José Rolando Becerra in Ángel Antonio García Jiménez sta dva od dveh Mehiški semeniščniki in prebivalci mednarodne šole Bidasoa. V teh poletnih mesecih sta v Madridu, kjer opravljata pastoralno delo v papeški baziliki San Miguel in v kolegijski cerkvi San Isidro. Pripovedujejo nam o svoji poklicanosti in veri, ki kljub vse večji sekularizaciji vlada v Mehiki.
José Rolando Becerra Ramírez je star 26 let in prihaja iz škofije Celaya v Guanajuatu v Mehiki. Po petih letih v semenišču svoje škofije je končal prvi tečaj v mednarodnem semenišču Bidasoa.
"Že od mladih let sem bil zelo vpet v cerkveno življenje in služenje, vendar nikoli nisem razmišljal o tem, da bi vstopil v semenišče, kaj šele, da bi postal duhovnik. Ko sem postajal starejši, je moja vera rasla, saj sem postopoma spoznaval vedno več o Bogu in Cerkvi. Želja, da bi spoznal pot do duhovništva, se je pojavila, ko sem bil star 18 let, in takrat sem začel proces poklicanosti in pri 20 letih končno vstopil v semenišče," pravi.
Čeprav je že dolgo čutil Gospodov klic, ga je bilo strah, da bi mu sledil in zanj pustil vse. razumevanje, da pri Bogu ni izgube, saj nam daje veliko več, kot potrebujemo.. V tem času sem spoznal potrebe Cerkve, zlasti potrebo po svetih duhovnikih. Zame je vsak dan priložnost, da se odzovem na ta klic in se velikodušno odzovem, kar nas vodi čez meje in nas vodi k srečanju z našimi brati in sestrami," pravi.
V poletnih mesecih opravlja pastoralno delo v Madridu, zlasti v papeški baziliki San Miguel. "Pastoralna oskrba je polna lepih izkušenj in tudi številnih izzivov.. To pomeni, da se po malem učimo od duhovnikov in ljudi, ki tu delajo, saj nas veliko naučijo. Pomagamo pri potrebah zakristije, skrbi za vernike in zaradi pandemije včasih tudi pri sanitarnih filtrih. Poleg pastoralnega dela krepimo svoj odnos z Gospodom z molitvijo in zakramenti," opisuje Rolando.
"Kljub težavam v Mehiki imamo v naši državi velik blagoslov: Guadalupsko Devico. Verjamem, da se moramo vedno zatekati k Devici Mariji in se spominjati besed svetega Janeza Pavla II: "Mehika je vedno zvesta".
Apostolski nuncij v Španiji Bernardito Cleopas Auza je obiskal baziliko San Miguel in spremljal semeniščnike, ki so opravljali pastoralno delo v Madridu: José Rolando Becerra (prvi z leve) skupaj z Beniginom s Filipinov in Oscarjem iz Kolumbije.
"Pastoralno delo v papeški baziliki svetega Mihaela je polno velikih izkušenj in tudi izzivov. To pomeni, da se postopoma učimo od duhovnikov in ljudi, ki tu delajo, saj nas veliko naučijo," pravi.
Po zadnjem popisu prebivalstva v Mehiki je bilo vačin katoličanov se je zmanjšal z 82% na 77%, odstotek protestantov pa se je povečal s 7,5% na 11,2%. "Poslanstvo Cerkve se mora začeti pri njej sami. Potrebujemo trdno formacijo med katoliškimi verniki, da bodo okrepili svojo vero in da jih ne bo zaneslo na druge poti. Potrebujemo preprosto vero, ki pa zna tudi utemeljiti, v kaj verjame," pravi José Rolando.
Ta semeniščnik iz Bidasoa je zaskrbljen zaradi nekaterih razmer v svoji državi: zaradi pandemije, ki še naprej vpliva na revščino ljudi, ki se še naprej povečuje, s tem pa tudi na pomanjkanje priložnosti za mnoge. Spletna stran negotovost, kriminal, o katerih se v Mehiki največ govori, organizirani kriminal še naprej izvaja svoje naloge ter vzbuja strah in obup.
