Notranje življenje kristjana je povezano z njegovim odnosom s Kristusom.. To življenje poteka skozi Cerkev in obratno: naš odnos s Cerkvijo nujno poteka skozi naš osebni odnos s Kristusom. V tem Kristusovem telesu morajo vsi člani postati podobni Kristusu, "dokler se Kristus ne oblikuje v njih" (Gal 4,9).
Zato, pravi II. vatikanski koncil in Katekizem katoliške Cerkve, "smo vključeni v skrivnosti njegovega življenja (...), povezani smo z njegovim trpljenjem kot telo s svojo glavo. Z njim trpimo, da bi bili z njim poveličani" (Lumen gentium, 7; KKC 793).
Skrivnost Kristusovega križa in s tem krščanski pomen trpljenja se osvetli, če pomislimo, da je Sveti Duh tisti, ki nas združuje v mistično telo (Cerkev). Tako zelo, da bo vsak kristjan nekega dne lahko rekel: "V svojem telesu dopolnjujem, kar manjka v Kristusovem trpljenju zaradi njegovega telesa, ki je Cerkev" (Kol 1,24). In to zato, da bi spremljal Gospoda v njegovi globoki in popolni solidarnosti, zaradi katere je umrl za nas, v pokoro in odkupnino za grehe vseh ljudi vseh časov.
Judinja, filozofinja, kristjanka, nuna, mučenka, mistikinja in soproginja Evrope. Verjame, da človek naravno beži pred trpljenjem. Tisti, ki v trpljenju najdejo užitek, to lahko počnejo le na nenaraven, nezdrav in uničujoč način.
In piše: "Samo nekdo, čigar duhovno oko je odprto za nadnaravne povezave svetovnega dogajanja, lahko želi spravo; to pa je mogoče samo pri ljudeh, v katerih živi Kristusov Duh, ki kot člani glave sprejemajo njegovo življenje, moč, smisel in vodstvo" (E. Stein, Werke, XI, L. Gelber in R. Leuven [ur.], Druten in Freiburg i. Br.-Basel-Dunaj 1983).
Po drugi strani pa dodaja, da nas sprava tesneje povezuje s Kristusom, tako kot je skupnost globlje povezana, če vsi delajo skupaj, in kot so člani telesa vedno močneje povezani v svoji organski interakciji. In iz tega izpelje presenetljivo globok sklep:
9. avgusta, na praznik svetnica Edith Steinkaterega pričevanje o spreobrnitvi iz judovstva v katolištvo se je dotaknilo na tisoče vernikov.
Ker pa je "biti eno s Kristusom naša sreča in biti eno z njim naš blagoslov na zemlji, ljubezen do Kristusovega križa nikakor ni v nasprotju z veseljem našega božanskega sinovstva" (froher Gotteskindschaft). Pomoč pri nošenju Kristusovega križa daje močno in čisto veselje.In tisti, ki jim je to dovoljeno in sposobno, graditelji Božjega kraljestva, so najbolj pristni Božji otroci (prav tam).
Kot pečat (okrepitev in potrditev), da je Opus Dei resnično od Boga in da se je rodil v Cerkvi in za služenje Cerkvi, je sveti Josemaría v prvih letih dela doživljal težave in hkrati Božje luči in tolažbe.
Leta pozneje je zapisal: "Ko mi je Gospod okoli enaintridesetega leta dal te udarce, tega nisem razumel. In nenadoma, sredi te velike grenkobe, te besede: Ti si moj sin (Ps II, 7), ti si Kristus. In lahko sem samo ponavljal: Abba, Pater, Abba, Pater, Abba, Abba, Abba, Abba, Abba! Zdaj jo vidim v novi luči, kot novo odkritje: kot z leti vidimo roko Gospoda, božanske modrosti, Vsemogočnega. Gospod, dal si mi razumeti, da Kristusov križ pomeni najti srečo, veselje. In razlog - vidim ga jasneje kot kdaj koli prej - je ta: imeti križ pomeni poistovetiti se s Kristusom, biti Kristus in zato biti Božji otrok" (Meditacija, 28. april 1963, povzeto po A. de Fuenmayor, V. Gómez-Iglesias in J. L. Illanes, El itinerario jurídico del Opus Dei. Historia y defensa de un carisma, Pamplona 1989, str. 31).
Jezus trpi za nas. On nosi vse bolečine in grehe sveta. Da bi premagal neizmernost zla in njegovih posledic, se povzpne na križ kot "zakrament" strasti ljubezni, ki jo Bog doživlja za nas.
Kot sad križa in v Očetovem imenu nam Jezus daje Svetega Duha, ki nas združuje v svojem mističnem telesu in nam daje življenje, ki prihaja iz prebodenega Srca. In pravzaprav nas vabi, da s svojim življenjem dopolnimo (njegov večji del so majhne in običajne stvari) kaj manjka Kristusovemu trpljenju v tem telesu, ki ga tvorimo z njim, Cerkvi, in za to telo.
Zato "človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju in beg pred bolečino, ampak sposobnost sprejeti stisko, v njej dozoreti in v njej najti smisel prek zedinjenja s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo" (Benedikt XVI., Spe Salvi, 37).
Pred dvema letoma, na praznik povišanja svetega križa, je Frančišek v homiliji v Santa Marti (14. septembra 2018) dejal, da križ nas uči, da sta v življenju neuspeh in zmaga.. Znati moramo prenašati poraze in jih potrpežljivo prenašati.
Tudi tiste, ki ustrezajo našim grehom, saj je On plačal za nas. "V njem jih prenašajte, v njem prosite za odpuščanje", vendar nikoli ne dovolite, da bi nas zapeljal ta pes na verigi, ki je hudič. In svetoval nam je, naj bomo doma tiho, da bi si pred križem vzeli 5, 10, 15 minut časa.Mali križec na rožnem vencu: poglejte ga, ker je zagotovo znamenje poraza, ki izzove preganjanje, a je tudi "Naše znamenje zmage, ker je tam zmagal Bog".
Takrat lahko (svoje) poraze spremenimo v (Božje) zmage.
Ramiro Pellitero Iglesias
Profesor pastoralne teologije na Teološki fakulteti Univerze v Navarri.
Objavljeno v Cerkev in nova evangelizacija.
