Papeževa kateheza o krščanski molitvi, ki jo je nedavno zaključil na podlagi Katekizma Katoliške cerkve, je polna živih podob, zasidranih v zgodovini odrešenja, zlasti v evangelijih.
Na ta način posredno odgovarja na vprašanje o vlogi molitve pri oblikovanju kristjanove čustvenosti in občutljivosti.
Vatican News povzema to katehezo s tem stavkom "iz človeškega srca k Božjemu usmiljenju". (A. Lomonaco). Vzajemnost pa je lahko tudi izraz Božje pobude, ki želi človeka "okužiti" s svojim usmiljenjem: "od Božjega srca do človeškega usmiljenja"..
To je še posebej očitno v Jezusv njegovem življenju, učenju in predanosti nam.
Ta krščanska molitev izhaja iz klica vere sredi temekot v primeru Bartimaja. Toda tudi iz srca vsakega človeka, tudi če se tega ne zaveda. Ker je vsak človek "Božji berač". (Sveti Avguštin).
Porque nace de la revelación de Dioski nas je približal Jezusu, da bi nas pripeljal v zavezo in prijateljstvo z njim. Bog pozna samo ljubezen in usmiljenje. "To je žarišče vsake krščanske molitve. Bog ljubezni, naš Oče, ki nas čaka in nas spremlja." (Splošna avdienca, 13. maj 2020).
Molitev izhaja tudi iz lepote stvarstva, saj ima vse, kar je ustvarjeno, "Božji podpis". To se kaže v občudovanju, hvaležnosti in upanju. Kdor moli, postane nosilec svetlobe in veselja.
Abre la puerta al Dios de la vida. Un jefe de gobierno ateo, refiere Francisco, encontró a Dios porque recordó que “la abuela rezaba”. Es una siembra de vida. Y por eso es importante buscar tiempos para hacerla en familia y enseñar a los niños a rezar y hacer la señal de la cruz. Es la nostalgia de un encuentro con Dios.
Spomnimo se, molitev pravičnega, ki je poslušanje in sprejemanje Božje besede v osebni zgodovini (Abraham). To je, od neprepustnosti za milost, odprtost za Božje usmiljenje. (Jacob). Postati mora most med Bogom in ljudmi. (Mojzes).
. Te zgodnje krščanske molitve so "rdeča nit, ki daje enotnost vsemu, kar se dogaja". (David). Način, kako si povrniti vedrino in mir. (Elias).
En los salmos nos asegura que Bog ima srce očeta, ki nežno joka za svojimi otroki, za njihovo bolečino in trpljenje.ko je Jezus jokal za Jeruzalem in Lazarja.
Jezus nam razkrije, da je nenehno pred Očetom in s Svetim Duhom, ki moli za nas. En Getsemaní nos enseña a dejarnos transformar por el Espíritu y abandonarnos en el Padre.
Cuando no está presente, no tenemos fuerzas, no tenemos oxígeno para vivir. Porque nos trae la presencia del Espíritu Santo y nos quita el temor. En ella nos unimos a Jesús. La oración de Jesús es el “lugar” de su vida interior con Dios Padre, el lugar del abandono en su voluntad.
Él "reza por nosotros como nuestro sacerdote; reza en nosotros como nuestra cabeza; es rezado por nosotros como nuestro Dios. Reconozcamos, pues, en Él nuestra voz, y en nosotros la suya" (Sveti Avguštin).
Como María, llena de confianza y de docilidad, como señala Francisco: "Gospod, kar koli želiš, kadar koli želiš, kakor koli želiš.". Su corazón atesora los acontecimientos, sobre todo los de la vida de Jesús como la perla que se va construyendo con elementos del entorno.
También la Iglesia persevera, desde el principio, gracias al Espíritu Santo, que es quien le otorga la unidad y la vida. Una vida que es la misma vida de Jesús (prim. Gal 2, 20).
Ella nos ayuda a dejarnos bendecir por Dios para poder bendecir a los demás. Uči nas čakati in prositi, posredovati in ljubiti. Gre za to, da potrebe ljudi okoli nas postanejo naše lastne, tako da se poistovetimo z Božjim srcem: "V resnici gre za to, da gledamo z Božjimi očmi in srcem, z istim nepremagljivim sočutjem in nežnostjo. Nežno molite za druge." (Splošna avdienca, 16. december 2020).
