Cleyver Joshua je najstarejši od treh sorojencev in socialni komunikator. S 15 leti je začel obiskovati cerkev na povabilo Sestre misijonarke župnijskega delovanja ki so obiskovali njegovo župnijo. "Postopoma mi je Bog na poti dajal majhne naloge," pojasnjuje.
V teh letih odraščanja in mladosti je bil koordinator župnijske mladinske skupine in tako odkril veliko Božjo družino. "Zato je zame Cerkev velika družina, v katere naročju nas Bog oblikuje, da bi dosegli srečo," pravi ta venezuelski klerik.
Čeprav je bil zelo zadovoljen z vsem, kar je počel v mladinski skupini, "sem v srcu še vedno čutil nemir, razumel sem, da Bog od mene zahteva več". Po diplomi za socialnega komunikatorja je delal v radijskih in televizijskih programih verske narave in v njem se je oblikovala vse bolj jasna ideja: "oznanjati Boga ne samo z besedami, ampak z vsem svojim življenjem".
Zato sem se po procesu razločevanja 13. maja 2014, na praznik Fatimske Matere Božje, pod materinskim varstvom Device Marije "odločil, da sprejmem to pustolovščino, h kateri me je vabil Bog, pot duhovništva! Istega leta sem vstopil v semenišče in pet let pozneje, po filozofiji, me je Bog ponovno presenetil po mojem škofu, Škof Carlos Alfredo Cabezaski mi je sporočil, da me želi poslati na študij v Španijo.
"Takoj sem začutil glas Boga, ki me je najprej poklical v kongregacijo, rojeno v Španiji, zdaj pa me želi v tej državi, da bi okrepil mojo formacijo. Dne 8. septembra 2019 sem prispel v Mednarodno semenišče Bidasoa, kraj, kjer mi je Bog podaril zelo veliko in raznoliko družino semeniščnikov in oblikovalcev.
Katere so glavne težave v Venezueli, ki vplivajo na versko svobodo?
"Družbena, politična in gospodarska kriza v Venezueli neposredno vpliva na to, kako Venezuelci izražajo in živijo svojo vero. Isti ljudje, ki se zbirajo v naših cerkvah, morajo zapustiti državo v iskanju boljših življenjskih razmer, tisti, ki mora za osnovne življenjske potrebščine čakati v neskončnih vrstah, tisti, ki mora podvojiti svoj delovni čas, ker ena plača ne zadostuje za preživljanje gospodinjstva.
Naši pastirji so obsodili te nezaslišane dogodke, ki jih doživljajo Venezuelci, in mnogi so ta glas zamenjali, češ da želi Cerkev "igrati politiko", vendar temu ni tako; naši škofje izpolnjujejo svojo nalogo, da pravočasno in sproti oznanjajo in obsojajo dogajanje v državi, da bi dosegli boljšo kakovost življenja za Božje ljudstvo, ki je na romanju v Venezueli."
Ali se širijo še nekatera druga prepričanja, ki odstopajo od katoliških praks?
"Venezuelska cerkev je, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, obsodila slabo upravljanje vlade, odgovor na to pa je bilo spodbujanje kulturnih dejavnosti, ki so daleč od krščanskega izročila in v nasprotju z njim, s strani vladajočih. Od časa predsednika Huga Cháveza, ki je bil v sporu s Katoliško cerkvijo, je bila sprejeta tako imenovana "verska raznolikost", zlasti santerija. Chávez je bil namreč prvi predsednik tako imenovane Bolivarske republike Venezuele, ki je santerijo razglasil za vladno "uradno religijo", s čimer je dosegel ogromen družbeni in politični vpliv.
Pod vlado Nicolása Madura se tovrstne prakse povečujejo. Na pobudo vlade je 24. junija 2021 v Venezueli potekalo prvo "kultno" srečanje santerijev, ki častijo Marijo Lionzo (božanstvo spiritistov), ki jo želijo narediti za zavetnico države, kar se razlaga kot poskus santerije s podporo vlade, da bi s tem poganskim likom nadomestila Devico iz Koromote, tradicionalno zavetnico države."
Kako je v Venezueli, ali je prišlo do družbenega napredka?
Največji napredek Venezuele je po mojem mnenju odkritje močnega, bratskega in vztrajnega ljudstva, ki se spopada s težavami. Cerkev v Venezueli je veliko pripomogla k temu napredku, ki je, čeprav se zdi majhen, neprecenljive vrednosti. Med velikimi deli Cerkve lahko izpostavim delo fundacije Caritas na nacionalni ravni, ki mnogim Venezuelcem prinaša hrano in oblačila.
Cleyver Josué Gómez Jiménez je semeniščnik iz škofije Punto Fijo v Venezueli. Star je 31 let in trenutno študira teologijo v mednarodnem semenišču Bidasoa v Pamploni.
Tako opredeljuje mlade Venezuelce: Za mlade Venezuelce je značilno, da so "sanjači", sanjajo o državi, polni miru, sreče, varnosti, kjer imajo ljudje hrano in zdravila. Sanjajo o tem, da bi lahko živeli v naši deželi in jim ne bi bilo treba zapustiti države zaradi pomanjkanja teh virov. Odgovor na te velike sanje so z vero našli v Bogu, zato so postali gonilna sila naše cerkve. O Cerkvi v Venezueli ne moremo govoriti brez omembe mladih, ki s svojim značilnim duhom prežemajo vse apostolske skupine in se vsak dan zavzemajo za boljšo državo.
Kako vidite mlade v svoji državi z verskega vidika?
