V dvorani Aula Magna na sedežu Univerze Navarra v Madridu je potekal forum Omnes-CARF z naslovom "Duhovna kriza Evrope". Tema, ki je vzbudila veliko pričakovanj, kar se je odražalo v številnem občinstvu, ki se je udeležilo srečanja.
Alfonso Riobó, direktor Omnesa, je odprl forum Omnes-CARF in se zahvalil govornikom in udeležencem za njihovo prisotnost ter poudaril intelektualno in človeško raven profesorja Weilerja, ki je tretji dobitnik Ratzingerjeve nagrade, ki se je udeležil foruma Omnes-CARF. Direktor Omnesa se je zahvalil tudi sponzorjema, banki Banco Sabadell in oddelku za verski turizem in romanja pri Viajes el Corte Inglés, ki sta podprla ta forum, ter magistrskemu študiju krščanstva in kulture Univerze v Navarri.
Profesorica María José Roca je vodila sejo in predstavila Josepha Weilerja. Roca je opozoril na obrambo "da je v Evropi mogoča pluralnost vizij v okviru spoštovanja pravic". ki ga je poosebljal profesor Weiler, ki je zastopal Italijo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zadevi Lautsi proti Italiji, ki je razsodilo v prid svobodi od prisotnosti križev v italijanskih javnih šolah.
Weiler je na začetku svoje disertacije poudaril, da "kriza, ki jo doživlja Evropa, ni le politična, obrambna ali gospodarska. To je predvsem kriza vrednot." Na tem področju je Weiler pojasnil vrednote, ki po njegovem mnenju podpirajo evropsko razmišljanje in jih je poimenoval "evropska trojica": "vrednota demokracije, zaščita človekovih pravic in pravna država".
Ta tri načela so temelj evropskih držav in so nujna. Ne želimo živeti v družbi, ki ne spoštuje teh vrednot, je zatrdil Weiler, "vendar imajo težavo, so prazni.Lahko gredo v dobro ali slabo smer.
Weiler je to praznino načel razložil: demokracija je tehnologija vladanja; je prazna, ker če obstaja družba, v kateri je večina ljudi slabih, bi bila slaba tudi demokracija. "Prav tako nam nepogrešljive temeljne pravice dajejo svoboščine, toda kaj s to svobodo počnemo? Glede na to, kaj počnemo, lahko počnemo dobro ali slabo; na primer, lahko naredimo veliko slabih stvari, ki jih ščiti svoboda izražanja.
Končno, je poudaril Weiler, enako velja za pravno državo, če so zakoni, iz katerih izhaja, nepravični.
Weiler je spričo te realnosti zagovarjal svoj postulat: ljudje iščemo "smisel svojega življenja, ki presega naše osebne interese".
Pred drugo svetovno vojno, je nadaljeval profesor, so to človeško željo pokrivali trije elementi: družina, Cerkev in domovina. Po vojni so ti elementi izginili, kar je razumljivo, če upoštevamo konotacijo s fašističnimi režimi in njihovo zlorabo. Evropa postaja sekularna, cerkve se praznijo, pojem domoljubja izginja, družina razpada. Zaradi vsega tega nastane vakuum. Zato je Evropa v duhovni krizi: "njene vrednote, 'evropska sveta trojica', so nepogrešljive, vendar ne zadovoljujejo iskanja smisla življenja. Vrednote iz preteklosti: družina, cerkev in država ne obstajajo več. Tako nastane duhovna praznina."
Zagotovo se ne želimo vrniti v fašistično Evropo. Toda če vzamemo za primer patriotizem, v fašistični različici posameznik pripada državi, v demokratično-republikanski različici pa država pripada posamezniku.
Ustavni strokovnjak se je na konferenci vprašal, ali je mogoča Evropa brez krščanstva. Na to vprašanje, je nadaljeval Weiler, lahko odgovorimo glede na to, kako je opredeljena krščanska Evropa. Če pogledamo "umetnost, arhitekturo, glasbo in tudi politično kulturo, je nemogoče zanikati globok vpliv krščanskega izročila na današnjo evropsko kulturo".
