Frančišek je poudaril, da so v prevladujoči kulturi "starejši ljudje podcenjeni v svoji duhovni kakovosti, smislu za skupnost, zrelosti in modrosti". To pa po papeževih besedah pomeni "praznino misli, domišljije, ustvarjalnosti" (prav tam). Vztrajal je, da imamo brez dialoga med generacijami "sterilno družbo, brez prihodnosti, družbo, ki ne gleda v obzorje, ampak gleda samo sebe" (2-II-2022).
Starejšim je dejal: "Vaša odgovornost je, da obsodite človeško pokvarjenost, v kateri živimo in v kateri se nadaljuje ta način življenja relativizma, ki je popolnoma relativen, kot da je vse dovoljeno. Nadaljujte. Svet potrebuje, potrebuje močne mlade ljudi, ki bodo šli naprej, in modre stare ljudi" (prav tam).
Za druge, jih je spomnil na njihovo dolžnost, da zaščitijo starejše in jih izobražujejo na področju skrbi za starejše. Glede četrte zapovedi Spoštuj očeta in mater je poudaril: "Spoštovanja ni, kadar pretirana samozavest, namesto da bi se kazala kot nežnost in naklonjenost, nežnost in spoštovanje, postane grobost in sprenevedanje. Ko se šibkost graja in celo kaznuje, kot da bi šlo za napako. Ko osuplost in zmedenost postaneta priložnost za posmeh in agresijo" (23-II-2022).
Con el ejemplo del viejo Eleazar (cf. 2 M, 18 ss.) indicó que «la práctica de la fe no es el símbolo de nuestra debilidad, sino el signo de su fortaleza» (Audiencia general, 4-V-2022.). Y por eso: «Demostraremos, con toda humildad y firmeza, precisamente en nuestra vejez, que creer no es algo ‘para viejos’, sino algo vital. Creer en el Espíritu Santo, que hace nuevas todas las cosas, y con mucho gusto nos ayudará» (Ibid.). La fe vivida es herencia de la ancianidad.
"Starejši lahko s svojo šibkostjo učijo ljudi v drugih življenjskih obdobjih, da se moramo vsi prepustiti Gospodu in ga klicati na pomoč. V tem smislu se moramo vsi učiti od starosti: da, v starosti je dar, ki ga razumemo kot prepuščanje se skrbi drugih, začenši s samim Bogom (prav tam). Iz tega izhaja "magisterij krhkosti": ne skrivati slabosti starosti je lekcija starejših za vse".
V Janezovem evangeliju Nikodem vpraša Jezusa: Kako se lahko rodi, če je star (Jn 3,4)? Jezus mu razloži, da je starost priložnost za duhovno prerojenje in prinašanje sporočila o prihodnosti, usmiljenju in modrosti (prim. Splošna avdienca, 8-VI-2022).
Danes, pravi papež, "Starost je poseben čas za razkroj prihodnosti tehnokratske iluzije biološkega in robotskega preživetja, predvsem pa zato, ker se odpira nežnosti ustvarjalnega in rodovitnega božjega materinskega telesa." (Prav tam).
Tako uči: "Stari so glasniki prihodnosti, stari so glasniki nežnosti, stari so glasniki modrosti preživelega življenja." (Prav tam).
Frančišek je spregovoril o vlogi zdravnikov in zdravstvenih delavcev pri tej skupni odgovornosti med družinami ostarelih in zdravstvenim sistemom družbe: "Vsa medicina ima v družbi posebno vlogo kot priča časti, ki pripada ostareli osebi in vsakemu človeku.
Iz zgodbe o ozdravitvi Simonove tašče (prim. Mk 1, 29-31) Frančišek razmisli: "Ko si star, ne moreš več upravljati svojega telesa. Naučiti se moraš sprejeti svoje meje, kaj ne moreš več storiti." (prim. Splošna avdienca, 15-VI-2022). ("Tudi jaz moram zdaj nositi palico").