Za mlade Venezuelce je značilno, da so "sanjači", saj sanjajo o državi, polni miru, veselja, varnosti, v kateri imajo ljudje hrano in zdravila. Sanjajo o tem, da bi lahko živeli v naši deželi in jim ne bi bilo treba zapustiti države zaradi pomanjkanja teh virov. Odgovor na te velike sanje so z vero našli v Bogu, tako da so postali gonilna sila naše cerkve. Ne moremo govoriti o cerkev v Venezueli brez omembe mladih, ki s svojim značilnim duhom prežemajo vse apostolske skupine in se vsak dan zavzemajo za boljšo državo.
Kako bi jih po vašem mnenju lahko Jezusovo sporočilo bolj doseglo?
Če bi politični sektor sodeloval pri širjenju vere, bi bilo nedvomno veliko več mladih, ki bi prejeli evangelijsko oznanilo. Vendar pa venezuelska Cerkev nadaljuje z vsakodnevnim delom, da bi mlade evangelizirala in jim v težavah posredovala sporočilo spodbude.
Ali lahko kaj predlagate glede škofovske sinode o sinodalnosti?
To je velika priložnost, ki bi jo morala izkoristiti celotna Cerkev, zlasti laiki, saj sinoda med drugim želi razmisliti o tem, kako se jim prisluhne in kako se v skupnostih vzpostavljajo komunikacijske vezi. S sinodo se nam ponuja trenutek globokega razmisleka o tem, kako smo Cerkev, način, kako se zazreti v življenje naše vere, da bi obrodila obilne sadove. Ponovno smo povabljeni, da odpremo vrata Cerkve, ne le tistim, ki obiskujejo župnije, ampak vsem.
Kako naj se vsi katoličani bolje vključijo in se bolj približajo ljudem?
V polnosti živimo to, kar izpovedujemo, kar se izraža v spoštovanju, strpnosti in srečanju z drugimi. Lahko smo v skušnjavi, da bi se imeli za sodnike in kritizirali tiste, ki ne mislijo tako kot mi, ali še huje, da bi na druge kazali kot na "grešnike", kot da bi bili mi popolni.
S takšno držo ne kažemo dobrega obraza Cerkve Jezusa Kristusa, ki je šel naproti cestninarjem, javnim grešnikom, marginaliziranim ženskam, vojakom rimske okupacijske vojske, gobavcem ... Mislim, da bi po Jezusovem zgledu k njemu pritegnili več ljudi.
Kaj menite o evangelizaciji družbenih medijev?
Kot socialni komunikator vidim družbene medije kot odlično orodje za evangelizacijo. Živimo v vse bolj digitalnem svetu in ne moremo mimo tega, da v tem prostoru ne bi bil prisoten Bog.
V zvezi s tem je pomembno razumeti, da tako kot je v Cerkvi veliko darov, obstajajo tudi različni načini evangelizacije prek družbenih omrežij, ki so namenjeni določenemu delu Božjega ljudstva (otroci, mladi, odrasli, posvečeni, redovniki, laiki ...). Če tega ne razumemo, lahko zapademo v nevarnost primerjanja in presojanja načinov uporabe omrežij pri evangelizaciji ter jim s tem odvzamemo zasluge, ki jih imajo. Sam svoja družbena omrežja uporabljam za objavljanje sporočil in razmišljanj o naši veri, hkrati pa še naprej objavljam svoje vsakdanje izkušnje, saj vsakdanjega življenja ne moremo ločiti od vere, saj je ne živimo le v cerkvi, ampak tudi v vsakdanjem življenju.
"Največji napredek Venezuele je po mojem mnenju odkritje močnega, bratskega in vztrajnega ljudstva, ki se spopada s težavami. Cerkev v Venezueli je veliko pripomogla k temu napredku, ki je, čeprav se zdi majhen, neprecenljive vrednosti."
Kaj vam je bilo v Španiji najbolj všeč?
Nedvomno mi je bilo najbolj všeč veliko versko bogastvo države. Španija je zibelka velikih svetnikov in privilegiran kraj pomembnih dogodkov za našo vero. Moje srce je napolnilo, da sem bil na takšnih duhovnih krajih, na primer na gradu, kjer je živel sveti Frančišek Ksaver ali v samostanu Utelešenja, kjer je sveta Terezija Avilska doživljala velike trenutke bližine z Bogom.
In kaj vas je najbolj presenetilo v naši državi?
Najbolj me je presenetilo arhitekturno bogastvo čudovitih templjev, ki krasijo vso deželo, kar človeka navdaja z občutkom molitve in meditacije. Kdo ni prijetno presenečen, ko na primer razmišlja o lepoti templja Sagrada Familia v Barceloni? Tudi sam sem eden izmed tistih, ki se zaljubijo v lepoto, ki se zrcali v teh svetih krajih.
Kakšne zadnje besede za dobrotnike in prijatelje združenja CARF?
Mislim, da je za življenje vseh kristjanov bistvenega pomena, da si zastavimo vprašanje Kaj Bog želi od mene? In odgovoriti nanj z molitvijo, saj ta ne izhaja le iz naših želja, ampak je v občestvu z Božjo voljo, ki nas dobro pozna, saj nas je ustvaril z veliko ljubeznijo in zato ve, kaj nas osrečuje. Z odgovorom na to vprašanje lahko najdemo točno tisto mesto, na katerem se lahko popolnoma uresničimo in z velikim veseljem služimo drugim, bodisi kot laiki, posvečeni ali redovniki. Ste se kdaj vprašali, kaj Bog želi od vas?
Marta Santín, Novinar, specializiran za verske informacije