Molite s hvaležnostjo in upanjem, molite, da bi hvalili Boga, kot Jezus, kajti preprosti in ponižni so sposobni prepoznati Boga.
Como auxilios o apoyos, el Papa señalaba en primer lugar la Sagrada EscrituraV življenju svetnikov je s svojo poslušnostjo in ustvarjalnostjo pustil svoj "pečat", svoj odtis. Tudi liturgija, porque un cristiano sin liturgia es como un cristiano sin el “Cristo total” (en expresión de san Agustín: Cristo, cabeza con su cuerpo que es la Iglesia).
Ko gremo v masa o obhajamo zakrament, molimo s Kristusom, ki se naredi navzočega, in vsi skupaj delujemo z njim.
Papež Frančišek zatrjuje: "Molitev se dogaja danes. Jezus nam prihaja naproti danes, danes, ki ga živimo. Y ella que transforma este hoy en gracia, o mejor, que nos transformaPomirja jezo, ohranja ljubezen, povečuje veselje in daje moč za odpuščanje." (Splošna avdienca, 10-II-2021).
Tako se papež vrača k temu temeljnemu jedru; nos injerta el corazón de Dios para enseñarnos a amar como Él, con misericordia y ternura, sin poner por delante el juicio y la condena.
Vredno je prepisati ta daljši odstavek: "nos ayuda a amar a los otros, no obstante sus errores y sus pecados. Oseba je vedno pomembnejša od njenih dejanj in Jezus sveta ni obsodil, ampak ga je rešil (...) Jezus nas je prišel rešit: odprite svoje srce, odpustite, opravičite druge, razumite, bodite blizu drugim, bodite sočutni, bodite nežni kot Jezus.
Es necesario querer a todos y cada uno recordando que todos somos pecadores y al mismo tiempo amados por Dios uno a uno. Če bomo tako ljubili ta svet, če ga bomo nežno ljubili, bomo odkrili, da vsak dan in vsaka stvar v sebi nosi delček Božje skrivnosti." (Prav tam)
Krščanska molitev je namreč šola usmiljenja, vir usmiljenja za naše srce, saj se poistovetimo z Božjim srcem.
Prav tako, “nos abre de par en par a la “Trinidad” (Splošna avdienca, 3. III-2021). Jezus nam je razkril Božje srce in pot molitve je Kristusova človeškost. En ese “camino”, el Espíritu Santo nos enseña a orar a Dios nuestro Padre.
El Espíritu es el maestro interior y el artífice principal de nuestra oración (prim. Splošna avdienca, 17-III-2021)umetnik, ki v nas ustvarja izvirna dela. Lahko bi rekli dela srca (v svetopisemskem smislu), dela ljubezni.
To srce živi tudi v srcu naše Matere Marije. Živi v srcu Cerkve, ki je občestvo vsi sveti: “Cuando rezamos nunca estamos solos, sino en compañía de otros hermanos y hermanas en la fe, tanto de los que nos han precedido como de los que aún peregrinan a nuestro lado.
En esta comunión, los santo, sean reconocidos o anónimos, “de la puerta de al lado”, rezan e interceden por y con nosotros. Junto a ellos, estamos inmersos en un mar de invocaciones y súplicas que se elevan al Padre” (Splošna avdienca, 7. april 2021).
Celotna Cerkev (v družinah, župnijah, drugih krščanskih skupnostih) je učitelj krščanske molitve. Vse v Cerkvi se rojeva in raste v molitvi. In reforme, ki jih včasih predlagajo brez molitve, ne gredo naprej, ostanejo prazna lupina, če ne vodijo vojne proti Cerkvi skupaj z njenim sovražnikom.
Le z molitvijo ohranjamo luč, moč in pot vere. Molitev kristjana je namreč olje za svetilko vere. Dejansko in Zato moramo ne le moliti, ampak tudi učiti, kako moliti, in vzgajati za molitev.
Para ponderar la importancia de la oración vocal (las oraciones que muchos hemos aprendido desde niños, sobre todo el Padrenuestro) dice el Papa: “La Palabra divina se ha hecho carne, y en la carne de cada hombre la palabra vuelve a Dios en la oración”.
