El hombre moderno parece no tener necesidad de justificarse ante Bog, e incluso a veces se atreve a pedir a Dios que se justifique ante los males del mundo. Človek je izgubil občutljivost za svoje grehe, verjame, da je pravičen, in ne čuti potrebe po odrešitvi. Ali pa ima vsaj občutek, da Bog ne more dopustiti, da bi se večina človeštva izgubila.
Toda po drugi strani pa čutimo potrebo po Božjem usmiljenju in nežnosti. Así lo experimentaron Faustina Kowalska y Juan Pablo II, quien afirma que la misericordia es lo único que verdaderamente es eficaz contra el mal. V krutem, tehniziranem svetu, v katerem čustva ne štejejo več za nič," pravi.ugotavlja papež Ratzinger, ampak povečuje pričakovanje odrešujoče ljubezni, ki je zastonj dana.".
V tem okviru je predstavljen odnos med Bogom Očetom in njegovim Sinom. Ni koristno vztrajati pri pravičnosti v absolutnem ali krutem smislu z argumentom, da Sin uboga Očeta in s tem sprejema krute zahteve pravičnosti.
Benedikt XVI. pojasnjuje: "Ko se Sin na Oljskem vrtu bori proti Očetovi volji, ne gre za to, da bi sprejel kruto Božjo voljo, ampak za to, da bi človeštvo pritegnil k Božji volji." . O odnosu med dvema voljema Očeta in Sina glej knjigo J. Ratzingerja, Jezus iz Nazareta, 1. zvezek, zlasti 6. poglavje.
Potem pa se zaslužni papež sprašuje, kaj je smisel križa?
In odgovori takole: zavedajmo se umazane in ogromne količine zla, nasilja in laži, sovraštva, krutosti in arogance, ki preplavljajo ves svet. Starozavezno izročilo je upalo na neskončno ljubezen, ki lahko premaga zlo in trpljenje sveta. Kristus nam, zlasti v svojem trpljenju, prinaša to ljubezen in to zmago.. Postavlja se vprašanje, ali in v kakšnem smislu to pomeni trpljenje v Bogu Očetu.
En su argumentación, Benedicto XVI reproduce un texto de Henri De Lubac. Éste presenta primero el amor de Cristo que le lleva a padecer por nosotros: "Odrešenik je prišel na svet iz sočutja do človeškega rodu. Naše trpljenje je prevzel nase veliko prej, preden je bil križan, pravzaprav še preden se je spustil, da bi prevzel naše meso: če ga ne bi doživel prej, ne bi postal del našega človeškega življenja. In kaj je bilo to trpljenje, ki ga je prej pretrpel za nas? To je bila strast ljubezni.".
Čeprav ne gre le za Kristusovo trpljenje, el Hijo de Dios hecho hombre, al que representamos en las figuras de la Cuaresma y Semana Santa ; sino que se pregunta De Lubac: "Toda Oče sam, Bog vesolja, ki je preobilen v potrpežljivosti, potrpežljivosti, usmiljenju in usmiljenju, ali ne trpi tudi on v določenem smislu?".
Tu navaja svetopisemski odlomek: "Gospod, tvoj Bog, te je oblekel v tvoja oblačila kot tisti, ki nosi svojega otroka." (5 Mz 1,31). "Bog -De Lubac komentira. Vzema nase naša oblačila, kakor Božji sin prevzema nase naše trpljenje. Oče sam ni brez strasti! Če je poklican, potem pozna usmiljenje in sočutje. Čuti trpljenje ljubezni.".
Tedaj se vmeša Benedikt XVI., ki prikliče pobožnosti iz svoje domovine in podobe krščanske umetnosti.
"V nekaterih delih Nemčije je bila zelo ganljiva pobožnost do Not Gottes ('Božja revščina'). Zame je to impresivna podoba, ki predstavlja trpečega Očeta, ki je kot Oče notranje udeležen pri Sinovem trpljenju. Del te pobožnosti je tudi podoba "prestola milosti": "Prestol milosti". Oče drži križ in križanega, se ljubeče sklanja nad njim in je po drugi strani tako rekoč skupaj z njim na križu. Tako lahko na velik in čist način vidimo, kaj pomenita Božje usmiljenje in Božja udeležba pri človekovem trpljenju.".
Nato sklepajte: "Ne gre za kruto pravičnost ali fanatizem Očeta, ampak za resnico in resničnost stvarstva: za resnično in tesno premagovanje zla, ki ga je nazadnje mogoče doseči le v trpljenju ljubezni.".
S prestola milosti, ki je Jezusov križ, se namreč spušča Božja ljubezen in očiščuje zlo, ki ga je človek skozi stoletja razlival po svetu. Ljubezen, ki jo je Oče skupaj s Sinom izkazal v trpljenju na križu in ki se razodeva v usmiljenju.
En el Año de la misericordia, el papa Francisco ya ha explicado el sentido de la Semana Santa.
"Če nam je Bog z Jezusovo smrtjo pokazal svojo največjo ljubezen, potem tudi mi, ki smo obnovljeni s Svetim Duhom, lahko in moramo ljubiti drug drugega."
Papež Frančišek
Na veliki četrtek Jezus uvede evharistijokot ljubezen, ki pričakuje križ in postane služenje, zlasti najšibkejšim.
"Veliki petek je vrhunec ljubezni. Jezusova smrt, ki se na križu prepusti Očetu, da bi ponudil odrešenje vsemu svetu, izraža ljubezen do konca, brez konca. Ljubezen, ki želi objeti vsakogar in nikogar ne izključuje. Ljubezen, ki se razteza na vse čase in kraje: neizčrpen vir odrešenja, h kateremu lahko pride vsak od nas, grešnikov." (Splošna avdienca, 23-III-206).
Takšna je ljubezen Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, ki bo na binkošti podarjena delovanju milosti v svetu.
Francisco zaključi: "Če nam je Bog z Jezusovo smrtjo pokazal svojo največjo ljubezen, potem tudi mi, ki smo obnovljeni s Svetim Duhom, lahko in moramo ljubiti drug drugega.". Nato, Velika sobota je dan Božje tišine.čaka na ljubezen za zapuščene.
Vse to je tisto, kar praznujemo na veliko noč, "Vse to je velika skrivnost ljubezni in usmiljenja". ki nam prihaja naproti, da bi nas vodil k vstajenju. Ljubezen in usmiljenje, ki nas lahko spremenita, če ju sprejmemo s priznanjem svojih grehov in z opravljanjem del usmiljenja..
Objavljeno v publikaciji "Cerkev in nova evangelizacija".
