A kmalu je postalo jasno, da se je človek z njo spremenil: srečanje z bolečino v njem ni več prebujalo spominov na dobroto. Z izgubo spomina je izginil tudi vir dobrote v njem. Postal je hladen in okoli sebe je oddajal hlad."
Ta zgodba nam pride prav ob pridigi papeža Frančiška na slovesnost Corpus Christi (14-VI-2020).
Spomin je pomemben za vse ljudi. Papež v homiliji ob tem prazniku ugotavlja: "Če se ne spominjamo (...), postanemo tujci sami sebi, 'mimoidoči' v obstoju. Brez spomina smo iztrgani iz zemlje, ki nas podpira, in nas odnese kot listje v vetru. Po drugi strani pa spominjanje pomeni, da se povežemo z močnejšimi vezmi, da se počutimo del zgodovine, da dihamo z ljudstvom."
Zato Sveto pismo vztraja pri izobraževanje mladih v tem "spominu" ali spominu na izročila in zgodovino izraelskega ljudstva, zlasti na Gospodove zapovedi in darove (prim. Ps 77,12; Dt 6,20-22).
Težave se pojavijo, če je - kot se to dogaja zdaj pri prenašanju krščanske vere - prekinjeno ali če tega, o čemer sliši, ni doživelo, je ogrožen spomin posameznikov in narodov.
Gospod nam je zapustil "spomin". Ne le nekaj, česar se lahko spomnimo, kar nam pride na misel. Ne le besede ali simboli. Dal nam je hrano, ki je nenehno učinkovita, živi kruh, ki je on sam: evharistija. In dal nam ga je kot dokončano zadevo, saj nam je naročil, naj ga naredimo, ga praznujte kot ljudstvo in družina: "To delajte v moj spomin" (1 Kor 11,24). Frančišek poudarja, da je evharistija Božji spomin.
Dejansko je evharistija spomin, živ spomin ali obeležje, ki obnavlja (ali posodablja, ne da bi ga ponavljal) Gospodovo pasho, njegovo smrt in vstajenje, med nami. To je spomin na našo vero, naše upanje in našo ljubezen.
Evharistija je spomin na vse, kar smo, spomin - lahko bi rekli tudi spomin - na srce, kar daje temu zadnjemu izrazu svetopisemski pomen: celovitost osebe. Človek je vreden toliko, kolikor je vredno njegovo srce To pa vključuje - kot v zgodbi, ki jo pripoveduje kardinal Ratzinger - sposobnost prijaznosti in sočutja, ki v kristjanu postajata istovetni s čustvi samega Kristusa.
Evharistija, spomin srca, zdravi, ohranja in krepi celotno kristjanovo osebo. Zato je evharistija, kot pravi Cerkev, vir in vrh krščanskega življenja in poslanstva Cerkve (prim. Benedikt XVI. Sacramentum caritatis, 2007).
Na slovesnost Corpus ChristiFrančišek je razgrnil zdravilno moč tega "spomina", ki je evharistija. Pri tem nam pokaže, kako pomembna je evharistija pri oblikovanju naših čustev do Boga in drugih.
Od tega je odvisno tudi tisto, kar bi lahko imenovali čustvena vzgoja - ki se pri vsakem človeku nikoli ne konča - in čustvena povezanost z Bogom in z drugimi: znati se postaviti pred druge - svoje sorodnike in prijatelje, sodelavce in kolege, ljudi, ki jih srečujemo vsak dan.
Notranje "prevzemanje odgovornosti" za to, kar se z njimi dogaja, da znamo svoja čustva ustrezno posredovati in izraziti, jih vključiti v svoje odločitve in dejavnosti, kot pomemben del privlačnosti samega krščanskega življenja. Evharistija tako zavzema osrednje mesto v povezavi z razločevanjeZavedati se moramo duhovnih in cerkvenih posledic vseh naših dejanj.
Evharistija ozdravi osiroteli spomin in zaceli njegove rane. To je "spomin, ranjen zaradi pomanjkanja naklonjenosti in grenkega razočaranja, ki ga je prejel od tistega, ki bi moral dajati ljubezen, a je namesto tega pustil srce opustošeno". Evharistija nas navdaja z večjo ljubeznijo, ljubeznijo samega Boga.. Tako pravi papež:
"Evharistija nam prinaša zvesto Očetovo ljubezen, ki ozdravlja našo siromašnost. Prinaša nam Jezusovo ljubezen, ki je grob iz točke prihoda spremenil v točko odhoda in ki lahko na enak način spremeni naše življenje. Sporoča nam ljubezen Svetega Duha, ki tolaži, saj nikogar ne pusti samega, in celi rane".
Drugič, evharistija ozdravi naš negativni spomin. Ta "spomin", ki "vedno prikliče na površje stvari, ki so napačne, in nam pusti žalostno misel, da nismo dobri za nič, da delamo samo napake, da se motimo". Vedno postavlja pred nas naše težave, padce in razbite sanje.
