"Ko moraš govoriti o sebi, uporabi to kot izgovor, da se zahvališ nekomu drugemu." Dobro bi bilo, če bi vsi upoštevali ta nasvet, vendar ko vas prosijo, da govorite o svojem poklicu, ni druge možnosti: govoriti morate o sebi.
Naj se predstavim: moje ime je Giuseppe Vignati, sem Italijan in star 23 let; sem del skupine Sinovi križa iz skupnosti Casa di Maria. Rodil sem se v Mostarju, v Bosna in Hercegovina, in odraščal sem v globoko verni družini, ki me je na tej posebni duhovni poti seznanila z vidikom vere, ki je najbolj zaznamoval mojo poklicno zgodovino: z razsežnostjo skupnosti.
Zame je bilo življenje mojega odgovora na Boga vedno življenje z drugimi ljudmi, z drugimi srci, z drugimi zgodbami in to me je vedno bolj oblikovalo oziroma mi pomagalo na moji poklicni poti.
Marijina hiša je Marijina skupnost, ki se je rodila v okviru molitvenih skupin v Medžugorju. v prvih letih prikazovanj. Ustanovila sta jo don Giacomo Martinelli in sestra Nicoletta Reschini, njen sedež pa je v Rimu; to skupnost sestavljajo verske veje, sinovi in hčere križa, ter družine, posvečene križu.
Ko sta se moja starša pridružila skupnosti, sta se odločila, da bosta svojim bodočim otrokom dala ne le telesno, ampak tudi duhovno družino. Skupnost ima poleg sedeža v Rimu tudi svoj duhovni sedež, opravlja bogoslužje v številnih marijanskih svetiščih v Evropi.. In rodila sem se ravno v času, ko so bili moji starši v Medžugorju. Od takrat naprej sem svoje otroštvo preživel v pogostih selitvah: Loreto, Fatima, Rim ... Šel sem celo v Allumiere, odmaknjeno vas v gorah Tolfa.
Že v mladosti sem se zavedal, da moja družina živi drugače kot vsi moji vrstniki, vendar si nisem zastavljal preveč vprašanj; saj veste, da so otroci precej egocentrični, in jaz sem bil še posebej. Živel je z drugimi otroki iz drugih družin, vendar mi je bilo to bolj v breme kot kaj drugega. Čeprav so me v skupnosti učili drugače, jih nikoli nisem imel za svoje brate, s katerimi sem se med drugim redko dobro razumel (smo štirje fantje in eno dekle).
Moj prvi "šok", ki me je spravil iz mojega malega sveta, je bil t. i. "Otroški oddih" v Garaisonu (Francija), obdobje skupnega življenja z vsemi otroki v skupnosti, kjer smo pod vodstvom naših predstojnic in hčera križa molili, se igrali, skratka bili skupaj v veselju in navdušenju, ki sta lastna vsakemu otroku.
Zame, ki sem bila vedno precej sramežljiva in zaprta vase, je bilo vse, kar smo počeli, lepo, ker smo to počeli skupaj, videti fante in dekleta, ki so nas imeli radi, kot da smo njihovi mlajši bratje in sestre, res zelo močna izkušnja. Še danes se je spominjam, kot da je bilo včeraj, čeprav je minilo že več kot deset let.
Z veseljem smo vsrkali vse, kar nas je naučil, zlasti Don Giacomo: o Jezusu še nikoli nismo slišali govoriti s takšno strastjo in navdušenjem.Še bolj pa nas je presenetilo občestvo in radostno prijateljstvo, ki smo ga videli v ljudeh, ki so nam sledili na tem umiku in so bili sposobni živeti z nami in med nami s hvaležnostjo in svobodo, kakršne še nikoli prej nisem videl.
Giuseppe Vignati, 23-letni Italijan, pripada Sinovom križa iz Marijine skupnosti Casa di Maria, ki se je rodila v okviru molitvenih skupin v Medžugorju. Rodil sem se v Mostarju (Bosna in Hercegovina) v globoko verni družini, ki me je na tej posebni duhovni poti seznanila z vidikom vere, ki je zaznamoval predvsem mojo poklicno zgodovino: z razsežnostjo skupnosti.
"Ko sta se moja starša pridružila skupnosti, sta se odločila, da bosta svojim bodočim otrokom dala ne le telesno, ampak tudi duhovno družino," pravi Giuseppe, na fotografiji z mamo.
Želim si, da bi lahko rekel, da je bilo moje življenje od takrat naprej hitro pot do svetosti, a žal ni bilo tako. Vemo, da je obdobje mladostništva obdobje uporništva, in pri meni ni bilo nič drugače. Dolga leta sem hladno doživljal vse, kar so mi predlagali v skupnosti, vse, kar sem dobil od staršev, ne da bi se zares ukvarjal z brati, ki mi jih je Gospod postavil ob bok.