"Na žalost smo morali izgubiti nekaj duhovnikov, vključno z nedavnim umorom duhovnika iz škofije, ki ji pripadam. Mehika je postopoma prešla v roke organiziranega kriminala. Boleče je videti, kako so strani časopisov in drugih medijev polne novic o umorih, napadih, ugrabitvah, ropih, izsiljevanjih itd. To je država, ki je izgubila mir, Ob določenih urah dneva je strah hoditi po ulicah. A kljub temu je Mehika še vedno tako čudovita, saj so poleg teh ljudi, ki delajo zlo, Obstajajo tudi drugi z velikim srcem, ki si še naprej prizadevajo za dobro vseh."
Poleg tega je v Mehiki, tako kot v drugih latinskoameriških državah, sekularizem napreduje. "Mnogi mladi nočejo več slišati o Bogu. Predmet religije izginja iz šol in Bog je postopoma potisnjen na stranski tir. Kljub temu pa je med nami veliko takih, ki se zavedajo potrebe po Bogu v svojem življenju, zato je nujno, da se Krščansko pričevanje je namenjeno tistim, ki ne verujejo ali so se oddaljili od Cerkve."
Kljub tem težavam Rolando ne izgublja upanja: "Imamo veliko upanja.V naši državi imamo velik blagoslov, Guadalupsko Devico.. Verjamem, da se moramo vedno sklicevati na Devico Marijo in se spominjati besed svetega Janeza Pavla II. "Mehika je vedno zvesta", da bi nam bile spodbuda za nadaljnje prizadevanje za prinašanje evangelija in, kot zdaj omenja papež Frančišek, za nasprotovanje tej "kulturi zavržka" ter za odpiranje obzorij za tako imenovano "civilizacijo ljubezni".
Podobnega mnenja je tudi 25-letni klerik iz mesta Cárdenas Ángel Antonio García Jiménez, Tabasco, Mehika.
"Mehika je čudovita dežela, ki ponuja vse, kar je potrebno za napredovanje, in je bogata v vseh pomenih besede.. Mehika ima tako kot vse druge države svoje vzpone in padce, vendar menim, da jo je treba obravnavati kot celoto. Res je, da obstajajo močne situacije, vendar je tudi res, da se lahko od Mehike veliko naučimo, saj ima veliko dobrih stvari."
Angel meni, da se sekularizem razvija počasneje kot v Evropi. Ima odtenke verske brezbrižnosti in določenega ateizma. Opozarja, da so Mehika, Brazilija, Kolumbija in Venezuela zelo katoliške države v Latinski Ameriki.
"Mehika je zelo katoliška država z globokimi koreninami, ki po malem raste in se nenehno širi. Res je, da je protestantizem opazen, vendar so opazni tudi spreobrnjenci," pravi.
"Mehika je zelo katoliška država z zelo globokimi koreninami, ki po malem raste in se nenehno širi."
Ángel Antonio García te poletne mesece preživlja na pastoralnem delu v kolegijski cerkvi San Isidro v Madridu. Pomaga pri evharistiji, služenju vernikom, vzdrževanju liturgičnih predmetov, prostorov in preverjanju inventarja. Pripravijo tudi gradivo za katehezo za starše in na neki točki predavajo skupini.
"To je bila zelo lepa izkušnja, polna učenja, predvsem pa možnosti deliti vero z verniki Kolegiatne cerkve. Taboril sem v Covadongi s skupino mladih, imel pogovore, se z njimi pogovarjal, delil izkušnje, veselje do deljenja vere in učenja drug od drugega," pravi.
Ángel Antonio García Jiménez je drugi od treh bratov. Zadnjih osem mesecev živi v Mednarodni šoli Bidasoa. Pripoveduje nam o svojem poklicu:
"Priznati moram, da mi je Bog prišel naproti, me srečal ponoči in me nežno pogledal. Moje počitnice se niso pojavile v svetlobi, ampak me je v temi razsvetlil Gospod.
Star sem bil sedem let, ko me je v semenišče povabil prijatelj Eliseo Hernández Morales, ki je zdaj po Božji milosti duhovnik. Pri 14 letih sem iskal pomoč in našel dobrega duhovnega voditelja: bil je dober duhovnik, prijatelj mojih staršev, župnik Nuestra Señora Virgen del Carmen, ki smo ji takrat pripadali.
Spomnim se, da je bila nedelja, ko je duhovnik Pedro Aquino rekel mojim staršem, naj me peljejo v župnišče, da se bova lahko pogovorila, ki bi mi z veseljem pomagal. Najbolj me je presenetilo in me še vedno preseneča, da duhovnik obišče veliko skupnosti v nedeljo, na Gospodov dan, kot je to običajno v vasi. Bil je zelo zaposlen, vendar mi je rekel, da me bo z veseljem sprejel.
