Poklici: Sanje, storitve in zvestoba

Poklici, ki sanjajo kot sveti Jožef

• Prva beseda, sanjeŽivljenje svetega Jožefa, ki je vedel, kako narediti velike Božje sanje za svoje.Naše odrešenje. Čeprav v evangelijih o Jožefu ni zapisana niti ena sama beseda, z očetovim srcemsposoben dajati in ustvarjati življenje v vsakdanjem življenju", si je prislužil status zavetnik poklicev v Cerkvi, za kar so tudi namenjeni: "vsak dan ustvarjati in obnavljati življenje"..

Pomen poklicev

Zato poklici so vedno potrebni in papež dodaja, "zlasti danes, v času krhkosti in trpljenja, ki ga je povzročila tudi pandemija."Novo", ki je povzročilo negotovost in strah pred prihodnostjo in samim pomenom življenja."

Res je, da je sveti Jožef povezan z najglobljimi sanjami vsakega človeka. Frančišek poudarja, da so sanje vsakega človeka ljubezen v srcu: "Ljubezen je tista, ki daje življenju smisel, saj razkriva njegovo skrivnost. Življenje je namreč mogoče imeti le, če je podarjeno, resnično ga je mogoče imeti le, če je v celoti podarjeno.".

Lahko bi rekli, da je Bog "prvi protagonist" Jožefovih sanj: "S sanjami, ki mu jih je Bog vdihnil, je njegov obstoj naredil za dar". Svetemu Jožefu je dal zmožnost, da se daruje, v celotiBil je človek velikih Božjih načrtov, odločilnih za odrešenje človeštva. In to s preprostim življenjem, brez izjemne človeške briljantnosti.

Med mnogimi stvarmi, ki jih vidimo, velja opozoriti na Frančiškovo terminologijo, ki namiguje na razločevanje Božje volje prek sanj, vsaj v primeru svetega Jožefa. Kajti tako kot imamo pomen (zunanji) ušesa, je v nas nekaj "notranje uho".. Pri tem se ne nanaša na anatomsko strukturo na zadnji strani bobniča, temveč na sposobnost duše: sposobnost prisluhniti najbolj običajnim znamenjem, ki nam jih pošilja Bog.

V primeru svetega Jožefa, piše papež, "je njegovo budno notranje uho potrebovalo le majhen signal, da je prepoznalo njegov glas (...).Božji glas). Upoštevajte, da to velja tudi za Gospodove klice k nam:

"Bog se nerad razodeva na spektakularen način in nam vsiljuje svobodo. Nežno nam razkrije svoje načrte.Ne osuplja nas s šokantnimi vizijami, temveč se nežno približuje naši notranjosti, se nam tesno približa in nam govori skozi naše misli in občutke. Tako kot pri svetem Jožefu tudi nam postavlja visoke in presenetljive cilje.

Sledenje klicu v poklicanost

Tako kot v primeru Jezusov oče, Božji klici nas prisilijo, da spremenimo svoje načrte, in od nas zahtevajo pogum, da sledimo njegovi volji, Spodbujajo nas, da gremo naprej, da se razdajamo, da gremo dlje:

"Ni vere brez tveganja," potrdi Frančišek. Samo tako, da se z zaupanjem prepustimo milosti, s tem, ko odložimo svoje načrte in udobje, resnično rečemo "da" Bogu. In vsak "da" obrodi sadove, ker se drži večjega načrta, katerega podrobnosti le slutimo, vendar ga božanski Umetnik pozna in nadaljuje, da bi bilo vsako življenje mojstrovina.

Toda Jožefovo poslušanje ali sprejemanje ni pasivno, temveč dejavno, saj ga udejanja s pogumom in trdnostjo (Ap. Pismo Patris corde, 4). "Naj vsem, še posebej mladim v razločevanju, pomaga uresničiti sanje, ki jih ima Bog zanje; naj navdihuje pogumno pobudo, da bi rekli 'da' Gospodu, ki vedno preseneča in nikoli ne razočara."

