Papeževa kateheza o krščanski molitvi, ki jo je nedavno zaključil na podlagi Katekizma Katoliške cerkve, je polna živih podob, zasidranih v zgodovini odrešenja, zlasti v evangelijih.
Na ta način posredno odgovarja na vprašanje o vlogi molitve pri oblikovanju kristjanove čustvenosti in občutljivosti.
Vatican News povzema to katehezo s tem stavkom "iz človeškega srca k Božjemu usmiljenju". (A. Lomonaco). Vzajemnost pa je lahko tudi izraz Božje pobude, ki želi človeka "okužiti" s svojim usmiljenjem: "od Božjega srca do človeškega usmiljenja"..
To je še posebej očitno v Jezusv njegovem življenju, učenju in predanosti nam.
Ta krščanska molitev izhaja iz klica vere sredi temekot v primeru Bartimaja. Toda tudi iz srca vsakega človeka, tudi če se tega ne zaveda. Ker je vsak človek "Božji berač". (Sveti Avguštin).
Ker se rodi iz Božjega razodetjaki nas je približal Jezusu, da bi nas pripeljal v zavezo in prijateljstvo z njim. Bog pozna samo ljubezen in usmiljenje. "To je žarišče vsake krščanske molitve. Bog ljubezni, naš Oče, ki nas čaka in nas spremlja." (Splošna avdienca, 13. maj 2020).
Molitev izhaja tudi iz lepote stvarstva, saj ima vse, kar je ustvarjeno, "Božji podpis". To se kaže v občudovanju, hvaležnosti in upanju. Kdor moli, postane nosilec svetlobe in veselja.
Odprite vrata Bogu življenja. Frančišek pravi, da je ateistični vodja vlade našel Boga, ker se je spomnil, da je "babica molila". To je setev življenja. In zato je pomembno, da najdemo čas za to. v družini in naučite otroke moliti in narediti znamenje križa. Enostalgija po srečanju z Bogom.
Spomnimo se, molitev pravičnega, ki je poslušanje in sprejemanje Božje besede v osebni zgodovini (Abraham). To je, od neprepustnosti za milost, odprtost za Božje usmiljenje. (Jacob). Postati mora most med Bogom in ljudmi. (Mojzes).
. Te zgodnje krščanske molitve so "rdeča nit, ki daje enotnost vsemu, kar se dogaja". (David). Način, kako si povrniti vedrino in mir. (Elias).
V psalmih smo prepričani, da Bog ima srce očeta, ki nežno joka za svojimi otroki, za njihovo bolečino in trpljenje.ko je Jezus jokal za Jeruzalem in Lazarja.
Jezus nam razkrije, da je nenehno pred Očetom in s Svetim Duhom, ki moli za nas. V Getsemaniju nas uči, naj se pustimo preoblikovati Duhu in se prepustimo Očetu.
Ko ga ni, nimamo moči, nimamo kisika za življenje. Ker nam prinaša navzočnost Svetega Duha in odpravlja naš strah. V njem smo združeni z Jezusom. Jezusova molitev je "kraj" njegovega notranjega življenja z Bogom Očetom, kraj prepustitve njegovi volji.
On "moli za nas kot naš duhovnik; moli v nas kot naša glava; moli za nas kot naš Bog. Zato v njem prepoznajmo svoj glas in v nas njegov glas". (Sveti Avguštin).
Kot Marija, polna zaupanja in pokorščine, kot poudarja Frančišek: "Gospod, kar koli želiš, kadar koli želiš, kakor koli želiš.". Njegovo srce ceni dogodke, zlasti tiste iz Jezusovega življenja, kot biser, ki je zgrajen iz okoliških elementov.
Tudi Cerkev od vsega začetka vztraja po zaslugi Svetega Duha, ki ji daje edinost in življenje. Življenje, ki je Jezusovo življenje. (prim. Gal 2, 20).
Pomaga nam, da se pustimo blagosloviti Bogu, da bomo lahko blagoslovili druge. Uči nas čakati in prositi, posredovati in ljubiti. Gre za to, da potrebe ljudi okoli nas postanejo naše lastne, tako da se poistovetimo z Božjim srcem: "V resnici gre za to, da gledamo z Božjimi očmi in srcem, z istim nepremagljivim sočutjem in nežnostjo. Nežno molite za druge." (Splošna avdienca, 16. december 2020).
