Aunque los seres humanos vivimos el sentimiento de dolor como una de las experiencias más comunes de la vida, siempre estamos desprevenidos ante él y continuamente nos exige aprender y adaptarnos a nuevas circunstancias. El duelo no se refiere solamente a la muerte. Es duelo es una emoción o varias emociones que experimenta el ser humano cuando vive una pérdida de cualquier tipo.
No hay “expertos” en el dolor de una pérdida; siempre tiene una dimensión de originalidad: en la forma cómo se manifiesta, en sus causas, y en las diversas reacciones que desencadena. Son muchas las veces que nos encontramos sufriendo profundamente por motivos y razones que nunca esperamos.
Sveti oče Janez Pavel II.Človeško trpljenje vzbuja sočutje, vzbuja tudi spoštovanje in po svoje strah. V njem je namreč vsebovana veličina posebne skrivnosti [...] človek je v svojem trpljenju nedoumljiva skrivnost".
Ta človeška izkušnja nas spodbuja, da iščemo pomoč pri drugih in jim jo ponujamo v zameno. Izkušnja premagovanje žalostinas uči, da smo bolj pozorni na druge, ki trpijo. Izkušnja bolečine je razlika med zrelo osebo, ki se je sposobna spopasti z ovirami in težkimi situacijami, in osebo, ki jo odnese in posrka vase.
La Fe es el mejor refugio para quienes tienen que pasar por el proceso de superar el duelo de una pérdida de cualquier tipo y particularidad. La Fe nos da la fortaleza, sosiego y la serenidad necesaria para aligerar el dolor del duelo.
"La resurrección de Jesús no da sólo la certeza de la vida más allá de la muerte, sino que ilumina también el misterio mismo de la muerte de cada uno de nosotros. Si vivimos unidos a Jesús, fieles a Él, seremos capaces de afrontar con esperanza y serenidad incluso el paso de la muerte." (Papež Frančišek, splošna avdienca 27. novembra 2013).
bo neizprosno prišel. Kako prazno je torej osredotočati svoj obstoj na to življenje! Poglejte, koliko ljudi trpi. Nekaterim se zdi boleče, da ga zapuščajo, drugim se zdi dolgočasno, ker traja ... V nobenem primeru ni prostora za napačen občutek upravičevanja našega bivanja na zemlji kot konca.
To logiko moramo pustiti za seboj in se zasidrati v drugi logiki: večni logiki. Potrebna je popolna sprememba: izpraznitev samega sebe, sebičnih motivov, ki so zastareli, da bi se ponovno rodili v Kristusu, ki je večni. (Surco, 879)
No tengas miedo a la muerte. —Acéptala, desde ahora, generosamente..., cuando Dios quiera..., como Dios quiera..., donde Dios quiera. —No lo dudes: vendrá en el tiempo, en el lugar y del modo que más convenga..., enviada por tu Padre-Dios. —¡Bienvenida sea nuestra hermana la muerte! (Camino, 739).
Nadnaravna vizija! Umirjenost! Mir! Na stvari, ljudi in dogodke glejte z očmi večnosti!
Zato je vsak zid, ki vam ovira pot - četudi je človeško gledano mogočen -, ko resnično dvignete oči k nebesom, tako majhen!Forge, 996).
Z izbiro utelešenja, Jezus Kristus quiso experimentar todo el sufrimiento humanamente posible para enseñarnos que el amor puede superar cualquier clase de dolor. Se puede superar el duelo mirando la vida de Jesús y siguiendo su huella.
Bolečina je stičišče med veseljem upanja in potrebo po molitvi. Kristjani sprejemajo bolečino v upanju na prihodnje veselje. V celoti se zavedajo svojih omejitev in se zanašajo na pomoč, za katero prosijo Boga v molitvi.
Trpljenje je le del poti, prehodni kraj; nikoli ni končna postaja. Tako molitev postane pomemben trenutek, v katerem trpljenje najde svoj smisel in z Božjo milostjo postane veselje.
Molitev je temeljna podpora pri soočanju z izgubo in njenem premagovanju. Očiščevalni učinek molitve se uresničuje, ker oseba vsakič, ko moli, doživi Božje usmiljenje ter z njimi delijo svoje skrbi in težave.
Vendar so na tej poti trenutki, ko izkušnja bolečine oblikuje človekovo življenje. Ne gre več za vprašanje sprejemanja ali zavračanja bolečine, temveč za učenje, kako gledati na trpljenje kot na del lastnega obstoja in kot na del Božjega načrta za vsakega od nas.
Žalovanje ob izgubi ljubljene osebe je naravno in neizogibno. Vendar ga ni lahko premagati in včasih se zgodi, da zaradi različnih razlogov nekateri ostanejo ujeti v žalosti. Zato je veliko katoliških fundacij, ki nudijo podporo in organizirajo skupine, da bi ljudem po smrti ljubljene osebe pomagale vrniti se v življenje in preboleti izgubo.
Da bi se spoprijeli z bolečino žalovanja, se je treba zavedati pomena duhovna spremljava v teh težkih trenutkih. Ni univerzalnega recepta, saj je vsak primer edinstven in poseben zaradi svojih posebnosti.
Pravijo, da "bolečina prihaja iz telesa, trpljenje pa iz duše", vendar je treba spremljevalcem pomagati, da bodo mirni in "pomirjeni z Bogom", saj se tako "ta mirnost prenaša". Nekaj, kar bo posledično na nek način olajšalo žalovanje.
Ko govorimo o ljudeh, ki premagujejo žalost, duhovniki poudarjajo eno besedo: upanje. Upanje jim pomaga, da se ponovno duhovno umestijo, da ponovno najdejo svoje mesto, tudi v verski praksi, ki so jo morda opustili. Treba jim je omogočiti, da uvidijo, da jim Bog ni poslal bolečine, ki jo doživljajo, ampak da jih ima rad.
Zato papež Frančišek spodbuja: "Ne prenehajte se pogovarjati z našim Gospodom in njegovo Materjo, blaženo Devico. Ona nam vedno pomaga".
Bibliografija:
Katekizem Katoliške cerkve.
OpusDei.org
