Krst, sociološko dejstvo

Starši se velikokrat odločajo, ne da bi se posvetovali z otroki o vprašanjih, ki bodo odločilno vplivala na njihovo življenje.

Zagotavljajo jim hrano, oblačila, toploto in naklonjenost, še preden so sposobni razuma, ne da bi jih za to prostovoljno prosili, vendar je to nujno za ohranjanje življenja. Poleg zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb pa počnejo tudi stvari, ki odločilno vplivajo na temeljne pristope k življenju.

Pomislimo na primer na to, da se z njimi pogovarjamo v določenem jeziku. Učenje maternega jezika je odločitev staršev, ki bo oblikovala način izražanja otrok, njihove najgloblje kulturne korenine in celo zelo specifičen pogled na njihov odnos do resničnosti. Noben razumen starš se ne bi odločil, da s svojim otrokom ne bo govoril, dokler ne odraste, ne posluša več jezikov in se sam odloči, katerega se bo naučil. Jezik je zelo pomembna kulturna prvina v razvoju človeškega življenja in odlaganje njegovega usvajanja do polnoletnosti bi pomenilo zelo resno škodo za intelektualni razvoj novega človeka.

Toda ali je odločitev za krst in začetek oblikovanja vere podobna govorjenju z otroki v njihovem jeziku?

Človek, ki nima vere in ne ve, kaj pomeni obstoj Boga, njegova dobrota, njegov način delovanja v svetu in v ljudeh, in ki ne pozna globlje resničnosti krsta, bo mislil, da ta nima nobene zveze z njim, da je jezik nujen, vera pa ne. Vendar to ne pomeni, da je njegova ocena utemeljena, temveč da je posledica njegovih kulturnih pomanjkljivosti ali celo predsodkov, ki mu preprečujejo, da bi razmišljal na podlagi vseh resničnih dejstev.

Zato je treba za racionalno obravnavo vseh dejavnikov, povezanih s tem vprašanjem. Najprej je treba vedeti, kaj pomeni biti krščen, nato pa oceniti razmere.

Kaj vključuje krst

Bog je za vsakega človeka zasnoval ljubezensko zgodbo, ki se postopoma razkriva v življenju. Kolikor tesen odnos imamo z njim, se bo ta zgodba razkrila in oblikovala. Prvi korak, da ta bližina postane učinkovita, je krst.

Krščanska vera meni, da Krst kot temeljni zakrament, saj je predpogoj za prejem katerega koli drugega zakramenta. Združuje nas z Jezusom Kristusom in nas prilagaja njegovemu zmagoslavju nad grehom in smrtjo.
V starih časih so ga dajali s potopitvijo. Oseba, ki je bila krščena, se je popolnoma potopila v vodo. Tako kot je Jezus Kristus umrl, bil pokopan in vstal od mrtvih, se je tudi novi kristjan simbolično potopil v grobnico z vodo, da bi se znebil greha in njegovih posledic ter se prerodil v novo življenje.

Krst je namreč zakrament, ki nas združuje z Jezusom Kristusom, nas uvaja v njegovo odrešujočo smrt na križu in zato nas osvobodi moči izvirnega greha in vseh osebnih grehov.in nam omogoča, da se z njim dvignemo v življenje brez konca. Od trenutka prejema smo z milostjo udeleženi v božjem življenju, ki nam pomaga rasti v duhovni zrelosti.

S krstom postanemo člani Kristusovega telesa, bratje in sestre našega Odrešenika in Božji otroci.

Osvobojeni smo greha, iztrgani večni smrti in od tistega trenutka naprej namenjeni življenju v veselju odrešenih. "S krstom je vsak otrok sprejet v krog prijateljev, ki ga ne bodo nikoli zapustili ne v življenju ne v smrti. Ta krog prijateljev, ta Božja družina, v katero je otrok od tistega trenutka vključen, ga nenehno spremlja, tudi v dneh žalosti, v temnih nočeh življenja; dajala mu bo tolažbo, mir in svetlobo" (Benedikt XVI., 8. januar 2006).

Zakaj Cerkev ohranja prakso krsta dojenčkov

Ta praksa je stara že od nekdaj. Ko so prvi kristjani prejeli vero in se zavedali velikega Božjega daru, ki jim je bil dan, za te koristi niso želeli prikrajšati svojih otrok.

Cerkev še naprej ohranja prakso krsta dojenčkov iz temeljnega razloga: preden izberemo Boga, je on že izbral za nas.. On nas je ustvaril in poklical, da bi bili srečni. Krst ni breme, nasprotno, je milost, nezaslužen dar, ki ga prejmemo od Boga.

Krščanski starši so že od prvih stoletij uporabljali zdravo pamet. Tako kot mati ni dolgo premišljevala, ali naj novorojenega otroka dojiva, ampak ga je nahranila, ko je otrok to potreboval, tako kot ga je umivala, ko je bil umazan, ga oblačila in zavijala v topla oblačila, da bi ga zaščitila pred mrazom, tako kot se je z njim pogovarjala in mu izkazovala naklonjenost. 

Tako so mu zagotovili tudi najboljšo pomoč, ki jo potrebuje vsako človeško bitje za poln razvoj življenja: očiščenje duše, Božjo milost, veliko nadnaravno družino in odprtost za Božji jezik, da bi lahko, ko se prebudita njegova občutljivost in inteligenca, svet opazoval z lučjo vere, ki mu omogoča spoznati resničnost, kakršna je.