Jesus nam je prišel povedat, da temu ni tako. da smo zanj dragoceniki v nas vedno vidi dobro in lepo, ki si želi naše družbe in naše ljubezni. "Gospod ve, da zlo in grehi niso naša identiteta; so bolezni, okužbe. In - z dobrimi primeri v tem pandemičnem času papež razloži, kako evharistija zdravi - pride jih pozdraviti z evharistijo, ki vsebuje protitelesa za naš bolni spomin na negativnost.
Z Jezusom se lahko zavarujemo pred žalostjo. Y por ello la fuerza de la Eucaristía –cuando procuramos recibirla con las mejores disposiciones, de modo que dé en nosotros todos sus frutos– nos transforma en portadores de Dios, que equivale a decir: portadores de alegría.
Tretjič, evharistija ozdravi naš zaprti spomin. Življenje nas pogosto rani. Zaradi tega postanemo prestrašeni in sumničavi, cinični ali ravnodušni, arogantni ..., sebični. Vse to, ugotavlja Petrov naslednik, "je prevara, kajti samo ljubezen ozdravi strah pri koreninah in nas osvobodi trme, ki nas zapira". Jezus prihaja, da bi nas osvobodil teh okovov, notranjih blokad in paralize srca.
"Gospod, ki se nam ponuja v preprostosti kruha, nas tudi vabi, naj ne zapravljamo svojega življenja v pehanju za tisočimi nekoristnimi stvarmi, ki ustvarjajo odvisnost in nas puščajo notranje prazne. Evharistija v nas odpravlja lakoto po stvareh in v nas prižiga želja po služenju". Pomaga nam, da pomagamo drugim, ki so lačni hrane, dostojanstva in dela. Vabi nas k vzpostavitvi resničnih solidarnostnih verig.
Evharistija ozdravi naš osiroteli in ranjeni spomin, naš negativni spomin in naš zaprti spomin. K temu je Frančišek v nagovoru Angelovega češčenja 14. junija dodal razlago dveh učinkov evharistije: mističnega učinka in skupnostnega učinka.
Mistični učinek (mistični v povezavi z globoko skrivnostjo, ki se tam odvija) se nanaša na ozdravitev našega "ranjenega spomina", o kateri je govoril v homiliji. Evharistija nas zdravi in notranje preoblikuje prek naše bližine z Jezusom; kajti to, kar prejemamo pod podobo kruha ali vina, ni nič drugega kot Kristusovo telo in kri (prim. 1 Kor 10,16-17).
Jezus," je še enkrat pojasnil papež, "je navzoč v zakrament evharistije naj bo naša hrana, naj jo asimiliramo in naj postane v nas tista obnovitvena sila, ki nam vrača energijo in željo, da se po vsakem premoru ali padcu vrnemo na pravo pot."
Hkrati opozarja, kakšne morajo biti naše dispozicije, da je vse to mogoče; predvsem, "naša pripravljenost, da se pustimo preoblikovati, naš način razmišljanja in delovanja".
Tako je in ta volja se kaže v tem, da pristopamo k evharistiji z vestjo brez hudih grehov (po potrebi pred tem opravimo zakrament pokore), da si pustimo pomagati tistim, ki nam lahko pomagajo oblikovati našo vest, popraviti naše želje, usmeriti naše dejavnosti v pravo smer glede na naše okoliščine, da bo naše življenje imelo pravi smisel ljubezni in služenja.
Zaradi vseh teh razlogov, poudarja Frančišek, maša ni zgolj družabno ali spoštljivo dejanje, ampak je vsebinsko prazna. To je "Jezus, ki je navzoč, da bi nas nahranil".
Vse to je povezano s skupnostnim učinkom evharistije, ki je njen končni namen, kot je izražen v naslednjih besedah Saint PaulČeprav nas je veliko, smo en kruh in eno telo" (prav tam, v. 17). To pomeni, da iz svojih učencev naredi skupnost, družino, ki premaga rivalstvo in zavist, predsodke in delitve. S tem, ko nam je podaril bratsko ljubezen, lahko dosežemo to, kar je prosil tudi od nas: "Ostanite v moji ljubezni" (Jn 15,9).
Na ta način - sklene Frančišek - Cerkev ne le "naredi" evharistijo, ampak tudi in končno evharistija naredi Cerkev kot "skrivnost občestva" za njeno poslanstvo. Poslanstvo, ki se začne prav z ustvarjanjem in povečevanjem naše edinosti. Tako je in tako je lahko Cerkev seme edinosti, miru in preobrazbe vsega sveta.
Ramiro Pellitero Iglesias
Profesor pastoralne teologije na Teološki fakulteti Univerze v Navarri.
Objavljeno v Cerkev in nova evangelizacija.