Vendar na pojmovanje Evrope niso vplivale le krščanske korenine: "V kulturnih koreninah Evrope je pomemben tudi vpliv Aten. V kulturnem smislu je Evropa sinteza med Jeruzalemom in Atenami.
Weiler je poudaril, da je poleg tega zelo pomembno, da se je pred dvajsetimi leti "v veliki razpravi o preambuli evropske ustave začela s citatom Perikla (Aten) in govorila o razsvetljenskem razumu, zamisel o vključitvi omembe krščanskih korenin pa je bila zavrnjena". Čeprav ta zavrnitev ne spremeni dejanskega stanja, kaže na odnos, s katerim evropski politični razred pristopa k vprašanju krščanskih korenin Evrope.
Druga možna opredelitev krščanske Evrope bi bila, če bi obstajala "vsaj kritična masa ljudi, ki so prakticirajoči kristjani. Če te večine nimamo, je težko govoriti o krščanski Evropi. "To je Evropa s krščansko preteklostjo," je poudaril pravnik. "Danes živimo v postkonstantinski družbi. Zdaj"je dejal Weiler,"Cerkev (in verniki: ustvarjalna manjšina) mora poiskati drug način vplivanja na družbo"..
Alfonso Riobó, Joseph Weiler in María José Roca. ©Rafael Martín
Joseph Weiler je izpostavil tri ključne točke te duhovne krize v Evropi: idejo, da je vera zasebna stvar, napačno pojmovanje nevtralnosti, ki je v resnici izbira sekularizma, in pojmovanje posameznika kot subjekta zgolj pravic in ne dolžnosti:
Weiler je jasno razložil, da smo Evropejci "otroci francoske revolucije, in vidim veliko krščanskih kolegov, ki so prevzeli idejo, da je vera zasebna stvar. Ljudje, ki se pomodlijo za mizo, vendar tega ne storijo s sodelavci, ker menijo, da je to nekaj zasebnega.
Ob tem je Weiler spomnil na besede preroka Miheja: "Človek, ti je bilo dano spoznati, kaj je dobro, kaj hoče Gospod od tebe: samo da delaš prav, da ljubiš dobroto in ponižno hodiš s svojim Bogom" (Mihej 6, 8) in poudaril, da "ni rečeno, da hodiš skrivaj, ampak ponižno. Hoditi ponižno ni isto kot hoditi na skrivaj. Sprašujem se, ali je v postkonstantinistični družbi dobro skrivati svojo vero, saj obstaja dolžnost pričevanja."
Ob tem je Weiler opozoril na drugo "dediščino francoske revolucije". Weiler je to nevarnost ponazoril s primerom izobraževanja. Točka, na kateri "Američani in Francozi ležijo v isti postelji. Menijo, da mora biti država nevtralna, kar pomeni, da ne sme dajati prednosti eni ali drugi religiji. In to jih vodi v razmišljanje, da mora biti javna šola sekularna, posvetna, ker če je verska, bi to pomenilo kršitev nevtralnosti.
Kaj to pomeni? To pomeni, da sekularna družina, ki želi za svoje otroke posvetno izobrazbo, lahko pošlje otroke v javno šolo, ki jo financira država, katoliška družina, ki želi katoliško izobrazbo, pa mora zanjo plačati, ker je zasebna. Gre za napačno pojmovanje nevtralnosti, saj se odloča za eno možnost: sekularno.
To je mogoče dokazati na primeru Nizozemske in Velike Britanije. Ti narodi so razumeli, da današnji družbeni prelom ni na primer med protestanti in katoličani, ampak med vernimi in nevernimi. Države financirajo posvetne šole, katoliške šole, protestantske šole, judovske šole, muslimanske šole ... ker financiranje samo posvetnih šol pomeni, da dajemo prednost posvetni možnosti."
"Bog od nas zahteva, da hodimo ponižno, ne pa da hodimo na skrivaj." Joseph Weiler, Ratzingerjeva nagrada 2022.