Y continúa: “Las palabras son nuestras criaturas, pero son también nuestras madres, y de alguna manera nos modelan.
Besede molitve nas varno vodijo skozi temno dolino, nas usmerjajo na zelene travnike, bogate z vodo, in nam omogočajo, da slavimo pod očmi sovražnika, kot nas uči psalm. (prim. Ps 23)".
Desde ahí se puede ir pasando a la meditación, que nos hace encontrarnos con Jesús bajo la guía del Espíritu Santo. Y de la meditación, a la oración contemplativa (prim. Splošna avdienca, 5-V-2021), la de quien, como el santo cura de Ars, se siente mirado por Dios.
La contemplación, que se va identificando con el amor, no se contrapone a la acción de cristiano, sino que la fundamenta y garantiza su calidad.
In na temo kontemplacijo, ki je cilj vsake krščanske molitve.Frančišek vztraja pri tej šoli srca, ki je molitev.
"Kontemplativnost ni odvisna od oči, temveč od srca.. In tu nastopi molitev kot dejanje vere in ljubezni, kot 'dih' našega odnosa z Bogom. Molitev očisti srcein s tem tudi razjasni stališče, kar nam omogoča, da vidimo resničnost z drugega zornega kota." (cf. Audiencia general, 5-V-2021)
Krščanska molitev je boj (prim. Splošna avdienca, 12. maj 2021) včasih trdo in dolgo, včasih z veliko teme. Y mnogi svetniki so dali modre nasvete. Vendar je to še vedno boj, kot je bil boj delavca, ki se je z vlakom odpravil v svetišče v Lujanu, da bi vso noč molil za svojo bolno hčerko, ki je čudežno ozdravela, pripoveduje Francisco.
Med ovirami za molitevki bi jih lahko imenovali navadni, izstopajo raztresenost, suhost in lenoba. (prim. Splošna avdienca, 19. maj 2021). Proti njim se je treba boriti z budnostjo, upanjem in vztrajnostjo.Četudi smo včasih "jezni" na Boga in kot otroci nenehno sprašujemo, zakaj.
V evangeliju so primeri, v katerih je jasno, da Bog čaka, da nam izpolni to, za kar ga prosimo. Ne smemo izgubiti gotovosti, da bomo slišani. (prim. Splošna avdienca, 26-V-2021). Morda se celo zdi, da Bog Oče ne sliši Jezusove molitve v Getsemaniju, vendar je treba potrpežljivo čakati. do tretjega dne, ko bo vstajenje.
Ne pozabimo," poudarja papež, "da to, kar vsakega od nas podpira v življenju, je Jezusova molitev za vsakega od nas.Oče, z imenom, priimkom, pred Očetom in mu kaže rane, ki so cena našega odrešenja. (...)
Z Jezusovo molitvijo se naše plašne molitve oprimejo orlovih kril in se dvignejo v nebo." (Splošna avdienca, 2-VI-2021).
V skladu z ljubeznijo moramo vztrajati v molitvi. (prim. Splošna avdienca, 9-VI-2021)in ga znate združiti z delom.
"Časi, ki jih preživimo z Bogom, poživljajo vero, ki nam pomaga konkretno živeti naše življenje, vera pa brez prekinitve hrani molitev. V tem krogu med vero, življenjem in molitvijo se ohranja ogenj krščanske ljubezni, ki ga Bog pričakuje od nas." (Prav tam).
Jezusova velikonočna molitev za nas (prim. Splošna avdienca, 16-VI-2021) je bil najbolj intenziven v kontekstu njegovega trpljenja in smrti: pri zadnji večerji, na vrtu Getsemani in na križu.
Skratka, ne le molimo, ampak tudi "Jezus nas je prosil". "V Jezusu Kristusu smo bili ljubljeni in tudi v uri njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bilo vse podarjeno za nas." Iz tega morata izvirati naše upanje in moč, da gremo naprej in z vsem svojim življenjem slavimo Boga.
En efecto. Y de esta manera el Espíritu Santo nos va introduciendo y configurando en la misma “sensibilidad” de Dios.
Ramiro Pellitero Iglesias, Profesor pastoralne teologije na Teološki fakulteti Univerze v Navarri.
Objavljeno v publikaciji "Cerkev in nova evangelizacija".