Molite s hvaležnostjo in upanjem, molite, da bi hvalili Boga, kot Jezus, kajti preprosti in ponižni so sposobni prepoznati Boga.
kot pripomočki ali podporaje papež najprej opozoril na Sveto pismoV življenju svetnikov je s svojo poslušnostjo in ustvarjalnostjo pustil svoj "pečat", svoj odtis. Tudi liturgijaKajti kristjan brez liturgije je kot kristjan brez "celotnega Kristusa" (po izrazu svetega Avguština: Kristus, glava s svojim telesom, ki je Cerkev).
Ko gremo v masa o obhajamo zakrament, molimo s Kristusom, ki se naredi navzočega, in vsi skupaj delujemo z njim.
Papež Frančišek zatrjuje: "Molitev se dogaja danes. Jezus nam prihaja naproti danes, danes, ki ga živimo. In ona, ki ta današnji dan spreminja v milost, ali bolje, ki nas spreminjaPomirja jezo, ohranja ljubezen, povečuje veselje in daje moč za odpuščanje." (Splošna avdienca, 10-II-2021).
Tako se papež vrača k temu temeljnemu jedru; nas cepi z Božjim srcem, da bi nas naučil ljubiti, kot ljubi On.Svet je kraj, kjer smo lahko usmiljeni in nežni, brez sodb in obsojanja.
Vredno je prepisati ta daljši odstavek: "nam pomaga, da ljubimo druge kljub njihovim napakam in grehom. Oseba je vedno pomembnejša od njenih dejanj in Jezus sveta ni obsodil, ampak ga je rešil (...) Jezus nas je prišel rešit: odprite svoje srce, odpustite, opravičite druge, razumite, bodite blizu drugim, bodite sočutni, bodite nežni kot Jezus.
Treba je ljubiti vsakega posameznika in se zavedati, da smo vsi grešniki in da nas Bog ljubi vsakega posebej. Če bomo tako ljubili ta svet, če ga bomo nežno ljubili, bomo odkrili, da vsak dan in vsaka stvar v sebi nosi delček Božje skrivnosti." (Prav tam)
Krščanska molitev je namreč šola usmiljenja, vir usmiljenja za naše srce, saj se poistovetimo z Božjim srcem.
Prav tako, "nam na široko odpre vrata k "Trojici". (Splošna avdienca, 3. III-2021). Jezus nam je razkril Božje srce in pot molitve je Kristusova človeškost. Na tej "poti" nas Sveti Duh uči moliti k Bogu, našemu Očetu.
Duh je notranji učitelj in glavni obrtnik naše molitve. (prim. Splošna avdienca, 17-III-2021)umetnik, ki v nas ustvarja izvirna dela. Lahko bi rekli dela srca (v svetopisemskem smislu), dela ljubezni.
To srce živi tudi v srcu naše Matere Marije. Živi v srcu Cerkve, ki je občestvo vsi svetiKo molimo, nismo nikoli sami, ampak v družbi drugih bratov in sester v veri, tako tistih, ki so šli pred nami, kot tistih, ki še vedno romajo z nami.
V tem občestvu svetniki, bodisi priznani ali anonimni, "sosedje", molijo in posredujejo za nas in z nami. Skupaj z njimi smo potopljeni v morje vzklikov in prošenj, ki se dvigajo k Očetu." (Splošna avdienca, 7. april 2021).
Celotna Cerkev (v družinah, župnijah, drugih krščanskih skupnostih) je učitelj krščanske molitve. Vse v Cerkvi se rojeva in raste v molitvi. In reforme, ki jih včasih predlagajo brez molitve, ne gredo naprej, ostanejo prazna lupina, če ne vodijo vojne proti Cerkvi skupaj z njenim sovražnikom.
Le z molitvijo ohranjamo luč, moč in pot vere. Molitev kristjana je namreč olje za svetilko vere. Dejansko in Zato moramo ne le moliti, ampak tudi učiti, kako moliti, in vzgajati za molitev.
Za razmislek o pomenu vokalne molitve (molitve, ki smo se je mnogi naučili kot otroci, zlasti Oče naš) papež pravi: "Božja Beseda je postala meso in v mesu vsakega človeka se beseda vrača k Bogu v molitvi."
Nadaljuje: "Besede so naša bitja, vendar so tudi naše matere in nas na neki način oblikujejo.
