26-letni Bohdan Luhovyi in 24-letni Ihor Bazan sta dva od osmih ukrajinskih študentov, ki se usposabljajo na Papeški univerzi Svetega križa. Pripovedujeta nam o svoji bolečini in upanju glede vojne v Ukrajini. Sta semeniščnika v bazilijskem kolegiju svetega Jozafata, grško-katoliškega svetnika. Pripadajo grškokatoliška cerkev.
To je žalosten čas za vse. V Evropi smo upali na pomlad brez nujnih zdravstvenih težav, mask in socialne distance. Upali smo na novo obdobje veselja in miru, vendar smo se soočili z nečim grozljivim, česar si nikoli nismo mogli predstavljati, da bi se lahko v Evropi ponovno zgodilo: z vojno. In to kruto, neusmiljeno vojno na vzhodnem obrobju naše celine.
Podobe beguncev, ki so bili z malo premoženja razseljeni na tisoče kilometrov daleč, jok otrok, bombe, ki uničujejo starodavne in sodobne palače, hiše, avtomobile, življenje. In sneg, ki prekriva deželo, je ranjen z zažganimi hišami, drevesi, življenji in upanji.
In zato je danes, v Papeška univerza Svetega križa in po vsem svetu molimo. In še več: ker je pepelnična sreda, se je univerzitetna skupnost odločila, da se bo odzvala pozivu papeža Frančiška in se pridružila postnemu dnevu za mir.
Med sveto mašo ob 12.45 v baziliki svetega Apolinarija, h kateri so bili povabljeni učenci, učitelji in osebje, so molili predvsem za mir v Ukrajini v povezavi s celotno Cerkvijo.
Z nami sta dva posebna gosta, 26-letni Bohdan Luhovyi, rojen v Bolehivu, in 24-letni Ihor Bazan, rojen v Ternopilu. Povedala sta nam, kaj se dogaja v njuni državi.
Moram priznati, da me je zelo šokiralo, ko sem vas spoznala ... Oba sta zelo mlada, tako kot mnogi tvoji prijatelji, ki se v Ukrajini borijo v tej nesmiselni vojni. Tu študirata na Fakulteti za institucionalno komuniciranje in prav zdaj ste vpleteni v drugo bitko, v bitko komuniciranja, kajti to je vojna tudi komuniciranja in vi ste prvič v Rimu "sporočevalci" razmer, v katerih je Cerkev še posebej vpletena v pomoč ukrajinskemu prebivalstvu.
Bohdan: Tako je, pripadamo dvema različnima škofijama grkokatoliške cerkve v Ukrajini. Rodil sem se v mestu Bolehiv v zahodnem delu Ukrajine, po šoli pa sem šest let študiral v semenišču v Kijevu. Ko sem diplomiral, sem med letoma 2021 in 2022 eno leto delal in živel v Kijevu. Zdaj torej pripadam nadškofiji v Kijevu, po študiju tukaj v Rimu na Fakulteti za komunikacije pa se bom vrnil v svojo nadškofijo.
Ihor: Rodil sem se v Ternopilu, prav tako v zahodni Ukrajini, in pripadam Lvovski nadškofiji. Že šest mesecev sem v Rimu, kjer študiram, in moram vam povedati, da je zdaj vse zelo težko ... Nisem pobegnil pred vojno. A vseeno so moje misli z Ukrajino in mojimi prijatelji, ki se borijo. Skrbi me za moj dom, moje ljudi in mojo državo. Pred Bogom sklanjam glavo in kolena..
Ker sem tukaj, lahko le molim, jim povem resnico o razmerah v državi in poiščem priložnosti, da materialno in finančno podpremo ljudi, ki trpijo, begunce, žrtve in njihove družine. Zdaj sem se pridružil delu skupine prostovoljcev tukaj v Rimu in vsak dan komuniciram z ukrajinskimi najstniki, ki trpijo zaradi vojne, jim nudim psihološko podporo, pripovedujem zgodbe, ki jim pomagajo, da ne razmišljajo preveč o vojni, kako ravnati v različnih situacijah in ohraniti mirnost.
Vem, da vam vera v tem času zelo pomaga.....
Bohdan: Da, in hvala Bogu, da me spremlja že od otroštva. Ko sem bil otrok, so starši odkrili mojo vero v Boga in željo, da bi hodil v cerkev. Od zgodnjega otroštva sem hodil v cerkev, se udeleževal liturgičnih obredov in šest let tudi služil pri oltarju. Zato sem se po končani srednji šoli odločil, da bom študiral za duhovnik v semenišču grkokatoliške cerkve v Ukrajini.
