Ta gvatemalski duhovnik je trenutno župnik v župniji El Señor de Esquipulas in škofijski vikar v Jugovzhodni vikariat Naše Gospe iz Guadalupe v nadškofiji Santiago de Guatemala. Med letoma 2005 in 2007 ga je škof poslal v Rim, kjer je študiral cerkveno zgodovino na Papeška univerza Svetega križa zahvaljujoč finančni podpori fundacije CARF, ki mu je pomagala bolje razumeti svojo vero in jo v teh letih tudi bolje posredovati tisočim vernikom. Med bivanjem v Rimu je živel v duhovniškem kolegiju Tiberino, v letih, v katerih se je lahko vsrkal in nahranil z univerzalnostjo Cerkve.
Don Luis Enrique Ortiz je v otroštvu prejel seme vere doma, v družina napolnjeni z Božjo ljubeznijo. Že zgodaj se je naučila, da je vsak blagoslov Božji dar. Tudi v družinskih preizkušnjah nikoli ni želela odnehati. Vedno si je govorila: "Bog je dober".
Med njegovimi najbolj živimi spomini je prvo obhajilo, zakrament, ki mu je spremenil življenje. Od trenutka, ko je izvedela za vpis v pripravljalno katehezo, je hrepenenje po prejemu Jezusa v Najsvetejšem zakramentu postalo njen svetilnik. Prišel je dan in začutila je nekaj neprimerljivega. Takrat se je spomnila stavka svoje družine: "Bog je dober".
Klic v duhovništvo ni odmeval kot nenaden udarec, temveč kot nežno šumenje, ki se je z leti stopnjevalo. Vpliv družine je bil prvi odmev, kjer se je Božja ljubezen vsakodnevno udejanjala. Na univerzi je seme še bolj vzklilo med prostovoljnim delom v obrobnih regijah Gvatemale. Kamor koli je šel, so mu ljudje govorili: "Ti bi bil odličen duhovnik"Ta izjava je mladega Luisa Enriqueja zmedla.
Vsakič, ko je to slišal, se je začudil, saj je bila to zelo intimna zamisel, ki je ni nikomur povedal. Vendar je kmalu razumel, da ga je Bog s pomočjo glasov ljudi okoli njega klical, naj služi v njegovi žetvi. Zakramentalno življenje in občutenje vse Božje ljubezni sta ga pripeljala do tega, da je naredil dokončen korak. Brez obžalovanja je potrdil, da je bil Bog dober in ga je presenetil tudi takrat, ko je sam menil, da si tega ne zasluži.
Med letoma 2005 in 2007 je po naročilu svojega škofa odšel v Rim, kjer je dokončal duhovniško formacijo s študijem cerkvene zgodovine na Papeški univerzi Svetega križa. To poglavje njegovega življenja v večnem mestu je postalo Božji dar za njegovo služenje. Bival je v tiberijskem duhovniškem kolegiju, vsrkaval univerzalnost Cerkve in raziskoval globine svoje vere.
Univerza Svetega križa mu ni dala le zgodovinskega znanja, ampak mu je odprla oči za božje delovanje v človeški zgodovini. Zgodovina Cerkve je postala otipljivo pričevanje Božje roke. Odkril je, kako imajo spisi številnih svetnikov in papežev, ki so prejeli naziv doktorjev Cerkve, težo še danes. Kako je ta modrost, ki izhaja od Boga po Svetem Duhu, latentna in zelo sveža.
"Čas, ki sem ga preživel v Rimu, mi je bil kot duhovniku v veliko pomoč, saj sem prejel orodja, s katerimi lahko laike poučujem, da naša vera ni fantazija, ampak ima trdne temelje, ki vernika vključijo v preučevanje Boga. In tako duhovno kot osebno osmišlja naše služenje, saj nam zgodovina kaže, da Bog svojega ljudstva nikoli ni pustil samega, ampak je vedno navzoč, še bolj pa v našem življenju, ko je drugi. Alter Christus"..Luis Enrique Ortiz, duhovnik iz Gvatemale.
Skoraj 25 let duhovniškega življenja Luisa Enriqueja Ortiza je vodilo po neštetih poteh. Med najglobljimi izkušnjami, ki jih je doživel kot duhovnik, izpostavlja obiske bolnikov kot trenutke, v katerih se uresničuje Božje usmiljenje. Ta srečanja niso le dejanja služenja, ampak tudi priložnosti, da se dotaknemo božanskosti v človeški krhkosti.
Zaradi izzivov in nevarnosti, s katerimi se soočajo duhovniki v današnji družbi, oče Ortiz poudarja potrebo po akademski in duhovni pripravi. V svetu, ki se nenehno spreminja in kjer se vera sooča z izzivi, mora biti duhovnik svetilnik, ki osvetljuje temeljno sporočilo: Božjo ljubezen.
Zgodba očeta Luisa Enriqueja Ortiza je živa zgodba o veri, poklicanosti in služenju. Njegova pastoralna pot v nadškofiji Santiago de Gvatemala ni le osebno pričevanje, temveč tudi vir navdiha za vse, ki iščejo luč v temi. Njegovo življenje, stkano z božanskimi in človeškimi nitmi, še naprej piše zapuščino ljubezni, služenja in predanosti na poti Cerkve.
