Danes vam pripovedujemo o poklicanosti semeniščnika Sthabisa Zibanija kot duhovnika v Južnoafriški republiki, ki se kljub ranam preteklosti trudi obnoviti vero v svoji škofiji.
Je četrti od petih sorojencev in sin dveh srednješolskih učiteljev ekonomije. Njegovi starši so ustvarili družino, v kateri se je katoliška vera najprej uveljavila po materini strani, pozneje pa jo je leta po poroki sprejel tudi oče.
Semeniščnik Sthabiso je kot bodoči duhovnik odraščal v družini, ki je bila zakoreninjena v evangeliju in kulturi Zulu, kjer se je življenje vrtelo okoli treh stebrov: doma, šole in cerkve.
"Naš oče se je pozno spreobrnil, vendar je njegovo pričevanje name pustilo globok vtis. Odraščali smo v tipični katoliški in zulujski družini: ljubezen in spoštovanje do Boga, drug do drugega in do tujcev, ki smo jih imeli za sosede.
Starši so njega in njegove brate in sestre spodbujali k raziskovanju talentov, zato je kmalu postal nemiren in radoveden otrok: preizkusil je nogomet, kriket, debatne klube, pevski zbor ... In kot vsak mladenič njegove starosti je tudi on doživel skrivno ljubezen. "Dekle, za katero moji starši nikoli niso vedeli," prizna s sramežljivim nasmehom. Vendar je v njem že od mladih let gorelo vprašanje, ki ga ni mogel utišati: klic, da bi postal duhovnik.
"Vedel sem, da se ne bom poročil z dekletom, ki sem ga močno ljubil. Zato sem izpustil svoje dekle in se odzval klicu. Zaupal sem se Kristusu, da bi mi dal moč za radikalno ljubezen, ki presega romantične interese in poklicne ambicije," pravi.
Njegova odločitev ni bila lahka: da bi se odzval svojemu poklicu, se je odpovedal inženirskemu študiju, udobju in vsemu, kar je poznal, ter se podal na pot, ki je v njegovi družini še nihče ni prehodil.
Ko govori o svojem duhovniškem poklicu, Sthabiso nekoliko umiri glas. Priznava, da so ga pri njegovem razločevanju navdihovali številni ljudje, predvsem pa njegova družina, še posebej oče: "V družini sem se naučil in opazoval očetovsko ljubezen, ki smo je bili deležni. Mnogi bi bili presenečeni, če bi izvedeli, da je moj lastni oče navdih za duhovniško življenje. Čeprav ni duhovnik, vidim v njem duhovniško krepost požrtvovalnosti, tudi zdaj, na pragu starosti."
Po očetu so mu pri odkrivanju Božje volje v njegovem življenju pomagali župnijski duhovniki. Predvsem pa Kristus: "Dobri pastir vidi hromečo ovco, ki sem jaz, in pride po mene. Vzema me in me nosi na svojih ramenih. Zaradi njega hočem biti duhovnik: da bi na istih ramenih našlo zatočišče še več hromih ovac".
Škofija Eshowe je sprejela njegovo prošnjo in ga od takrat spremlja. Eno leto je preživel v Hiši formacije svetega Ambroža za aspirante v nadškofiji Durban, drugo leto pa v Orientacijskem semenišču svetega Frančiška Ksaverija.
Po usposabljanju v Južni Afriki je bil Sthabiso sprejet na Mednarodni seminar Bidasoa (Pamplona), kjer danes nadaljuje svojo pustolovščino na poti k duhovništvu, hodi z mirnim in stalnim korakom.
Kulturni kontrast je bil ogromen, španski jezik pa mu še vedno povzroča težave: "Med poukom in homilijami se včasih izgubim. Toda Bogu dolgujem, da sem prišel tako daleč," pravi brez kančka pritožbe.
V škofiji Eshowe živi približno 2,8 % prebivalstva regije. Ustanovljena je bila leta 1921 in je doživljala stalno rast števila katoličanov do osemdesetih let 20. stoletja, ko je število začelo upadati.
"K temu prispeva veliko dejavnikov. Najpomembnejši je verjetno takratna politična nestabilnost, katere vonj se še vedno čuti v današnji družbi."
Sthabiso z mirnostjo, s katero od daleč opazuje svojo deželo, ne skriva bolečine, ki jo čuti zaradi trenutnega položaja Cerkve v Južnoafriški republiki. Danes krščanstvo doživlja globoko krizo identitete: kolonializem je pustil odprte rane, katoliško Cerkev pa nekateri dojemajo kot del te preteklosti.
"Večina ljudi meni, da jim je kolonializem odvzel identiteto, zato krivijo Katoliško cerkev in druge krščanske veroizpovedi. Zaradi tega so močno prisotne identitetne in kulturne politike, ki namerno izključujejo Boga in Cerkev," pripoveduje z obžalovanjem, vendar ne izgublja upanja.
K temu prispevajo še vpliv zahodnega misticizma, ki se meša z religijami afriških prednikov, in globoka gospodarska kriza, ki jo je deloma povzročila politična korupcija. Vse to mnoge sili, da delajo tudi ob nedeljah in opuščajo življenje v skupnosti.
"Dobra lekcija, ki bi se jo lahko naučili od Evrope, je spoštovanje zgodovinskih verskih objektov ... Naše stare cerkve propadajo. Če ljudje ne bodo več hodili v cerkev, bodo žal tudi templji šli v pozabo ... počasi," je žalosten.
Vendar pa obstaja iskrica upanja, ki močno gori: mladi. "Najbolj živahen del Cerkve v Južni Afriki je nedvomno mladina," je prepričan.
Mnogi mladi se ne pustijo zapeljati ideologijam sveta, temveč iščejo globoke razloge za vero, življenje in upanje.
"Prav zaradi krize identitete mladi poglobljeno raziskujejo. In čeprav se mnogi komaj preživljajo, še vedno upajo, da jim bo Bog dal rešitev."
Večina katoliških vernikov v njegovi deželi, zlasti mladih, živi skromno, tako pri predstavljanju svetu kot pri bogoslužju. Za tega mladega južnoafriškega semeniščnika, prihodnost Cerkve gre za pristnost: preprostost, resnico in zvestobo.
Danes Sthabiso v jeziku, ki se ga še vedno uči, in v kulturi, ki se zelo razlikuje od njegove, tiho, a odločno stopa proti posvečenju. V Španiji je komaj eno leto in kmalu bo začel drugi letnik dodiplomskega študija teologije.
Želi si, da bi se nekega dne kot duhovnik vrnil v ranjeno srce svoje domovine. Zato ima vsaka lekcija, vsaka molitev in vsako prizadevanje jasen cilj: moške in ženske iz njegovega ljubljenega Eshowa, žejne pristne vere. "Bogu se zahvaljujem za svoj poklic in z vsem srcem želim z vso ljubeznijo odgovoriti na ta klic.
Na koncu se namreč pastirjevo srce meri po ranjenih ovcah, ki jih upa srečati in objeti s Kristusovo ljubeznijo.
Marta Santín, novinarka, specializirana za religijo.
