Pontifikat Benedikta XVI. je trajal le kratek čas. osem letKljub temu so njegova razmišljanja o veri in nauku v zgodovini Cerkve imela transcendentalen pomen. Zvest svojemu geslu "sodelavec resnice", intelektualna spodbuda za dialog med vero in razumom ter boj proti zlorabam in razdeljenosti v Cerkvi so bili standardi njegovega pontifikata. Vedno je zavzel jasno in bratsko stališče do vseh oseb in teoloških stališč, ki so odstopala od resnic vere Cerkve.
Po drugi strani pa je Benedikt XVI. menil, da je treba delovati v korist pravičnega družbenega reda in da je treba skupno dobro spodbujati z gospodarskimi, socialnimi, zakonodajnimi, upravnimi in kulturnimi ukrepi. Njegove tri enciklike so vrhunec njegovega velikega teološkega dela kot odgovor na probleme današnjega sveta.
"Osebnih, bratskih in naklonjenih srečanj z upokojenskim papežem mi ne manjka. Toda ta priložnost je pomembna za ponovno potrditev, da je prispevek njegovega teološkega dela in nasploh njegove misli še naprej ploden in dejaven, ne usmerjen v preteklost, ampak ploden za prihodnost, za uresničevanje koncila in za dialog med Cerkvijo in današnjim svetom. Ti prispevki nam ponujajo trdno teološko podlago za pot Cerkve: 'žive' Cerkve, ki jo je učil videti in živeti kot občestvo in ki je v gibanju - na 'sinodah' - pod vodstvom Gospodovega Duha, vedno odprta za poslanstvo oznanjevanja evangelija in služenja svetu, v katerem živi."
Papež Frančišek med podelitvijo Ratzingerjeve nagrade 2022.
Prispevek dela in teološke misli Benedikta XVI. h krščanstvu in človeštvu je že danes ploden in učinkovit. Ena od njegovih skrbi je bila, da bi se na aktualne probleme odzval z razmišljanjem in razlago Svetega pisma.
Joseph Ratzinger je dolga leta tesno sodeloval s svetim Janezom Pavlom II., ki ga je imenoval za prefekt Kongregacije za nauk vere novembra 1981, kjer je postal znan kot teolog in 31 let navdihoval Cerkev.
Bil je neposredna priča pokoncilske krize, preizpraševanja bistvenih resnic vere in eksperimentiranja na liturgičnem področju. Že leta 1966, eno leto po koncu Drugi vatikanski koncil, je dejal, da vidi napredek "krščanstva po nižjih cenah".
Tako je papežu teologu uspelo z veliko argumentacijsko močjo in obenem z veliko duhovno močjo izraziti tisto, kar je v središču krščanske vere in poslanstva Cerkve. Ob cerkvenih škandalih je Benedikt XVI. pozval k spreobrnjenju, pokori in ponižnosti. Septembra 2011 je Cerkev pozval, naj bo manj posvetna: "Zgodovinski primeri kažejo, da je misijonsko pričevanje Cerkve, ločene od sveta, jasnejše. Osvobojena materialnih in političnih bremen in privilegijev se lahko Cerkev bolje in na resnično krščanski način posveti vsemu svetu; lahko je resnično odprta za svet ...".
Njegova zapuščina kot teologa in pastirja, na katere glavne elemente se je dobro spomniti v tem času in kjer se združuje delo celotnega življenja, se osredotoča na lik Kristusa.
Jezusa Kristusa v Svetem pismu in liturgiji ter njegov odnos s Cerkvijo in z Mariaje osrednje jedro njegove teologije. V Jezusu Kristusu se je Bog sam naredil vidnega in človeštvu pokazal svojo odrešujočo ljubezen. Poudarja, da to Božje razodetje ni zgolj dejstvo preteklosti, ampak božja moč današnjega dne in za prihodnost, ki je dostopna v Cerkvi svetnikov, po Svetem Duhu opolnomočenih kot priče vstajenja.
Med teološkimi in ontološkimi stebri njene misli so tudi oseba ter pomen ljubezni, resnice, lepote in upanja, ki se odražajo v njenih enciklikah.
Za oznanjevanje krščanskega sporočila, Benedikt XVI. je vztrajal pri veri in razumu; iz odnosa med njima pa lahko razberemo njegovo pojmovanje teologije, kateheze in pridiganja. Končno, kar zadeva poslanstvo, so zanimive njegove izjave o služenju in pridiganju. Evharistija (s pomembnimi posledicami za ekumensko teologijo), stvarstvo, religije in odnos Cerkve.
Benedikt XVI. je bil eden največjih teologov 20. in 21. stoletja; intelektualec, ki je vse življenje s študijem teologije, raziskovanjem in poučevanjem iskal Božje obličje. Hkrati je bil preprost človek, zelo prisrčen in nežen, celo sramežljiv, ki je dal svoje življenje na razpolago in v službo Cerkvi.
Ko je bil leta 2005 izvoljen za papeža z imenom Benedikt XVI., je v nekem intervjuju dejal, da je med konklavom molil "Gospoda, naj izbere nekoga močnejšega od mene, vendar me pri tej molitvi očitno ni poslušal". Ime ni bilo naključje, izbral ga je v čast Benediktu XV. in Benediktu iz Nursie, papežu miru oziroma začetniku meniškega življenja na Zahodu.
Eno najbolj presenetljivih in ponižujočih dejanj Benedikta XVI. ter hkrati dokaz njegovega poguma je bil njegov odstop s položaja papeža. To je bil zgodovinski dogodek v življenju Cerkve. Samo leta 1294, sedemsto let prej, se je Celestin V. odpovedal papeški službi. Dejstvo je, da do takrat nihče ni mislil, da ima rimski škof starostno omejitev. Papež Benedikt XVI. je prelomil s staro tradicijo ter to storil na premišljen in utemeljen način.
Zaradi vseh teh razlogov je in bo lik Benedikta XVI. kot papeža, teologa in nekdanjega prefekta Kongregacije za nauk vere posebnega pomena za zgodovino Cerkve. Imel je pomemben vpliv na Frančiška I. in bo vplival tudi na naslednje papeže. Njegovi razlagalni prispevki na drugem vatikanskem koncilu so določili nekatere smernice Katoliške cerkve, prav tako pa tudi več deset del izjemne teološke in metafizične vrednosti, ki jih je napisal. Njegova zapuščina bo ostala onkraj in bo dosegla višave, ki jih je zdaj težko v celoti ceniti.
Bibliografija
- Joseph Ratzinger - Benedikt XVI. Življenje v kontinuiteti misli in vere, Hansjürgen Verweyen.
- Papeški teolog Jean-Heiner Tück.
- Teologija Josepha Ratzingerja, White P.