Besede molitve nas varno vodijo skozi temno dolino, nas usmerjajo na zelene travnike, bogate z vodo, in nam omogočajo, da slavimo pod očmi sovražnika, kot nas uči psalm. (prim. Ps 23)".
Od tu lahko preidemo k meditaciji, ki nam omogoča srečanje z Jezusom pod vodstvom Svetega Duha. Od meditacije pa do kontemplativne molitve. (prim. Splošna avdienca, 5-V-2021)Tisti, ki tako kot sveti kurat iz Arsa čuti, da ga gleda Bog.
Kontemplacija, ki se poistoveti z ljubeznijo, ni v nasprotju s krščanskim delovanjem, ampak ga podpira in zagotavlja njegovo kakovost.
In na temo kontemplacijo, ki je cilj vsake krščanske molitve.Frančišek vztraja pri tej šoli srca, ki je molitev.
"Kontemplativnost ni odvisna od oči, temveč od srca.. In tu nastopi molitev kot dejanje vere in ljubezni, kot 'dih' našega odnosa z Bogom. Molitev očisti srcein s tem tudi razjasni stališče, kar nam omogoča, da vidimo resničnost z drugega zornega kota." (prim. Splošna avdienca, 5-V-2021)
Krščanska molitev je boj (prim. Splošna avdienca, 12. maj 2021) včasih trdo in dolgo, včasih z veliko teme. Y mnogi svetniki so dali modre nasvete. Vendar je to še vedno boj, kot je bil boj delavca, ki se je z vlakom odpravil v svetišče v Lujanu, da bi vso noč molil za svojo bolno hčerko, ki je čudežno ozdravela, pripoveduje Francisco.
Med ovirami za molitevki bi jih lahko imenovali navadni, izstopajo raztresenost, suhost in lenoba. (prim. Splošna avdienca, 19. maj 2021). Proti njim se je treba boriti z budnostjo, upanjem in vztrajnostjo.Četudi smo včasih "jezni" na Boga in kot otroci nenehno sprašujemo, zakaj.
V evangeliju so primeri, v katerih je jasno, da Bog čaka, da nam izpolni to, za kar ga prosimo. Ne smemo izgubiti gotovosti, da bomo slišani. (prim. Splošna avdienca, 26-V-2021). Morda se celo zdi, da Bog Oče ne sliši Jezusove molitve v Getsemaniju, vendar je treba potrpežljivo čakati. do tretjega dne, ko bo vstajenje.
Ne pozabimo," poudarja papež, "da to, kar vsakega od nas podpira v življenju, je Jezusova molitev za vsakega od nas.Oče, z imenom, priimkom, pred Očetom in mu kaže rane, ki so cena našega odrešenja. (...)
Z Jezusovo molitvijo se naše plašne molitve oprimejo orlovih kril in se dvignejo v nebo." (Splošna avdienca, 2-VI-2021).
V skladu z ljubeznijo moramo vztrajati v molitvi. (prim. Splošna avdienca, 9-VI-2021)in ga znate združiti z delom.
"Časi, ki jih preživimo z Bogom, poživljajo vero, ki nam pomaga konkretno živeti naše življenje, vera pa brez prekinitve hrani molitev. V tem krogu med vero, življenjem in molitvijo se ohranja ogenj krščanske ljubezni, ki ga Bog pričakuje od nas." (Prav tam).
Jezusova velikonočna molitev za nas (prim. Splošna avdienca, 16-VI-2021) je bil najbolj intenziven v kontekstu njegovega trpljenja in smrti: pri zadnji večerji, na vrtu Getsemani in na križu.
Skratka, ne le molimo, ampak tudi "Jezus nas je prosil". "V Jezusu Kristusu smo bili ljubljeni in tudi v uri njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bilo vse podarjeno za nas." Iz tega morata izvirati naše upanje in moč, da gremo naprej in z vsem svojim življenjem slavimo Boga.
Pravzaprav nas Sveti Duh na ta način uvaja v Božjo "občutljivost" in jo oblikuje. In na ta način nas Sveti Duh uvaja in konfigurira v samo "občutljivost" Boga.
Ramiro Pellitero Iglesias, Profesor pastoralne teologije na Teološki fakulteti Univerze v Navarri.
Objavljeno v publikaciji "Cerkev in nova evangelizacija".