Ihor: Rodil sem se tudi v družini, kjer so krščanske vrednote na prvem mestu, zato sem že od malih nog hodil v cerkev. Že v zgodnjem otroštvu me je vera zelo zanimala.. Moram reči, da je imela pri tem najpomembnejšo vlogo moja prababica.. Rada sem se pogovarjala z njo in jo poslušala. Pripovedovala mi je o ukrajinskih običajih, drugi svetovni vojni, pela mi je pesmi in me naučila veliko pesmi. Imela sem jo zelo rada.
Pogosto sem mu pripovedoval o svojih načrtih in dogajanju v življenju. Umrla je pred tremi leti. Želela sem ohraniti spomin nanjo, zato sem napisala knjigo o svoji prababici. V njej sem zbral najine skupne zgodbe, zgodbe iz vojnega obdobja in njenega vsakdanjega življenja ter še veliko drugega.
Ko pa sem postal starejši, nisem več razmišljal o tem, da bi postal duhovnik. Tega niti nisem več omenjal. Začel sem študirati na Fakulteti za novinarstvo, nato pa sem delal kot voditelj na krščanski radijski postaji. Tam sem začel preučevati predmet religije na drugačen način. Začel sem brati Sveto pismo, preučeval sem podrobnosti liturgije, obrede in še kaj: to je bil čas, ko sem razmišljal o tem, zakaj verjamem v Boga.
Biti tukaj v Rimu so sanje, edinstvena priložnost, ki sem jo izkoristil. Spomnim se, da sem pred nekaj leti molil, da bi prišel v Rim, da bi se veliko naučil, se tu oblikoval in pridobil nove izkušnje, ki bodo temelj mojega prihodnjega in sedanjega življenja.
Kolega, ki je na Svetem križu specializiran za ruski in ukrajinski jezik, kulturo in politiko, je razložil nekatera vprašanja, povezana z vojno, in razloge za konflikt. Kaj menite o tem?
Bohdan: Menim, da je Ukrajina po miselnosti in vrednotah daleč od Rusije, vendar geografsko blizu, zato je bila pogosto žrtev nasilja različnih ruskih režimov.
Naše vrednote v Ukrajini so svoboda, demokracija, enakost, vrednost in dostojanstvo človeškega življenja.Predanost Rusov državi, trdo delo in ljubezen do domovine. V Rusiji pa so ti pojmi zelo nejasni in je v svoji zgodovini izkoriščala sosednje narode.
Poleg tega dejstvo, da Rusiji vlada absolutni monarh, pomeni, da se ruski ljudje močno identificirajo z likom samodržca, ki je lahko car ali sedanji predsednik. Z drugimi besedami, vse življenje so živeli pod diktaturo.
Tudi zato propaganda na področju informiranja tako dobro deluje v Rusiji, ki tako izkrivlja resnico, da velika večina prebivalstva vidi le laži na televiziji in se ne vmešava v dejanja svojih voditeljev.
Toda v Rusiji se v teh dneh veliko ljudi odpravlja na ulice, da bi demonstrirali proti vojni, in to na veliko nevarnost. Na tisoče miroljubnih demonstrantov, ki nasprotujejo invaziji, je bilo aretiranih.
Bohdan: Da, Rusi in ves svet se združujejo proti tej globalni teroristični miselnosti.
Rusija je zaradi svojih imperialističnih ambicij že leta 2014 napadla Ukrajino, kar se je končalo z aneksijo Krima. Zdi se, da je njen cilj obnova Sovjetske zveze in vzpostavitev njenega imperija v Vzhodni Evropi. To je torej nekaj, kar se zdaj dogaja z Ukrajino in se bo dogajalo tudi z drugimi državami.
Ihor: Strinjam se z Bohdanovimi besedami o manipulaciji z množicami. V Rusiji je vedno obstajala ta oblika manipulacije tako v odnosu do Rusov kot do vsega sveta. Včasih je uspešna. Zdaj so Rusi in ves svet na srečo izvedeli, kaj se dogaja in kakšni poboji se dogajajo.
Rusija je v Ukrajini uporabila močno propagando. Večina Ukrajincev že dolgo živi na podlagi te propagande. Ruska vlada pravi, da nismo narod, da ločena država Ukrajina ne obstaja in nikoli ni obstajala. Vendar so pred šestimi dnevi, ko se je začela vojna, vsi Ukrajinci in ves svet lahko videli, da temu ni tako.
Ruske vlade že dolgo spodbujajo ruski jezik v Ukrajini. Zato vsi Ukrajinci razumejo rusko. Jaz se je na primer nikoli nisem učil, vendar jo dobro razumem in tekoče govorim. Zakaj? Ker sem jo že kot otrok slišal na televiziji.