Dve uri me je zelo pozorno poslušal, ko sem mu skušala povzeti svoje celotno življenje (mimogrede, zelo kratko), vendar z vzponi in padci. Poslušal me je, ne da bi kaj rekel, in na koncu mi je svetoval in prvič v življenju sem doživel usmiljenje.. Takrat sem se odločil, da se približam cerkvi.
Začel sem vztrajati korak za korakom, ne da bi si želel postati duhovnik, Resnica je, da o tem nikoli nisem razmišljal in da tega nisem iskal, ampak sem preprosto želel slediti Gospodu. Moji prvi koraki so bili zelo počasni, vendar so bili nujni, da sem postal to, kar sem danes. Pripravljal sem se na prvo obhajilo in naslednje leto na konfirmacijo.
Udeleževal sem se številnih rekolekcij, zlasti velikonočnih. Pripravil sem se, da bom del liturgične ekipe v svoji skupnosti. Želel sem postati izredni delivec svetega obhajila, vendar sem se zavedal, da se moram bolj pripraviti, zato sem se začel usposabljati v ekipi lektorjev in tako se je začela moja bližina z Bogom.
Pri 17 letih sem se z mladinsko skupino, ki je pripadala župniji San Antonio de Padua v mestu Cárdenas Tabasco, udeležil rekolekcij. To je bila izkušnja, ki je popolnoma spremenila moje življenje, me zaznamovala in mi zelo pomagala, da sem se obrnil na bolje.
Veliko ljudi me je spraševalo, ali si slučajno želim postati duhovnik.Moj odgovor je bil vedno enak, rekel sem jim, da ne, ampak če Bog to želi, zakaj ne, vendar to ni bilo v mojih načrtih, čeprav me je globoko v sebi privlačilo. Moje notranje življenje se je po malem spreminjalo, vedno bolje sem živel maše, Res je, da je imela velik vpliv tudi moja mama, ki je zelo pobožna in me je na neki način naučila doživljati mašo na drugačen način.
V mojem življenju je prišel čas, ko sem želel le služiti Gospodu, in doživel sem mir, ki ga še nikoli prej nisem čutil. Po izkušnji, ki sem jo doživel pri 21 letih, ko sem skoraj umrl, Spoznal sem skupino mladih, s katerimi smo se ob sobotah popoldne srečevali pri molitvi in vzgojnih pogovorih.
Tam sem spoznal mladega moškega, ki je sodeloval v poklicnih procesih, in mi je pripovedoval o svojih izkušnjah. Pri 21 letih sem se začel boriti, saj sem moral sprejeti odločitev, ki bi mi popolnoma spremenila življenje. Na koncu mi je bilo jasno, da želim postati duhovnik. Počutim se poklicanega.
S svojim nekdanjim župnikom sem se pogovarjala o tem, kaj si želim, in on me je spodbudil, naj grem naprej, da če si to res želim, naj to storim z veliko velikodušnostjo in naj ne odvrnem pogleda od Njega, da se ne izgubim. Po poklicnem postopku me je Cerkev sprejela za semeniščnika. Besede, ki mi jih je duhovnik povedal ob koncu pogovora, so bile če bi sprejel klic, ki mi ga je dal Bog, in rekel sem da.
V škofijsko semenišče Gospoda iz Tabaska sem vstopil 4. avgusta 2018. Nato me je poklicala formacijska skupina iz semenišča in mi sporočila, da moram nadaljevati formacijo v Španiji, natančneje v mednarodnem kolegiju Bidasoa. V Španijo sem prispel 21. oktobra 2020. Prvi tečaj sem, hvala Bogu, končal.
Pastoralno delo v kolegijski cerkvi San Isidro v Madridu obsega predvsem pomoč pri evharistiji, pomoč vernikom pri sprejemu, načrtovanju maš, krstov in porok. Pomagamo pri vzdrževanju liturgičnih predmetov, prostorov, preverjanju inventarja. Pripravili smo gradivo za katehezo za starše in se na neki točki pogovarjali s skupino. To je bila zelo lepa izkušnja, polna učenja, predvsem pa možnosti deliti vero z verniki v kolegiju. Tudi S skupino mladih sem kampiral v Covadongi.Z njimi sem lahko govoril, se pogovarjal, delil izkušnje, delil veselje do vere in se učil drug od drugega."
