Čeprav je žalost ena najpogostejših življenjskih izkušenj, smo nanjo vedno nepripravljeni in od nas nenehno zahteva, da se učimo in prilagajamo novim okoliščinam. Žalovanje ni povezano samo s smrtjo. Žalovanje je čustvo ali različna čustva, ki jih ljudje doživljajo, ko doživijo kakršno koli izgubo.
Za bolečino ob izgubi ni "strokovnjakov"; vedno ima dimenzijo izvirnosti: v načinu, kako se kaže, v njenih vzrokih in v različnih reakcijah, ki jih sproži. Velikokrat se nam zgodi, da globoko trpimo zaradi razlogov in vzrokov, ki jih nismo pričakovali.
Sveti oče Janez Pavel II.Človeško trpljenje vzbuja sočutje, vzbuja tudi spoštovanje in po svoje strah. V njem je namreč vsebovana veličina posebne skrivnosti [...] človek je v svojem trpljenju nedoumljiva skrivnost".
Ta človeška izkušnja nas spodbuja, da iščemo pomoč pri drugih in jim jo ponujamo v zameno. Izkušnja premagovanje žalostinas uči, da smo bolj pozorni na druge, ki trpijo. Izkušnja bolečine je razlika med zrelo osebo, ki se je sposobna spopasti z ovirami in težkimi situacijami, in osebo, ki jo odnese in posrka vase.
Vera je najboljše zatočišče za tiste, ki morajo preživeti proces žalovanja ob kakršni koli izgubi in kakršni koli posebnosti. Vera nam daje moč, mir in spokojnost, ki so potrebni za lajšanje bolečin žalovanja.
"Jezusovo vstajenje ne daje le gotovosti o življenju po smrti, ampak osvetljuje tudi skrivnost smrti za vsakega izmed nas. Če bomo živeli združeni z Jezusom in mu bili zvesti, se bomo lahko z upanjem in vedrino soočili celo s prehodom smrti." (Papež Frančišek, splošna avdienca 27. novembra 2013).
bo neizprosno prišel. Kako prazno je torej osredotočati svoj obstoj na to življenje! Poglejte, koliko ljudi trpi. Nekaterim se zdi boleče, da ga zapuščajo, drugim se zdi dolgočasno, ker traja ... V nobenem primeru ni prostora za napačen občutek upravičevanja našega bivanja na zemlji kot konca.
To logiko moramo pustiti za seboj in se zasidrati v drugi logiki: večni logiki. Potrebna je popolna sprememba: izpraznitev samega sebe, sebičnih motivov, ki so zastareli, da bi se ponovno rodili v Kristusu, ki je večni. (Surco, 879)
Ne bojte se smrti. -Odslej jo sprejmite velikodušno ..., ko Bog hoče ..., kakor Bog hoče ..., kjerkoli Bog hoče. -Ne dvomite vanjo: prišla bo ob času, na kraju in na način, ki vam najbolj ustreza ..., poslal jo bo vaš Oče-Bog. -Dobrodošli pri naši sestri smrti! (Camino, 739).
Nadnaravna vizija! Umirjenost! Mir! Na stvari, ljudi in dogodke glejte z očmi večnosti!
Zato je vsak zid, ki vam ovira pot - četudi je človeško gledano mogočen -, ko resnično dvignete oči k nebesom, tako majhen!Forge, 996).
Z izbiro utelešenja, Jezus Kristus Želel je izkusiti vse človeško možno trpljenje, da bi nas naučil, da lahko ljubezen premaga vsako bolečino. Žalost lahko premagamo, če se ozremo na Jezusovo življenje in sledimo njegovim stopinjam.
Bolečina je stičišče med veseljem upanja in potrebo po molitvi. Kristjani sprejemajo bolečino v upanju na prihodnje veselje. V celoti se zavedajo svojih omejitev in se zanašajo na pomoč, za katero prosijo Boga v molitvi.
Trpljenje je le del poti, prehodni kraj; nikoli ni končna postaja. Tako molitev postane pomemben trenutek, v katerem trpljenje najde svoj smisel in z Božjo milostjo postane veselje.
Molitev je temeljna podpora pri soočanju z izgubo in njenem premagovanju. Očiščevalni učinek molitve se uresničuje, ker oseba vsakič, ko moli, doživi Božje usmiljenje ter z njimi delijo svoje skrbi in težave.
Vendar so na tej poti trenutki, ko izkušnja bolečine oblikuje človekovo življenje. Ne gre več za vprašanje sprejemanja ali zavračanja bolečine, temveč za učenje, kako gledati na trpljenje kot na del lastnega obstoja in kot na del Božjega načrta za vsakega od nas.
Žalovanje ob izgubi ljubljene osebe je naravno in neizogibno. Vendar ga ni lahko premagati in včasih se zgodi, da zaradi različnih razlogov nekateri ostanejo ujeti v žalosti. Zato je veliko katoliških fundacij, ki nudijo podporo in organizirajo skupine, da bi ljudem po smrti ljubljene osebe pomagale vrniti se v življenje in preboleti izgubo.
Da bi se spoprijeli z bolečino žalovanja, se je treba zavedati pomena duhovna spremljava v teh težkih trenutkih. Ni univerzalnega recepta, saj je vsak primer edinstven in poseben zaradi svojih posebnosti.
Pravijo, da "bolečina prihaja iz telesa, trpljenje pa iz duše", vendar je treba spremljevalcem pomagati, da bodo mirni in "pomirjeni z Bogom", saj se tako "ta mirnost prenaša". Nekaj, kar bo posledično na nek način olajšalo žalovanje.
Ko govorimo o ljudeh, ki premagujejo žalost, duhovniki poudarjajo eno besedo: upanje. Upanje jim pomaga, da se ponovno duhovno umestijo, da ponovno najdejo svoje mesto, tudi v verski praksi, ki so jo morda opustili. Treba jim je omogočiti, da uvidijo, da jim Bog ni poslal bolečine, ki jo doživljajo, ampak da jih ima rad.
Zato papež Frančišek spodbuja: "Ne prenehajte se pogovarjati z našim Gospodom in njegovo Materjo, blaženo Devico. Ona nam vedno pomaga".
Bibliografija:
Katekizem Katoliške cerkve.
OpusDei.org
