Božja beseda nedelja

V svojem homilija v baziliki svetega PetraPapež je spomnil na pobudo Božje besede, ki je ustvarila svet, in na njegovo ljubezen, ker nas je izbral v Kristusu, svoji večni Besedi. Če nam je v Stari zavezi Bog govoril po prerokih, se je v polnosti časa ta beseda izpolnila: ni več obljuba, ampak se je uresničila (prim. Lk 4,21). Zdaj "se je z močjo Svetega Duha naselil med nas in nas želi narediti za svoje bivališče, izpolniti naša pričakovanja in ozdraviti naše rane".

Tako kot Judje, ki so ga kontemplirali v sinagogi v Nazaretu in vanj uprli svoje oči (prim. Lk 4,20), moramo tudi mi biti sposobni razumeti radikalno novost te Besede, ki je Kristus. V njej, predlaga Frančišek, lahko razmišljamo o dveh vidikih, ki sta povezana: "Beseda razodeva Boga in Beseda nas vodi k človeku. Ona je v središču, razodeva Boga in nas vodi k človeku."

Božja beseda, ki razkriva

Najprej, Beseda razodeva Boga. "Razkriva nam Božje obličje kot tistega, ki skrbi za našo revščino in se zavzema za našo usodo.". Ne kot tiran, zaprt v nebesih, ne kot hladen, ravnodušen in nemiren opazovalec, nevtralen in ravnodušen bog. On je "Bog z nami", Beseda, ki je postala meso, ki se zavzema za nas, je vpleten in predan naši bolečini, je "ljubeči Duh" človeka.

Frančišek kot kvalificirani glasnik te besede v Cerkvi osebno nagovarja svoje poslušalce, vsakega izmed nas:

"On je bližnjega, sočutnega in nežnega Boga.Želi vas razbremeniti bremen, ki vas tiščijo, želi ogreti mraz vaših zim, razsvetliti vaše temne dni, podpreti vaše negotove korake. In to počne s svojo besedo, s katero vam govori, da bi se vrnili k da med pepelom vaših strahov prižge upanje, da ponovno najdete veselje. v labirintih tvojih žalosti, da z upanjem napolni grenkobo tvoje osamljenosti. On te sili, da hodiš, ne po labirintu, ampak po poti, da bi ga vsak dan srečal."

Zato nas Frančišek sprašuje, ali v svojih srcih nosimo in v Cerkvi prenašamo to resnično Božjo "podobo", zaviti v zaupanje, usmiljenje in veselje vere. Ali pa, nasprotno, če ga vidimo in prikazujemo strogo, zavitega v strah, kot lažnega idola, ki ne pomaga ne nam ne komu drugemu.

Beseda nas vodi k drugim

Drugič, Beseda nas vodi k človeku. Ko razumemo, da je Bog sočuten in usmiljen, premagamo skušnjavo hladne, zunanje religioznosti, ki se ne dotika življenja in ga ne spreminja. "Beseda nas spodbuja, naj izstopimo iz sebe in se odpravimo naproti bratom in sestram z edino ponižno močjo Božje osvobajajoče ljubezni."

To je Jezus storil in povedal v sinagogi v Nazaretu, ko je razkril, da je "poslan, da bi se srečal z ubogimi - kar smo vsi mi - in jih osvobodil". Ni prišel, da bi nam dal pravila, ampak da bi nas osvobodil verig, ki zapirajo naše duše.. "Na ta način nam razkriva, kaj je bogoslužje, ki je Bogu najbolj všeč: skrbeti za bližnjega."

Zato Božja beseda nasprotuje togosti: "Togost nas ne spreminja, ampak nas le skriva, Božja beseda pa nas spreminja." prodre v dušo kot meč (prim. Heb 4,12): po eni strani nas tolaži in nam razkriva Božje obličje, po drugi strani pa nas draži in pretresa, nam kaže naša protislovja in nas spravlja v krizo. "Ne pušča nas v miru, če ceno tega miru plačuje svet, ki ga razdirata nepravičnost in lakota, pri čemer so tisti, ki trpijo posledice, vedno najšibkejši (...) Beseda postavlja pod vprašaj naša opravičevanja, ki tisto, kar ne deluje, vedno postavljajo v odvisnost od drugega ali od drugih."

Papež ne govori o teorijah: "Koliko bolečine čutimo, ko vidimo, kako naši bratje in sestre umirajo na morju, ker se ne smejo izkrcati."

Nadaljuje, da meč zažene v dušo: "Božja beseda nas vabi, naj pridemo na dan, naj se ne skrivamo za zapletenostjo težav, za 'ni mogoče ničesar storiti' ali 'kaj lahko storim' ali 'to je njihov ali njegov problem'. Spodbuja nas k delovanju, da bi združili čaščenje Boga in skrb za človeka."

Poleg togosti, ki je po Frančiškovem mnenju značilna za sodobni pelagianizem, je Božji besedi nasprotna tudi vsaka "angelska" ali raztelešena "duhovnost", značilna za neognostična gibanja. Papež jo slikovito opiše: "Duhovnost, ki nas spravlja 'v orbito', ne da bi skrbela za naše brate in sestre."

Po drugi strani pa: "Beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1,14), se želi utelesiti v nas. Ne oddaljuje nas od življenja, ampak nas uvaja v življenje, v vsakdanje razmere, v poslušanje trpljenja naših bratov in sester, krika revnih, nasilja in krivic, ki prizadenejo družbo in planet, da ne bi bili ravnodušni kristjani, ampak delovni kristjani, ustvarjalni kristjani, preroški kristjani."

Božja beseda ni mrtva črka, ampak duh in življenje. Frančišek navaja Madeleine Delbrêl (francosko mističarko, ki je delala v delavskem okolju v Parizu, umrla leta 1964 in je trenutno v postopku beatifikacije) in pravi, da so "pogoji za poslušanje Božje besede pogoji našega 'danes': okoliščine našega vsakdana in potrebe našega bližnjega" (La alegría de creer, Santander 1997, 242-243).

Vse to nas zavezuje, poudarja papež, da v središče pastoralne oskrbe najprej postavimo Božjo besedo, ji prisluhnemo in od tod naprej poslušamo in se posvečamo potrebam drugih.