Kot profesionalec, ki je poučeval v srednji šoli, je Carlos spoznal, da mu v življenju nekaj manjka. "Vztrajal je in na koncu sem s strahom rekel da Bogu in to je največja pustolovščina, ki mi jo je Bog podaril," pravi ta semeniščnik Cerkve v Venezueli.
Rektor semenišča te škofije venezuelske Cerkve, ki je bil star 33 let in je bil duhovnik že osem let, mu je odgovoril: "Hvala Bogu, da vam je dovolil živeti, diplomirati, delati, izkusiti svet in spoznati, da je pomembna ena stvar, reči Gospodu da." Carlos je diplomiral iz pedagogike in je bil pred vstopom v semenišče srednješolski učitelj predmetov, kot so matematika, fizika in tehnično risanje.
V tem intervjuju nam pripoveduje o svojem poklicu, vplivu svoje družine in evangelizaciji Cerkve v Venezueli. V Bidasoi trenutno živi deset semeniščnikov iz štirih venezuelskih škofij (Margarita, El Vigía-San Carlos, Punto Fijo in Cabimas).
- Najlepša hvala, Carlos, ker ste z nami delili svoje pričevanje. Povedali ste mi, da vas je družina podpirala pri vaši odločitvi, da zapustite vse in postanete duhovnik.
Sem drugi od treh sorojencev. Moj oče Carlos je računovodja in upokojeni univerzitetni profesor, mama Edith, uradnica na univerzitetnem inštitutu, pa je zdaj upokojena. Ko sem jima povedal, da vse zapuščam in da bom začel semeniški proces, sta me podprla. Hvala Bogu, moji starši so vedno želeli videti moje brate in sestre ter mene srečnega, čeprav so se nekoliko bali, da delam napako. Oče mi je samo rekel: "Če je to tvoja odločitev in si to želiš v življenju, vedi, da te bomo vedno podpirali pri vsem, kar boš želel početi."
- Poleg tega so tvoji starši, odkar si v semenišču, okrepili svojo pobožnost.
Takrat moji starši niso pogosto hodili k maši, ampak le občasno. Ko pa sta vstopila v semenišče, sta začela pogosteje obiskovati mašo in to počneta še danes. Lahko rečem, da me Gospod pripravlja, da postanem duhovnik, zavzema moje mesto v prostoru, ki sem ga zapustil doma, in kaže svojo ljubezen do tistih, ki so z ljubeznijo dali sina Cerkvi v Venezueli.
- Vera vaše babice in njen zgled sta močno vplivala tudi na vaše poklicno razločevanje.
Mislim, da je bila moja babica Aida drugo Božje orodje, da sem spoznala njegove poti. Nikoli me ni silila, da bi z njo hodila v cerkev, vendar sem jo kot otrok videla, ko je odhajala sama, in to me je skrbelo. Zato sem jo začela spremljati, ne da bi vedela, da mi Bog na ta način kaže pot, da odkrijem njegovo ljubezen.
Odnos med babico in vnukom je rasel, saj mi je ob dnevih, ko zaradi slabega zdravja ni mogla iti, ko me je navdušeno videla, rekla: Carlos Alberto, če hočeš iti, pojdi, pojdimo skupaj, saj sem zdaj jaz tista, ki te želi spremljati. Zaradi spremljanja babice k maši me je skupina mladih povabila, naj se pridružim njihovi skupini, in počasi sem odkrival, kako čudovito je služiti Gospodu.
- Star si 36 let, delal si kot učitelj, poznaš skrbi mladih, kakšen mora biti po tvojem mnenju duhovnik 21. stoletja, da bi lahko služil Gospodu v tem času?
Moram reči, da so bili vsi trije župniki, ki sem jih poznal od prvega obhajila leta 1998 do leta 2014, ko sem vstopil v semenišče, ključni v mojem poklicnem procesu. Bili so očetje, ki so me učili, vzgajali, popravljali in spremljali z vso ljubeznijo na svetu v župniji Srca Jezusovega v škofiji Cabimas v Cerkvi Venezuele. Dali so mi velik zgled. Zato verjamem, da mora biti duhovnik nekdo, ki ob zavedanju, da ni popoln, vsak dan prosi Boga za milost, da bi bil njegovo orodje. Da ljudi uči pravilnega nauka Cerkve, da jih vzgaja za razodeto resnico, da jih po potrebi popravlja z edinim namenom, da bi Bogu dali najboljše od sebe, da jih spremlja v vsaki izkušnji in da v njegovem delovanju nikoli ne manjka molitev kot neposredna vez med človekom in Bogom.
