Uganda je ena od držav, kjer je običajno, da rojstvo v veliki družiničeprav se zdi paradoksalno. To je primer Geralda Emanuela Ongodie, semeniščnika v škofiji Soroti. Ima deset sorojencev, tri fante in sedem deklet, od katerih sta dva odšla k Gospodu.
Pripoveduje, kako so njegov duhovniški poklic zaznamovale verske in skupnostne vrednote njegove domovine. Ta semeniščnik v svojem pričevanju poudarja pomen trdne duhovne formacije, tesnega vodstva in uporabe tehnologije za preoblikovanje življenja.
Pogosto se zgodi, da afriška mati v težkih trenutkih zaradi težav pri vzgoji toliko otrok razmišlja o možnosti splava. Ta misel je Geraldovi materi prišla na misel v čas obupa.
"Hvala Bogu se je nosečnost nadaljevala in danes sem tukaj, s poklicanostjo v duhovništvo," je vesel Gerald. Hvaležen je tudi za odločnost svojega očeta, kateheta, in meni, da ima njegov poklic korenine v teh dveh okoliščinah njegovega življenja.
Njegova družina dela na poljih in se preživlja s kmetijstvom. Zaradi gospodarskih težav, ki so jih morali prebroditi, so jih starši naučili, naj se vedno borijo, delajo in vse prepustijo v Gospodove roke ter znajo deliti malo ali veliko, kar imajo.
Gerald je pri 14 letih vstopil v manjše semenišče svoje škofije Soroti v Ugandi. Sedaj, pri 28 letih, ko ga je poslal škof, je v zadnjem letniku teologije v Cerkvene fakultete Univerze v Navarriv Pamploni.
"Starši so zelo veseli mojega poklica in veliko molijo zame, da bi mi Gospod, ki me je poklical, pomagal biti dober in zvest duhovnik," je čustveno povedal.
Uganda je država, v kateri velja verska svoboda, čeprav so, tako kot v mnogih drugih krajih, tudi tu prisotne napetosti in tekmovanja med različnimi verskimi verstvi.
Poseben problem je širjenje nekaterih sekt. Gerald pravi, da "čeprav prevladuje katolištvo, so se v številnih delih Ugande uveljavile nekatere protestantske skupine in nekatoliška verska gibanja. Sekte, ki privlačijo ljudi, se pogosto predstavljajo kot bolj dinamične, osredotočene na materialno blaginjo in blaginjo, ponujajo storitve zdravljenja in določene čudeže.
To so nekateri verski izzivi, s katerimi se sooča njegova država, zlasti njegova škofija Soroti na severovzhodu Ugande, kjer ima versko življenje ključno vlogo.
"Moja škofija je večinoma katoliška in tako kot v mnogih drugih regijah Ugande ima vera ključno vlogo v vsakdanjem življenju ljudi. Versko življenje močno zaznamujejo afriške tradicije in liturgična praznovanja, kot so krsti, poroke in pogrebi," pojasnjuje Gerald.
Večina katoličanov v Sorotiju živi v podeželskih skupnostih, kjer Katoliška cerkev ni le kraj bogoslužja, ampak tudi središče skupnosti za socialno, izobraževalno in duhovno podporo..
Zato župnije organizirajo številne dejavnosti, ki ne ponujajo le duhovno oblikovanje pa tudi programe za pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo.
Drugo veselje njegove škofije je veliko število mladih, ki se udeležujejo župnijskih dejavnosti.
"Vendar pa moja škofija potrebuje več orodij za izboljšanje izobraževanja, tako posvetnega kot verskega. Škofija ponuja izobraževalne programe, vendar se pogosto sooča z omejenimi sredstvi," je žalosten.
Izziv je tudi dostop do zdravstvenega varstva, zlasti na podeželju. Da bi prispevali k izboljšanju zdravstvenega varstva, številni katoličani sodelujejo v zdravstvenih projektih skupnosti. Zato si njihova škofija prizadeva za izboljšanje gospodarskih razmer, tako da zagotavlja usposabljanje za pridobivanje spretnosti in podpira projekte za razvoj kmetijstva. Predvsem pa sanjajo o gradnji velike katedrale, projekta, ki je v njihovi škofiji že v polnem teku.
Soroti potrebuje tudi dobro usposobljene duhovnike, ki bodo sposobni biti verski voditelji v podeželskih skupnostih.
Gerald je prepričan, da se v državah, kot je Uganda, mladi duhovniki v 21. stoletju soočajo s posebnimi izzivi, "vendar imajo tudi posebne priložnosti, da postanejo karizmatični voditelji, ki so blizu ljudem".
Navdušen in željan, da bo po vrnitvi v domovino v praksi uporabil vse, kar je pridobil pri usposabljanju, našteje štiri značilnosti, ki bi jih moral imeti današnji mladi duhovnik:
1. Trdna duhovna formacijateologijo ter družbeno in kulturno stvarnost njihove skupnosti.
2. Empatija in bližina: biti duhovni vodnik in podpora, zlasti za najbolj ranljive.
3. Tehnološko znanje: uporaba digitalnih orodij za evangelizacijo in povezovanje z verniki.
4. Družbena zavezanost: spodbujanje pravičnosti in blaginje v svojih skupnostih.
Na koncu tega pričevanja, ki ga je delil z bralci fundacije CARF, Gerald Emanuel Ongodia ponuja nekaj razmišljanj za nas Evropejce o tem, kaj se lahko naučimo od Afrike.
Gerald meni, da se lahko Evropa od Afrike, še posebej od Ugande, veliko nauči, da bi postala bolj živahna v življenju verskih skupnosti. V mnogih krajih v Afriki je življenje v skupnosti zelo smiselno. Afriške skupnosti so pogosto zelo tesno povezane in imajo močno mrežo medsebojne podpore.
Evropejce tudi opozarja, da moramo okrepiti svojo odpornost proti težavam: "Kljub velikim družbeno-gospodarskim izzivom ljudje v Ugandi in večjem delu Afrike kažejo izjemno odpornost. Upanje in vera imata ključno vlogo, ljudje pa tudi v težkih razmerah ohranjajo močan občutek za skupnost in vero," pravi.
Poleg tega si oglejte tudi živahno in razgibano duhovnost in religioznost Ugande. Za tega mladega ugandskega klerika so liturgična praznovanja, pesmi in plesi pristni izrazi vere, ki bi jih evropski kristjani lahko ponovno odkrili, da bi okrepili svojo povezanost z Bogom.
In končno, povezanost med vero in vsakdanjim življenjem: "V mnogih krajih v Afriki vera ni nekaj ločenega od vsakdanjega življenja, ampak je zakoreninjena v vseh vsakdanjih dejanjih. To lahko Evropejce navdihne, da se bolj zavedajo, kako je lahko duhovnost praktično vodilo v vsakdanjem življenju," sklene Gerald in se ob koncu zahvali dobrotnikom in donatorjem fundacije CARF, ki omogočajo njegove sanje o izobraževanju.
Marta Santínnovinarka, specializirana za religijo.