Če se ozrem nazaj na svojo preteklost, lahko mirno rečem, da nisem bil srečen otrok: nima smisla živeti s tistimi, ki so vse svoje življenje posvetili Bogu, če Boga nikoli nisi poznal; brez prave duhovne izkušnje postane vse v življenju zunanje in površinsko.
Leta 2017 smo imeli otroci Marijine hiše, kot vsako poletje, duhovni oddih v Medžugorju. Tisto leto pa je bilo drugače: kot da bi prvič zares slišal, lbesede, ki jih tam že toliko let izgovarja Devica Marija; tvse bi lahko povzeli po tem njegovem stavku: "Postavite Boga na prvo mesto".In ta želja se je v mojem srcu rodila z izjemno močjo in jasnostjo.
Predvsem pa sem videl, kako me je Bog prosil, naj to storim: v svoji duhovni družini, s svojimi brati, ki jih je vodila Marija po duhovnem očetu in materi, ki mi ju je dala. Najbolj neverjetno pa je to, da je podobno izkušnjo doživelo veliko mladih v skupnosti, s katerimi sem že od otroštva delil svojo pot.
In tu pridem do bistva svoje poklicanosti: bratskega življenja. Moja poklicanost, moja zgodba ni bila nikoli individualna zgodba in poklicanost. Odraščal sem z brati, Bog me je poklical z brati in svoj poklic želim živeti z brati v skupnosti. Ob ponovnem branju svoje kratke zgodovine za nazaj lahko z gotovostjo rečem, da sem Božje odgovore na toliko mojih prošenj in toliko mojih potreb prejel v bratskem življenju. Takrat tega nisem vedno opazil, vendar mi je vedno bolj jasno, da klic v duhovništvo, ki sem ga prejel tistega leta, ni mogoče ločiti od klica k obhajilu.
Zelo me je navdušilo pričevanje enega od mojih bratov duhovnikov: na vprašanje "Kaj vas je spodbudilo, da ste opustili vse in se podali na to pot?" je on, ki je bil v preteklosti bogat in odličen poslovnež, z razorožujočo preprostostjo odgovoril: "Ko najdeš nekaj resnično lepega, se tega držiš in tega nikoli ne zapustiš." To je sinteza vsakega poklica: najti nekaj ali bolje nekoga, ki je tako lep, da se odločiš pustiti vse in mu slediti. Za vedno.
Moja poklicanost, tako kot poklicanost vsakega kristjana, je biti brat in sin. Pravim sin, ker si ne morem predstavljati odgovora na Boga, še posebej kot duhovnik, ne da bi me vodila duhovni oče in mati. Zame so naši ustanovitelji preprosto Božji glas. Ko vidim, kako ljubeče in predano živijo odnos s svojimi duhovnimi otroki, je to nekaj, kar se me še danes dotakne.
"Moja poklicanost, moja zgodba nikoli ni bila individualna zgodba in poklicanost. Odraščal sem z brati, Bog me je poklical z brati in svoj poklic želim živeti z brati skupnosti," pravi Giuseppe Vignati, ki je na fotografiji z brati križevega pota iz marijanske skupnosti Casa di Maria.
Jasno mu je, da njegovega klica v duhovništvo ni mogoče ločiti od klica k obhajilu.
Vsekakor sem tisto leto začel pot poklicne formacije. Po srednji šoli smo se s sobrati lotili študijskega procesa, potrebnega za duhovništvo, obiskuje filozofijo in teologijo na Papeški univerzi Svetega križa, neverjetno okolje in univerza, tako zaradi profesorjev in sošolcev kot tudi zato, ker se vsi mi, sinovi in hčere križa, zaradi pomoči dobrotnikov fundacije CARF - Centro Academico Romano, lahko oblikujemo na tej univerzi, ki je postala naš drugi dom. Zdaj končujem prvi letnik teologije in bom zaključil triletno teološko obdobje v Papeškem rimskem velikem semenišču ter tako nadaljeval svojo formacijo kot Sin Križa.
To je v grobem zgodba o moj poklic. Kot sem dejal na začetku, je govoriti o poklicanosti vedno način, kako se zahvaliti. Ker je seznam ljudi, ki smo jim z brati hvaležni, vključno z dobrotniki, ki mi omogočajo, da doživljam formacijo v Svetem križu, precej dolg, raje, da bi prihranili prostor, samo velika HVALA! Hvala Gospodu za vse, kar nam je dal po svoji Materi: darove, pomoč, luči in celo preizkušnje, ki jih je dovolil in brez katerih ne bi nikoli rasli.
Seveda bi bilo treba povedati toliko dejstev in zgodb, toliko resničnosti, o katerih bi lahko govorili, toliko znamenj, ki smo jim bili priča. Vendar pa je v vsakem poklicu, tudi v mojem, zares pomemben dogodek, je osebno in pristno srečanje z Bogom, in to je tisto, kar želim deliti z drugimi, ostalo pa bo sledilo.
Gerardo Ferrara
Diplomirala iz zgodovine in političnih ved, specializirala se je za Bližnji vzhod.
Odgovoren za študentsko telo
Univerza Svetega križa v Rimu