In da bi lahko pomagal razločevati in bil zgled srečnega, radostnega človeka, ki s svojimi dejanji dokazuje, da je zapustiti vse za Gospoda odlična življenjska odločitev.
- Kakšna so bila vaša prva leta v semenišču v Venezueli?
V Venezueli sem lahko opravil pripravljalno leto v semenišču El Buen Pastor v svoji škofiji venezuelske Cerkve, nato pa tri leta v velikem semenišču svetega Tomaža Akvinskega v sosednji nadškofiji. Vsako od teh let je zaznamovalo moje življenje. Ohranjam lepe spomine, trenutke premaganih težav, učenja in zglede duhovnikov, ki so s svojimi dejanji pokazali, da nas Gospod kliče vsak dan. V vsakem od teh let ni manjkalo znamenj, da je Gospod želel nekaj od mene, ki sem to, kar sem.
Bog je bil tako velik, da me je iz moje države odpeljal na drugo celino, kjer sem nadaljeval usposabljanje. Realnost moje države ni skrivnost za nikogar, če sem naredil vse, da bi prišel sem, sem mislil, da je to nemogoče, čeprav ni manjkalo trenutkov obupa. Toda Bog vedno pokaže svojo dobroto in čudežno sem ugodil ter v kratkem času dobil vso potrebno dokumentacijo. Zaradi tega sem prepričan, da je Bog hotel, da ostanem v Mednarodni seminar Bidasoa, kjer lahko v vsakem trenutku vidim katoliškost Cerkve, se družim z brati in sestrami z različnih koncev sveta, si pomagamo in svetujemo, si razlagamo podrobnosti, ki sem se jih moral naučiti sam, in skupaj odkrivamo, da je prav to bistvo Cerkve.
- Venezuela je še vedno v kočljivem položaju, čeprav ima zdaj morda več svobode kot naši nikaragujski bratje. Ali je težko biti katoličan v Venezueli?
Težave v Cerkvi v Venezueli, Nikaragvi ali kjer koli drugje na svetu ne bodo nikoli izginile; so del človeškega življenja. Toda nad vsemi težavami kraljuje ljubezen, zaradi česar se naučimo biti trdni v nesreči in blaginji. V zgodovini odrešenja vse do današnjih dni so se vedno pojavljale težave, ki so jih ljudje premagovali z Božjo pomočjo.
Čeprav je v Venezueli težko biti katoličan, nas spodbuja, da vidimo, da so župnije polne odraslih, mladih in otrok, ki so žejni Boga, ki v Njem odkrivajo moč za nadaljevanje, ki se v določenih trenutkih, sredi nevarnosti, odpravijo na ulice, da bi delili Božjo besedo in tako izpolnili misijonarsko nalogo z edinim namenom, da bi po njih drugi odkrili Božjo ljubezen.
Vse to me spodbuja, da se še naprej pripravljam na vrnitev, da pomagam in podpiram svojo državo ter da sem Božje orodje, da bi lahko dosegla kraje, kamor še ni mogla priti.
- Kakšni so mladi v Venezueli? Kako jim posredovati katoliško vero ob tolikšni sekularizaciji in vplivu protestantizma?
Mladi so v dobrem pomenu besede tisti, ki povzročajo težave, in ko odkrijejo, da je Cerkev v Venezueli kraj, kjer lahko rastejo, se učijo in ljubijo, izumljajo načine evangelizacije, ki so v skladu s tem, kar Cerkev zahteva, da bi ljudi povabila na srečanje z Bogom.
Mnogi od teh mladih so zaradi gospodarskih potreb zapustili državo, vendar je presenetljivo, da je štafetna generacija očitna. Tisti, ki so bili ob mojem prihodu v Španijo otroci, so zdaj najstniki, pripravljeni dati vse od sebe za Boga, po zgledu tistih, ki so jih videli kot otroke.
Sekularizacije in protestantizma nismo osvobojeni, vendar nas Bog kljub temu še naprej kliče. Mladi se še naprej povezujejo in vabijo druge mlade. Kljub številnim težavam se Bog še naprej razodeva in nas vabi, naj njegovo ljubezen ponesemo v vsak kotiček vsake škofije venezuelske Cerkve.
Marta Santín
Novinar, specializiran za verske informacije.