Papež Frančišek o revščini

Papež v svoji poslanici za šesti svetovni dan ubogih pravi, da je to zdrava provokacija: ".da bi nam pomagali razmisliti o našem načinu življenja in številnih pomanjkljivostih sedanjega trenutka.".

"Pred nekaj meseci se je svet izvijal iz viharja pandemije in kazal znake gospodarskega okrevanja, ki naj bi prineslo olajšanje milijonom ljudi, obubožanih zaradi izgube delovnih mest. Pojavil se je preblisk vedrine, ki je, ne da bi pozabil na bolečino ob izgubi bližnjih, obljubljal, da se bomo končno vrnili k neposrednim medosebnim odnosom, da se bomo ponovno povezali brez omejitev in zadržkov. Potem pa se je na obzorju pojavila nova katastrofa, ki naj bi svetu vsilila drugačen scenarij.

Vojna v Ukrajini se je pridružila regionalnim vojnam, ki v zadnjih letih prinašajo smrt in uničenje...".

Živa velikodušnost

Tudi V sedanjem kontekstu konfliktov, bolezni in vojn Frančišek opozarja na zgled svetega Pavla, ki so na primer v Korintu organizirali nabirke za revne v Jeruzalemu. Posebej se nanaša na nedeljske mašne nabirke. "Na Pavlov predlog so vsak prvi dan v tednu zbirali, kar jim je uspelo prihraniti, in vsi so bili zelo velikodušni. Tudi mi moramo biti radodarni iz istega razloga, kot znamenje ljubezni, ki smo jo prejeli od Jezusa Kristusa. To je znamenje, ki so ga kristjani vedno opravljali z veseljem in občutkom odgovornosti, tako da nobeni sestri ali bratu ne bi manjkalo, kar je potrebno", kot priča že sveti Justin (prim. Prva apologija, LXVII, 1-6).

Živeti solidarno in gostoljubno

Tako papež nas spodbuja, naj se ne naveličaš živeti solidarno in dobrodošloKot člani civilne družbe ohranjajmo poziv k vrednotam svobode, odgovornosti, bratstva in solidarnosti. Kot kristjani pa v dobrodelnosti, veri in upanju vedno najdimo temelj svojega bivanja in delovanja." Pred revnimi se je treba odpovedati retoriki, brezbrižnosti in zlorabi materialnih dobrin.. Ne gre zgolj za pomoč. Prav tako ne gre za aktivizem: "ni ne rešuje aktivizem, temveč iskrena in velikodušna pozornost. ki mi omogoča, da se revnemu človeku približam kot bratu, ki mi priskoči na pomoč, da bi se prebudil iz letargije, v katero sem zapadel."

Zato papež z zahtevnimi besedami iz programske spodbude Evangelii Gaudium dodaja: "Nihče naj ne reče, da se oddaljuje od revnih, ker njegove življenjske odločitve zahtevajo več pozornosti drugim zadevam. To je pogost izgovor v akademskih, poslovnih, poklicnih in celo cerkvenih krogih. [...] Nihče ne more biti oproščen skrbi za revne in socialno pravičnost." (n. 201).

Vrste revščine

Rimski škof na koncu izpostavi dve zelo različni vrsti revščine: ".obstaja revščina - lakota in beda -, ki ponižuje in ubija, in obstaja druga revščina, njegova revščina - Kristusova -, ki nas osvobaja in osrečuje.".

Obupana revščina

Je otrok nepravičnosti, izkoriščanja, nasilja in nepravične razdelitve virov. "Gre za obupno revščino brez prihodnosti, saj jo je vsilila kultura zavržka, ki ne ponuja nobenih možnosti ali izhodov." Ta revščina, ki je pogosto skrajna, vpliva tudi na "duhovno razsežnost, ki sicer pogosto zanemarjena, vendar ne obstaja ali ne šteje".

Antropološka revščina je žal pogost pojav v sedanji dinamiki dobička brez protiuteži - ki bi morala biti na prvem mestu in ki ne nasprotuje samo dobičku - služenja ljudem.

In ta dinamika je neizprosna, kot opisuje Frančišek v svojem sporočilo za šesti svetovni dan revnihKo je edini zakon izračun dobička na koncu dneva, potem logike izkoriščanja ljudi ni več mogoče ustaviti: drugi so le sredstva. Ni več poštenih plač, ni več poštenega delovnega časa, ustvarjajo se nove oblike suženjstva, ki ga trpijo ljudje, ki nimajo druge možnosti in morajo sprejeti to strupeno krivico, da bi si zagotovili minimum za preživetje."

Krepost odtujenosti

V smislu revščina, ki osvobaja (krepost ločenosti ali prostovoljne revščine), je sad postave ločenosti, ki jo mora gojiti vsak kristjanRevščina, ki osvobaja, pa je tista, ki nam je predstavljena kot odgovorna izbira, da zmanjšamo breme in se osredotočimo na tisto, kar je bistveno.

Papež ugotavlja, da si danes mnogi prizadevajo skrbeti za najmanjše, najšibkejše in najrevnejše, ker v tem vidijo svojo lastno potrebo. Daleč od tega, da bi kritiziral takšno držo, jo ceni in hkrati ceni to vzgojno vlogo revnih do nas: "Srečanje z revnimi nam omogoča, da odpravimo toliko tesnobe in nedoslednih strahov, da pridemo do tega, kar je v življenju resnično pomembno in česar nam nihče ne more ukrasti: resnične in brezplačne ljubezni. V resnici revni niso predmet naše miloščine, ampak nam pomagajo, da se osvobodimo vezi nemira in površnosti."