Poklici za služenje po zgledu svetega Jožefa

• Druga beseda je služba. Kristjani namreč svetega Jožefa imenujejo najbolj čistega zakonca, "ki razkriva svojo sposobnost ljubiti, ne da bi kaj obdržal zase". In tu papež povzema odlomek iz svojega pisma o svetem Jožefu, ko pravi, da sta bila Jožefovo služenje in njegovo žrtvovanje mogoča le zato, ker ju je podpirala večja ljubezen: ljubezen, ki presega zgolj (človeško) "logiko" žrtvovanja. Ta ljubezen se izraža in uresničuje v tem, kar Frančišek imenuje "daritev samega sebe". In to namiguje, če ni takšnega darovanja sebe Bogu in drugim, ni mogoče odkriti ali se resnično odzvati na nobeno poklic. Tako pravi Frančišek:

"Vsaka prava poklicanost se rodi iz darovanja samega sebe, ki je zorenje preprostega žrtvovanja. Takšna zrelost je potrebna tudi v duhovništvu in posvečenem življenju. Kadar poklicanost, bodisi v zakonskem, celibatnem ali deviškem življenju, ne doseže zrelosti podarjanja samega sebe in se ne ustavi le pri logiki žrtvovanja, potem namesto da bi postala znamenje lepote in veselja ljubezni, tvega, da bo izražala nesrečo, žalost in razočaranje." (Patris corde, 7).

Kje se kaže ta dar samega sebe? To se kaže v dejanjih: v njegovi "pripravljenosti, da se ob vsaki priložnosti sooči z novimi razmerami, ne da bi se pritoževal nad dogajanjem in bil pripravljen priskočiti na pomoč, da bi stvari popravil", Sveti Jožef je bil "iztegnjena roka nebeškega Očeta njegovemu Sinu na zemlji".. In prav to je Zato je dober zgled za vse poklice, ki so poklicani biti orodje ljubezni Boga Očeta, "Očetove skrbne roke za njegove sinove in hčere".

Tako se papež sklicuje na Jožefa tudi kot "varuha poklicev".. S svojo pozorno in skrbno skrbjo, s tem, da je pustil ob strani svoje ambicije in nostalgijo, nas spodbuja, naj skrbimo za to, kar nam je Gospod zaupal po Cerkvi.

Verni poklici

• Če so sanje predhodnik Božjega klica, ki jih izpolnjuje, in če služba konkretizira naš odgovor na ta klic, je tretja beseda, zvestoba, izraža "vsakdanji ritem" na poti poklicanosti.

Sveti Jožef je pravični mož, ki moli in tiho opravlja svojo ponižno delo mizarsko orodje (prim. Mt 13,55) s potrpežljivostjo sredi vsakdanjega življenja. "Ve, da se obstoj gradi le z nenehnim sledenjem velikim odločitvam". Na ta način zagotovo "ni navdihoval kronike tistega časa, temveč vsakdanje življenje vsakega očeta, vsakega delavca in vsakega kristjana skozi stoletja. Kajti poklic, tako kot življenje, dozori le z vsakodnevno zvestobo." Primer Sveti Jožef, varuj in služi

In to zvestobo, kot smo že videli, hrani to, kar izraža sama beseda: zaupanje v Boga, ki mu od začetka pravi: "Ne boj se". Te besede so namenjene temu, da vodijo, krepijo in usmerjajo ne le začetek potovanja, temveč celotno potovanje ter ga spremenijo v potovanje veselja. Vredno je prebrati ta odstavek, ki se nahaja na koncu Frančiškovo sporočilo:

"Ne boj se: to so besede, ki jih Gospod namenja tudi tebi, draga sestra, in tebi, dragi brat, ko tudi sredi negotovosti in oklevanja čutiš, da ne moreš več odložiti želje, da bi mu dal svoje življenje.
Besede, ki vam jih ponavlja, ko se, kjer koli ste, morda sredi preizkušenj in nesporazumov, vsak dan trudite izpolniti njegovo voljo.
To so besede, ki jih ponovno odkriješ, ko se na poti klica vrneš k svoji prvi ljubezni. To so besede, ki kot refren spremljajo tiste, ki s svojim življenjem, tako kot sveti Jožef, v vsakodnevni zvestobi rečejo da Bogu.