Evgenika in evtanazija v nacizmu

Za njen razvoj niso bile ustanovljene le ustanove, kot je Nemško društvo za rasno higieno (1904), temveč so demokratične države, kot so Združene države Amerike, Danska in Švedska, sprejele omejevalne zakone za nosilce dednih bolezni, vključno s prisilno sterilizacijo.

Zakon o zaščiti dednega zdravja

Te ideje so se prijele pri nekaterih nacionalsocialističnih voditeljih, Adolf Hitler je vključilPrvi uradni korak je naredil 14. julija 1933, komaj pol leta po svojem prihodu na oblast v Nemčiji, pri čemer je prvi uradni korak naredil 14. julija 1933. Poleg teorij in ciljev, opisanih v neštetih knjigah, se je prvi uradni ukrep zgodil 14. julija 1933, komaj pol leta po njegovem prihodu na oblast v Nemčiji, s sprejetje zakona o zaščiti dednega zdravja. Določal je, da je treba sterilizirati tiste, ki trpijo za "prirojeno imbecilnostjo, shizofrenijo, manično depresivno demenco, dedno epilepsijo, Huntingtonovo boleznijo [...] in akutnim alkoholizmom", za njegovo izvajanje pa so bila ustanovljena posebna sodišča.

Kljub pritožbam Katoliške cerkve in nekaterih osebnosti se domneva, da je med Med letoma 1933 in 1945 je bilo približno 400.000 Nemcev podvrženih prisilni sterilizaciji.. Vključeni so bili tudi drugi primeri, ki jih zakon ni predvideval, na primer otroci nemških mater in francoskih kolonialnih vojakov, rojeni v Porurju med galsko okupacijo (1923-25).

Toda, kot je Hitler sam priznal leta 1935 Dr. Gerhardu Wagnerju, vodji nacionalsocialističnega društva nemških zdravnikov, je bil se je zdelo, da je treba nadaljevati, čeprav razmere tega še niso dopuščale.. Treba je bilo sprejeti ukrepe, dokler ni prišel pravi čas, in ta čas je prišel z zvokom vojnih bobnov.

Primer Kretchmar

Gerhard Kretchmar se je rodil 20. februarja 1939 v majhnem saškem mestu Pomssen. Kar naj bi bilo za njegova starša, Richarda in Lino, veselje, se je spremenilo v obup. Manjkali sta mu roka in noga, bil je slep in trpel za drugimi boleznimi. Ko se je posvetoval z družinskim zdravnikom, je ta dejal, da bi bilo najbolje, če bi umrl.

Prepričani nacionalsocialisti, starši so v ta namen vložili prošnjo pri Hitlerju, glede na to, da je evtanazija je bila nezakonita.. Kancler se je s prošnjo strinjal in v Leipzig poslal svojega osebnega zdravnika Karla Brandta, da zbere vse informacije in ukrepa, če se mu zdi primerno. 25. julija 1939 je otrok ob privolitvi vseh umrl, potem ko so mu vbrizgali zdravilo Luminal.

Morda, prepričanje, da bi širok del nemške družbe razumel Razširitev evgeničnih ukrepov je režim spodbudila, da je šel še korak dlje. Nekaj dni prej je v vili na Tiergartenstrasse 4 v Berlinu potekal tajni sestanek zaradi tega primera. Sestanka, ki sta mu predsedovala sam Brandt in Philipp Bouhler, vodja Führerjeve pisarne v NSDAP, so se udeležili različni člani notranjega ministrstva ter priznani zdravniki in psihiatri.

Tam si je zastavil cilj vzpostavitev obsežnega programa evtanazije vpliva na . pacienti neozdravljiva, v nacističnem žargonu "življenja, ki niso vredna življenja", da bi jih lahko "usmrtili po milosti".

Znanstveni register dednih in prirojenih bolezni

V razpravi je bila obravnavana možnost priprave zakona o evtanaziji, vendar je bilo ugotovljeno, da ga velik del prebivalstva, zlasti cerkve, ne bi razumel. Odločili so se, da bodo te ukrepe izvedli na diskreten in prikrit način, tako da o umoru ni bilo mogoče govoriti. Med prvimi je bila ustanovitev Reichovega odbora za znanstveno registracijo dednih in prirojenih bolezni, ki naj bi pripravil popis novorojenčkov s pomanjkljivostmi.

Zadnji sestanek je potekal 5. septembra. Na sestanku je bil razstavljen dokument, ki ga je Hitler podpisal 1. septembra (na dan napada na Poljsko) in v katerem je pisalo: "Reichsleiter in dr. Brandt, dr. med., sta v okviru svoje odgovornosti zadolžena za razširitev pooblastil nekaterih zdravnikov, ki bodo imenovani poimensko. Ti lahko odobrijo usmiljeno smrt bolniku, za katerega so presodili, da je neozdravljiv. v skladu z najstrožjo možno oceno". Vsi so menili, da bo nemška javnost, ki je bila zaposlena z vojno, temu posvetila malo pozornosti.

Hkrati je bila organizirana kampanja za ozaveščanje nemške družbe o gospodarskih in socialnih obremenitvah gospodarstva in družbe. ki so bili vključeni v ohranjanje življenja teh ljudi. Od knjig in brošur je prešel h kratkim filmom, kot so Das Erbe ("The Inheritance", Carl Hartmann, 1935) in uspešnih celovečercev, kot so Ich klage an ("Obtožujem", Wolfgang Liebeneiner, 1941).

