To je ime, ki sem ga dobil od staršev ob rojstvu in krstu: Angel Alberto Cepeda Pérez.Moja starša sta Angel Atilio Cepeda in Adriana del Carmen Pérez de Cepeda, ki sta poročena že 47 let, iz katere so se nam rodili 4 otroci (dve ženski in dva moška): Wendy Niraida Cepeda Pérez (47 let), Angel Atilio Cepeda Pérez (45 let), Jeidy Nidet Cepeda Pérez (43 let) in nazadnje jaz (36 let), ki sem svoje ime opisal že na začetku tega odstavka. Doma sem iz San Francisca, občina San Francisco v zvezni državi Zulia v Venezueli, čeprav sem otroštvo in mladost preživel v Casigua el Cubo, občina Jesús Maria Semprun v zvezni državi Zulia, kjer živijo moji starši, saj so bili prav v tem mestu izkoreninjeni, da bi delali kot vzgojitelji.

Odraščal sem v katoliški družini, kjer sem srečno preživel otroštvo v majhnem mestu Casigua el Cubo, kjer sem obiskoval vrtec in osnovno šolo v osnovni šoli, kjer je moja mama delala kot vzgojiteljica. Nato sem nadaljeval srednješolski študij v ustanovi, kjer je moj oče delal kot učitelj geografije in bolonjske katedre. Ob koncu študija so mi starši omogočili nadaljevanje univerzitetnega študija v mestu Maracaibo, ki je glavno mesto zvezne države Zulia.

Po drugi strani pa sem že v otroštvu in mladosti čutil potrebo po pomoči ljudem, zlasti tistim, ki so se znašli v posebnih razmerah.Pri devetih letih sem v župniji Svete Trojice v Casigua el Cubo prejel prvo obhajilo, Pri 15 letih sem prejel konfirmacijo pod rokami monsinjorja Ramira Diaza, ki je bil prej župnik v tej župniji in je bil takrat imenovan za škofa apostolskega vikariata Machiques, zdaj škofije Machiques. V svojem otroštvu in mladostništvu sem bil vedno blizu misijonskim oblatom Marije Brezmadežne. V tej župniji sem v mladostnih letih krajši čas služil tudi kot katehetski pomočnik, ne da bi nehal občudovati duhovnike in veliko delo, ki ga je vsak od njih opravljal.

Leta 2003 sem začel študirati na Univerzi Dr. Rafael Belloso Chacín, da bi pridobil naziv inženirja elektronike na področju telekomunikacij. Rafael Belloso Chacín s ciljem pridobiti diplomo inženirja elektronike na področju telekomunikacij, pri čemer sem v procesu usposabljanja pustil nekaj prekinitev, ker sem čutil, da mi manjka še nekaj drugega, kar me ni popolnoma izpolnilo, v tej prekinitvi med študijem sem se odločil, da bom nekaj časa delal, vendar mi je v življenju še vedno nekaj manjkalo, po določenem času sem se odločil nadaljevati študij in ga zaključiti leta 2012, takoj sem začel delati z vlado države Zulia za 4 leta, kar mi je omogočilo človeško in poklicno rast. Leta 2016 sem se odločil opustiti to službo in oditi v Caracas, da bi opravljal svoj poklic in še naprej rasel kot človek, hkrati pa sem se začel nekoliko bolj zbliževati s Cerkvijo.

V tem smislu sem začel pomagati duhovniku nadškofije Caracas, ki me je zadolžil za upravljanje družbenih omrežij župnije Dobrega pastirja. Ob tej priložnosti sem župniku izkoristil priložnost, da sem mu zaupal svojo poklicno skrb za duhovništvo, in predlagal mi je, naj opravim vrsto vaj, ki bi me lahko pripeljale do resničnega razločevanja, ali me Bog kliče po duhovniškem poklicu ali ne. Po opravljenem razločevanju mi je oče povedal, da je odločitev, da rečem Gospodu Da, moja: to je bil zame težak trenutek, vendar sem ga doživel z velikim veseljem in se odločil, da odgovorim na klic, ki mi ga je namenil Bog. Škofu škofije El Vigia - San Carlos de Zulia, monsinjorju Juanu de Dios Peña Rojasu, sem se predstavil s pismi, ki sta mi jih dostavila duhovnik župnije, kjer sem opravljal službo, in poklicni center nadškofije Caracas; odgovor sem dobil nekaj dni kasneje. Vendar so mi povedali, da moram iti v semenišče druge škofije, saj naša škofija nima svojega semenišča in nas mora zato škof pošiljati na študij v druge škofije. Sprejet sem bil v semenišče svetega Tomaža Akvinskega v škofiji San Cristóbal in tam sem v letih 2017-2021 opravljal študij propedevtike in filozofije.

Nato so mi ponudili možnost študija teologije na Papeški univerzi Santa Croce, ki sem jo sprejel z velikim veseljem in hvaležnostjo in kjer sem trenutno v prvem semestru na Teološki fakulteti: to je velika priložnost za oblikovanje bodočih pastirjev Katoliške cerkve, da dobijo kakovostno izobrazbo, kot jo zagotavlja ta univerza, in z velikim veseljem sem se velikodušno odzval tej priložnosti, zlasti glede na težke razmere v moji državi, moji ljubljeni Venezueli.

Trenutno se Venezuela sooča z družbeno-gospodarsko krizo, ki jo je povzročila vlada, ki je uničila izobraževalni sistem, gospodarski sistem, proizvodni sistem in tudi naftno industrijo, glavni vir dohodka naroda, ter povzročila gospodarsko inflacijo, ki je velik del venezuelskih družin pripeljala do popolne revščine, zaradi česar se mladi ne morejo odločiti za poklicni študij - saj je bila večina javnih univerz uničena -, dostop do zasebnega izobraževanja pa je za družine z omejenimi sredstvi nemogoč. 

Poleg tega je totalitarizem v tem, da vlada nadzoruje celoten sodni, volilni in izvršilni sistem. V tem smislu ne obstaja nobena druga pravica razen tiste, ki jo želi izvajati vlada. Po drugi strani pa obstaja tudi velika razdeljenost v opozicijskih političnih strankah, kar posledično ne omogoča strategije, ki bi omogočala odziv na nacionalne probleme. 

Še bolj pa sem Bogu hvaležen, da me je poklical, da mu sledim, na kar se bom vedno z velikim veseljem odzval, da bi služil Cerkvi v svoji deželi, ki tako zelo trpi. Še posebej pa sem hvaležen dobrotnikom fundacije CARF, Centro Academico Romano, ki mi dajejo možnost študija na tako ugledni univerzi Svetega križa.