Na televiziji skorajda ni bilo ukrajinskega jezika. Na radiu so govorili tudi rusko, predvajali so rusko glasbo. Naš jezik ni bil upoštevan in to je bilo za nas grozno.
Ihor Bazan je star 24 let, je semeniščnik grškokatoliške Cerkve in študira institucionalno komunikacijo na Papeški univerzi Svetega križa.
"Že šest mesecev sem v Rimu, kjer študiram, in moram vam povedati, da je zdaj vse zelo težko. Nisem pobegnil pred vojno. Toda še vedno sem v mislih z Ukrajino in s prijatelji, ki se borijo. Skrbi me za moj dom, moje ljudi in mojo državo. Sklanjam glavo in kolena pred Bogom.
Pojasnjuje, da je ukrajinska grkokatoliška cerkev od začetka krščanstva imela zelo pomembno vlogo pri ohranjanju in razvoju kulture, vere in misli slovanskih narodov.
Vidimo tudi, da obstaja razlika med vzhodom in zahodom države....
Ihor: Tako je. Zahod Ukrajine je bolj proukrajinski, tj. bolj se zaveda lastne nacionalne identitete, medtem ko je na vzhodu ravno obratno. Ta problem sega v čas tragedije Holodomor.
Bralcem, ki tega ne vedo, pojasnjujemo, da je Holodomor (Голодомор v ukrajinščini in ruščini) je bil eden največjih genocidov 20. stoletja.
Tudi če bi prešteli število žrtev, bi bil lahko največji, saj je med letoma 1932 in 1933 povzročil smrt milijonov ljudi. Izraz izhaja iz ukrajinskega izraza morilski holodom (Морити гололодом), ki združuje ukrajinske besede holod (lakota, lakota) in moryty (ubiti, stradati, izčrpati), pri čemer kombinacija obeh besed poudarja namero, da nekoga stradamo.
V drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja se je Stalin odločil, da bo začel proces korenite preobrazbe gospodarske in družbene strukture sovjetske države, da bi vzpostavil popolnoma urejeno gospodarstvo in družbo.
Ukrajina je skupaj z južnimi ruskimi ozemlji ob Črnem morju po prvi svetovni vojni vendarle potrdila svojo kmetijsko naravnanost, saj je veljala za žitnico Sovjetske zveze. Dejansko je veljala za krušno žitnico Sovjetske zveze. Vendar pa naj bi se v skladu z načrtom režima bogastvo, ki ga je ustvarilo kmetijstvo, v celoti ponovno investiralo v industrijo, novo gonilo načrtovanega gospodarstva.
Zato je Stalin ukazal, naj se zemlja združi v kmetijske zadruge (Koljoz) ali v podjetjih v državni lasti (Sovjoz), ki so bili dolžni dobavljati izdelke po ceni, ki jo je določila država. Da bi bil proces v celoti zaključen, so morali zemljišče in vsa proizvodnja preiti pod nadzor države.
Ker ima Ukrajina dolgo tradicijo kmetij v individualni lasti, so mali kmetijski podjetniki (kulaki) so predstavljali najbolj neodvisno komponento lokalnega družbenega in gospodarskega tkiva in se skupaj s svojimi kmeti niso želeli podrediti Stalinovi prisili.
Diktator je z zelo prisilnimi in nasilnimi ukrepi ukazal "kolektivizacijo" in "...".deskulacija"Zaseg zemlje" v Ukrajini in drugih regijah Sovjetske zveze z ukinitvijo zasebne lastnine in fizično odstranitvijo ali deportacijo (v Sibirijo in arktične regije) milijonov malih kmetov.
Ti skrajni ukrepi so bili sprejeti med "drugo revolucijo" ali "Stalinovo revolucijo" med letoma 1927 in 1928. Nato so bili v letih 1932-1933 izvedeni vladni ukrepi, da bi preživele prebivalce spravili na kolena s "programirano" lakoto, ki je v istem obdobju opustošila prizadeta ozemlja.
Dejansko je Stalin ob nekaterih Putinovih izjavah večkrat dejal, in če danes pomislimo na te stavke, nas ob njih spreleti gosja koža: "Ukrajina je danes glavno vprašanje, saj so partijo in samo državo ter njene organe politične policije republike napadli nacionalistični agenti in poljski vohuni. Tako tvegamo, da 'izgubimo Ukrajino', Ukrajino, ki jo je treba, nasprotno, spremeniti v boljševiško trdnjavo".