Zadnji del predavanja profesorja Weilerja obravnava tako imenovano "Nova vera je jasna posledica sekularizacije Evrope: nova vera je osvojitev pravic."
Čeprav je po njegovem mnenju dobro, če je v središču prava človek. Težava je v tem, da nihče ne govori o dolžnostih in to postopoma "posameznika spreminja v egocentrično osebo. Vse se začne in konča pri meni, polnem pravic in brez odgovornosti."
Pojasnil je: "Osebe ne sodim glede na njeno veroizpoved. Poznam verne ljudi, ki verjamejo v Boga in so hkrati grozni ljudje. Poznam ateiste, ki so plemeniti. Toda kot družba je nekaj izginilo, ko se je izgubil močan verski glas."
Toda "v nesekularizirani Evropi," je pojasnil Weiler, "je vsako nedeljo povsod slišati glas, ki je govoril o dolžnostih, in ta glas je bil legitimen in pomemben. To je bil glas Cerkve. Sedaj noben politik v Evropi ne more ponoviti Kennedyjevega slavnega govora. Spoznali bomo duhovne posledice družbe, ki je polna pravic, a brez dolžnosti in osebne odgovornosti."
Na vprašanje, katere vrednote bi morala evropska družba obnoviti, da bi se izognila temu zlomu, je Weiler pozval predvsem k "osebni odgovornosti, brez katere so posledice zelo velike". Weiler je zagovarjal krščanske vrednote pri ustanavljanju Evropske unije: "Morda je bil pri ustanavljanju Evropske unije bolj kot trg pomemben mir."
Weiler je trdil, da je bila "po eni strani to zelo pametna politična in strateška odločitev, a ne samo to. Ustanovitelji: Jean Monet, Schumman, Adenauer, De Gasperi ... prepričani katoličani so z dejanjem pokazali vero v odpuščanje in odrešenje. Ali menite, da bi si Francozi in Nemci pet let po drugi svetovni vojni podali roke brez teh čustev, od kod ta čustva in vera v odrešitev in odpuščanje, če ne iz katoliškega krščanskega izročila? To je najpomembnejši uspeh Evropske unije.
Američan judovskega rodu se je rodil leta 1951 v Johannesburgu, živel pa je v različnih delih Izraela in v Veliki Britaniji, kjer je študiral na univerzah Sussex in Cambridge. Nato se je preselil v Združene države Amerike, kjer je poučeval na Univerzi v Michiganu, nato na pravni fakulteti Harvard in na Univerzi v New Yorku.
Weiler je priznan strokovnjak za pravo Evropske unije. Joseph Weiler, poročen judovski oče petih otrok, je član Ameriške akademije znanosti in umetnosti ter častni doktor Univerze v Navarri in univerze CEU San Pablo v Španiji.
Italijo je zastopal pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zadevi Lautsi proti Italiji, v kateri je njegova obramba prisotnosti križev na javnih mestih posebej zanimiva zaradi daljnovidnosti njegovih argumentov, lahkotnosti analogij in predvsem zaradi ravni utemeljitve, ki jo je predstavil pred sodiščem, ko je na primer dejal, da "sporočilo strpnosti do drugih ne sme biti prevedeno v sporočilo nestrpnosti do lastne identitete".
Weiler je v svoji utemeljitvi poudaril tudi pomen resničnega ravnovesja med posameznikovimi svoboščinami, ki je značilno za tradicionalno krščanske evropske narode in ki "državam, ki menijo, da bi jih demokracija prisilila, da se znebijo svoje verske identitete, dokazuje, da to ne drži".
Sveti oče Frančišek bo 1. decembra v dvorani Clementina v apostolski palači podelil Ratzingerjevo nagrado za leto 2022 očetu Michelu Fédouju in profesorju Josephu Halevi Horowitzu Weilerju.
María José Atienza.
Objavljeno v Cerkev in nova evangelizacija, www.omnesmag.com
