotnikom in jih prosil, naj molijo zame, da bi bil sveti duhovnik, zvest Kristusu, in da bi se semena in sadovi, ki jih je sveti Tomaž začel sejati v moji deželi, množili.co