"Za odpravo kulaki kot razred, politika omejevanja in odpravljanja posameznih skupin ljudi ni dovolj. kulaki...] Z odprtim bojem je treba zlomiti odpor tega razreda in mu odvzeti ekonomske vire njegovega obstoja in razvoja.
Vse to je zelo dobro opisano v kanadskem filmu "Bitter harvest" iz leta 2017.
Ihor: Tako je, v Holodomor ubila približno 8 milijonov Ukrajincev, ki so v času stalinističnega režima umrli od lakote. To je bilo v vzhodni Ukrajini. Po tej veliki tragediji je Rusija v ta del Ukrajine preselila "etnične" Ruse, da bi nadomestili milijone stradajočih Ukrajincev.
To je značilno za revolucionarne, socialistične in komunistične režime. Francoski revolucionarji so to počeli tudi v Vandi, Sovjeti v Moldaviji in Gruziji (glej vprašanji Transistrije in Abhazije) ter v Kazahstanu, Jugoslovani s Titom v Istri ...
Ihor: Da, tragedija. Po njej se je začelo obdobje globalne rusifikacije. Ta problem je še danes prisoten v Ukrajini. Zato lahko rečem, da je delovala propaganda Rusije, ki je v tem smislu najmočnejša država na svetu. Rusija napada Ukrajino, ker je Putin dejal, da želi vrniti sovjetski imperij, vendar se to nikoli ne bo zgodilo. Ukrajinci dobro vemo, kako živeti v totalitarnem diktatorskem režimu. Putinov režim se v ničemer ne razlikuje od Stalinovega.
To lahko vidimo v današnjih novicah. Ruska vojska pobija otroke, bombardira šole in bolnišnice, zažiga tovarne in jedrske elektrarne. To je nečloveško, to je zločin proti človeštvu. To je 21. stoletje in v Evropi: to se ne sme več dogajati!
Prepričan sem, da Ukrajinci tega ne bomo mogli sprejeti: nočemo živeti v državi, ki samo napada in se ne razvija. Cilji Ukrajincev so nasprotni od Putinovih.
Mislim, da drugi narodi tega ne razumejo v celoti, ker nikoli niso živeli v takšni miselnosti.
Vendar ni pravično, da mora Ukrajina vedno trpeti, zato prosimo za posebno pomoč.. Želimo živeti kot Evropejci, brez vojne osvajanja tujih ozemelj in pobijanja drugih ljudstev zaradi političnih ambicij. Želimo biti svobodni. Svet prosimo, naj nas osvobodi te teme.
"Ukrajinska grkokatoliška cerkev je bila vedno steber naše identitete. Zato so jo ruske in sovjetske oblasti dolga leta uničevale."
To je zelo močno pričevanje, besede, ki razbijajo srce, zlasti če pomisliš, da so tvoji prijatelji in družine trenutno v Ukrajini. Ali nam lahko o tem poveš kaj več?
Bohdan: "V Kijevu živim in študiram že dolgo, čeprav prihajam iz druge regije, in lahko rečem, da je to mesto postalo moj dom. Ljudje so zelo prijazni in gostoljubni. Od tam imam veliko znancev in prijateljev. Zato jih zdaj, v teh vojnih časih, pogosto kličem in jim pišem, da bi vedel, ali je vse v redu. Zelo me skrbi za njihovo varnost in življenje. Ruska vojska zdaj pobija civiliste in, kot slišite, poskuša vdreti v naša velika mesta in strmoglaviti demokratično vlado ter na njeno mesto postaviti svoje sodelavce."
Ihor: Prihajam iz Lvova, moje mesto je na zahodu države. V Ukrajini je Lvov znan kot najbolj patriotsko mesto. To mesto je najbolj razvito kulturno središče države, ki najbolje ohranja tradicijo in vero.
Hvala bogu, da je moja družina za zdaj na varnem. Od začetka vojne v Lvovu ni bilo bomb. Vendar so zaskrbljeni. Vsi imajo psihološki stres.
In ko govorimo o veri, kako pomembna je vaša cerkev, grkokatoliška cerkev (ki je v občestvu s papežem in Rimom), v zgodovini Ukrajine in kakšna je njena vloga v državi?
Bohdan: Ukrajinska grkokatoliška cerkev je imela zelo pomembno vlogo pri ohranjanju in razvoju naše kulture, vere in misli slovanskih narodov od začetka krščanstva v Kijevski Rusiji.
Naša Cerkev je vedno bila in ostaja neodvisna od političnih oblasti. Nasprotno pa je Ruska pravoslavna cerkev močno povezana s predsednikom, kar včasih vodi v cenzuro oznanjevanja Božje besede.