Medtem so v šolah otrokom zastavljali naloge, kot je ta: "Če vzdrževanje psihiatrične bolnišnice za neozdravljive duševne bolnike stane 500.000 mark na leto, gradnja hiše za delovno družino pa 10.000 mark na leto." Nato so otroke vprašali: "Če vzdrževanje psihiatrične bolnišnice za neozdravljive duševne bolnike stane 500.000 mark na leto, gradnja hiše za delovno družino pa 10.000 mark na leto, Koliko družinskih hiš bi lahko zgradili na leto s tem, kar se zapravi za azil?".

Akcija T-4 se začne

Operacija se je začela pod imenom Akcija T-4, po dvorcu na Tiergartenstrasse, kjer je bil njen sedež. Bolnišnice in psihiatrični sanatoriji po vsem rajhu so bili prisiljeni prijaviti tiste bolnike, ki so veljali za neozdravljive.. To so morali storiti prek obrazca, ki ga je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve in je vključeval tri skupine:

1. shizofreniki, epileptiki, sifilitiki, senilci, nepovratna paraliza itd.
2. bolniki z vsaj petletno hospitalizacijo; 3) izobčeni kriminalci in tujci.

Ko so prispeli spisi, so jih pregledali trije zdravniki in označili okence, ki je odločalo o prihodnosti zadevne osebe. Rdeči križec je pomenil smrt, modri križec je pomenil življenje, vprašaj pa je pomenil dvom o prihodnji reviziji. Prve so prevzeli veliki sivi avtobusi poštne službe Deutsche Post, katerih posebnost so bila črno obarvana stekla.

Kmalu po premestitvi bolnikov so njihove družine prejele novo pismo, v katerem so bile obveščene o njihovi smrti.

Cilj je bil eden od šestih plinskih centrov: Grafeneck, Hartheim, Sonnenstein, Brandenburg, Bernburg in Hadamar. Tu je bilo izvedeno naslednje bežen vizualni pregled, ki je le malo ljudi rešil pred takojšnjo smrtjo.. Zelo majhne otroke so odstranili z injekcijami morfija ali skopolamina.

Čeprav je bila družina obveščena o premestitvi, ni bilo dodanih veliko podrobnosti. Čez nekaj časa so prejeli novo pismo, v katerem so sporočili smrt in domnevni vzrok zanjo ter napovedali, da je bilo truplo kremirano iz javnozdravstvenih razlogov. V nekaterih primerih je bil pepel dodan, v drugih pa je bil določen kratek rok, da so ga lahko svojci pobrali.

Število prizadetih skupin se je nenehno povečevalo. Z direktivo so bili zdravniki in babice obvezani, da prijavijo otroke, ki se rodijo z okvarami.Kmalu zatem so starše obvestili o obstoju posebnih sanatorijev za njihovo oskrbo in rehabilitacijo ter jih prosili za dovoljenje za premestitev v centre, iz katerih se skoraj nihče ni vrnil.

Nasprotovanje programu

Sožalna pisma pa niso bila vedno prepričljiva. Nekatera so vsebovala napake glede spola ali starosti, patologije umrlih pa se niso vedno ujemale z vzroki smrti. Včasih je bila urna prazna ali pa sta bili za isto osebo dve urni. Pritisk na osebje centrov je postal prevelik in V vaseh ob sanatorijih so se začele širiti govorice.

Že 19. marca 1940, Württemberški protestantski škof Theophil Wurm je ministru za notranje zadeve poslal pismo s prošnjo za pojasnilo.. Sledili naj bi še drugi, medtem ko so se družine vse bolj upirale premestitvi. Vendar je škof Clemens August von Galen iz Münstra v svoji pridigi 3. avgusta 1941 pristavil kotel za akcijo T-4.

V pridigi, ki so jo ponatisnili v nekaterih župnijah v škofiji, je von Galen dejal: "Obstaja razširjen sum, ki meji na gotovost, da toliko nepričakovanih smrti med duševnimi bolniki ni posledica naravnih vzrokov.Ne gre za to, da so bili namerno programirani, temveč za to, da uradniki v skladu z načelom, da je dovoljeno uničiti "življenja, ki niso vredna življenja", ubijajo nedolžne ljudi, če se odločijo, da ta življenja nimajo vrednosti za ljudi in državo. To je strašna doktrina, ki opravičuje umor nedolžnih ljudi.ki daje dovoljenje za ubijanje invalidov, deformiranih, kronično bolnih, starejših, ki ne morejo delati, in bolnikov, ki trpijo za neozdravljivo boleznijo.

Obsodba ne bi mogla biti glasnejša in jasnejša ter je imela velik vpliv. Nasprotovanje ukrepom evtanazije se je povečalo, vodstvo Akcije T-4 pa je bilo vse bolj nervozno. Hitler, potopljen v kampanjo proti ZSSR, si ni želel socialnih nemirov v zaledju, zato mu ni preostalo drugega, kot da 24. avgusta 1941 uradno" prekinil operacijo.

Do takrat je bilo registriranih 70.273 žrtev. Vendar nedavne študije kažejo, da se je operacija nadaljevala prikrito in z drugimi metodami. Čeprav so se prenosi ustavili, so zaplinjevanje nadomestili smrtonosna injekcija, zastrupitev z zdravili ali stradanje. Število žrtev verjetno ne bo nikoli znano.Število razseljenih oseb lahko znaša približno 200 000.