"Vstal je in jim začel služiti." Papež pravi: "Starešine, ki ohranjajo pripravljenost zdraviti, tolažiti, posredovati za svoje brate in sestre - pa naj gre za učence, stotnike, ljudi, ki jih pestijo zli duhovi, zavržene ... - so morda največje pričevanje o čistosti hvaležnosti, ki spremlja vero. Opozarja, da vse to ne velja samo za ženske. Ženske lahko moške učijo hvaležnosti in nežnosti vere, ki jo včasih težje razumejo.
V dialogu med vstalim Jezusom in Petrom na koncu Janezovega evangelija (21,15-23, prim. Splošna avdienca 22-VI-2022) Frančišek najde tudi podlago za svoj nasvet starejšim.
"Pričevati morate za Jezusa tudi v slabosti, bolezni in smrti.. Poleg tega nam Gospod vedno govori glede na našo starost. In naše spremljanje se mora naučiti, da se pustimo poučevati in oblikovati svoji krhkosti, nemoči, odvisnosti od drugih, celo v obleki, v hoji.
La vida espiritual (por la oración y los sacramentos, especialmente la Eucaristía y la confesión de los pecados) es la que nos da esa fortaleza y sabiduría para saber despedirse con una sonrisa: «una despedida alegre: he vivido mi vida, he conservado mi fe». A los demás, especialmente a los jóvenes, corresponde ayudar a los mayores a vivir y expresar esa sabiduría, y saber recibir recibirla.
V istem duhu nas papež ob koncu kateheze povabi, naj ponovno preberemo Jezusovo slovo (prim. Jn 14): "Ko bom odšel in vam pripravil prostor, bom spet prišel in vas sprejel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz" (14,3). Petrov naslednik potrjuje: "Čas življenja na zemlji je milost tega odlomka. Domneva, da bi ustavili čas - želeti si večno mladost, neomejeno blagostanje, absolutno oblast - ni samo nemogoča, ampak je zabloda" (prim. Splošna avdienca, 10-VIII-2022).
Tu spodaj je življenje začetek, nepopolnost na poti k polnejšemu življenju. Frančišek ob tej priložnosti pravi, da naši pridigi, ki premore blaženost, svetlobo in ljubezen, "morda manjka malo življenja".
S tem je povezana papeževa izvirna kateheza o "beloglavem starcu" iz Danielove knjige (7, 9; prim. Splošna avdienca, 17. avgust 2022). Tako je namreč običajno predstavljen Bog Oče. Toda to," ugotavlja Frančišek, "ni neumen simbol", ki bi ga bilo treba demistificirati. Gre za simbol večnega obstoja, večnosti Boga, vedno starodavnega in vedno novega, s svojo močjo in bližino; "ker nas Bog vedno preseneča s svojo novostjo, vedno nam prihaja naproti, vsak dan na poseben način, za tisti trenutek, za nas".
Frančišek je svojo katehezo o starosti sklenil z razmišljanjem o skrivnosti starosti. prevzem Device (prim. Splošna avdienca, 24-VIII-2022). Na Zahodu - je spomnil - jo vidimo dvignjeno v višino, obdano s slavno svetlobo; na Vzhodu je upodobljena ležeča, speča, obkrožena z apostoli v molitvi, medtem ko jo Vstali nosi v rokah kot otroka. Papež poudarja, da je treba poudariti povezanost Marijinega vnebovzetja z Gospodovim vstajenjem, s katerim je povezano tudi naše vstajenje, ko bomo ob koncu časov vstali z njim.
Marija nas s svojim vnebovzetjem v nebesa prehiteva tudi kot podoba Cerkve, ki bo na koncu postala podaljšek vstalega Kristusovega telesa, družina. Jezus o tem - o polnem življenju, ki nas čaka v nebeškem kraljestvu - govori z različnimi podobami: poročno slavje, gostija s prijatelji, bogata letina, sad, ki prihaja, ne brez bolečin. Iz vsega tega in za dobro drugih," predlaga Frančišek in v to skupino vključi tudi sebe, "... bomo lahko videli polnost življenja, ki nas čaka v nebeškem kraljestvu".Mi, starejši, moramo biti seme, luč in tudi nemir polnega življenja, ki nas čaka."
Ramiro Pellitero Iglesias
Profesor pastoralne teologije na Teološki fakulteti Univerze v Navarri.
(*)Objavljeno v "Iglesia y nueva evangelización".