Med preganjanjem naše Cerkve s strani komunističnega režima so ljudje skrivoma molili pod zemljo ali po hišah. Duhovniki in škofje so bili posvečeni na skrivaj, saj so komunistične oblasti škofe in duhovnike Ukrajinske grkokatoliške cerkve poslale v Sibirijo ali jih ustrelile. Sovjetska zveza in zdaj njena naslednica, ruska vlada, tudi v naši Cerkvi vidita grožnjo svoji diktaturi.
Nekaj podobnega smo videli tudi v Romuniji v času Ceausescujevega režima, ko je bila romunska grkokatoliška cerkev najbolj preganjana s strani državnega komunizma in je predstavljala resnično grožnjo identiteti in posebnosti ljudi.
Ihor: Da, ukrajinska grkokatoliška cerkev je bila od nekdaj steber naše identitete. Zato so jo ruske in sovjetske oblasti dolga leta uničevale.
Kot je povedal Bohdan, je ukrajinska grkokatoliška cerkev v času sovjetskega režima dolgo časa ostala v podzemlju. Duhovniki naše Cerkve so bili zaprti, mučeni in ubiti, ker so priznavali Ukrajino kot posebno identiteto in bili del Katoliške cerkve grškega obreda.
Kako lahko mi, pri čemer mislim predvsem na bralce v Evropi in Latinski Ameriki, pomagamo ukrajinskemu ljudstvu?
Bohdan: Najprej z molitvijo, kajti samo Bog lahko premaga to zlo vojne. Poleg tega lahko bralci, če je mogoče, pomagajo prek Apostolskega eksarhata v Italiji, ki ima na svoji strani na Facebooku bančni račun, na katerega je mogoče nakazati sredstva. Tudi v naših župnijah v Evropi in po svetu zbiramo hrano in druge stvari ter jih s tovornjaki pošiljamo na Poljsko, od tam pa v Ukrajino.
Hvala vsem, še posebej pa fundaciji CARF - Centro Academico Romano, da ste se nam in našim ljudem pridružili na različne načine!
Ihor: Najpomembnejša pomoč iz tujine so javne demonstracije, molitev in finančna pomoč, kjer je to mogoče. Humanitarna pomoč se zbira tudi v številnih državah.
V Rimu, na primer, se to dogaja že od prvega dne vojne. Številni Italijani in Ukrajinci v Italiji podpirajo, tudi tako, da pošiljajo ali osebno dostavljajo humanitarno pomoč v ukrajinsko katedralo Svete Sofije tukaj v Rimu. Sam sem tam prostovoljec. Pomagam pri razvrščanju blaga in drugih stvari, tovornjake, ki dostavljajo humanitarno pomoč v Ukrajino, pa tudi natovarjamo.
Vas, moji prijatelji v Španiji in Latinski Ameriki, iskreno prosim, da molite za to, da bi se nasilje v Srednji Evropi za vedno končalo. Skupaj bomo ustavili sovražnika sveta.
Ne vojni v Ukrajini! Ne vojni!
Bohdanu in Ihorju se zahvaljujemo za njuno močno pričevanje. Za konec našim bralcem v Španiji sporočamo, da lahko pomagajo tudi prek Karitasa in organizacije Pomoč Cerkvi v stiski.
Na Papeški univerzi Svetega križa pa lahko le, zahvaljujoč delu naših dobrotnikiŠe naprej moramo delati to, kar počnemo, to je izobraževati naše učence z vsega sveta o vrednosti miru in dialoga.
Naše vesolje je majhno, saj tu, kjer se križajo poti mladih z vsega sveta, čutimo težave in potrebe vsakega od njih, ki nam pripoveduje svoje zgodbe.
Z orodji in študijami, ki jim jih ponujamo, jih poskušamo pripraviti ne le do tega, da bi bili sposobni komunicirati in se tako izognili konfliktom in vojnam, kakršnim smo priča zdaj, temveč tudi do tega, da bi lahko človeško in duhovno obnovili prihodnost držav, ki jih je razdejalo nasilje in spopadi med ljudmi.
26-letni Bohdan Luhovyi se je rodil v mestu Bolekhiv. "Naše vrednote v Ukrajini so svoboda, demokracija, enakost, vrednost in dostojanstvo človeškega življenja, trdo delo in ljubezen do domovine. V Rusiji pa so ti pojmi zelo nejasni in je v svoji zgodovini izkoriščala sosednje narode," pojasnjuje.
Gerardo Ferrara
Diplomirala iz zgodovine in političnih ved, specializirala se je za Bližnji vzhod.
Odgovoren za študentsko telo
Univerza Svetega križa v Rimu
