Saúl Ruiz García je duhovnik v škofiji Tabasco v Mehiki. Pred dvema mesecema ga je škof posvetil v duhovnika.
Pri petnajstih letih je odkril Božji klic, ko je sodeloval v mladinskem gibanju v svoji župniji v občini Nacajuca v škofiji Tabasco v Mehiki. "Življenjsko pričevanje duhovnikov, ki so nas spremljali v župniji, mi je bilo navdih, da sem prisluhnil Božjemu glasu, ki mi je šepetal v uho: 'Pridi, pojdi za menoj'," pravi.
Po končanem univerzitetnem študiju je odgovoril na klic, ki mi ga je Bog dal sedem let prej, a sem se ga vsak dan spominjal kot prvič: "Pojdi za menoj!"
"Od leta 2016 študiram teologijo na Univerzi v Navarri zahvaljujoč podpori, ki jo prejemam od vas.
Letošnje leto 2020 je bilo zelo težko in verjetno si nismo mogli predstavljati, da se bomo znašli v takšnem položaju.
Kljub temu sem v svojem življenju izkusil Božjo milost, saj sem 31. maja prejel diakonsko posvečenje v župniji svetega Nikolaja v Pamploni. To je bilo drugačno praznovanje, doživeto v intimi mednarodnega semenišča Bidasoa, ki sem ga delil s semeniščniki in duhovniki, ki so mi bili zelo blizu, saj nas zaradi pandemičnih razmer ni moglo spremljati več ljudi, kot bi si želeli.
Junija letos sem imel priložnost odpotovati v svojo škofijo, kjer so bile razmere v zvezi s pandemijo nekoliko zapletene. Evharističnih praznovanj z navzočnostjo ljudi ni bilo, zato sem moral spremljati prenose, ki so potekali prek družbenih omrežij.
Že 15. avgusta me je poklical škof in mi sporočil, da se je odločil, da bo moje duhovniško posvečenje opravil 31. avgusta, dva dni pred mojo vrnitvijo v Španijo, saj sem moral nadaljevati študij Svetega pisma.
Duhovniško posvečenje je bilo še bolj intimno kot diakonsko, spremljali so me lahko le oče in bratje (povabljenih je bilo 10 oseb), in ker je potekalo v velikem semenišču moje škofije, so bili prisotni le semeniščniki in duhovniki iz formacijske skupine, vse je bilo za zaprtimi vrati.
V času mojega semeniškega izobraževanja, ki je trajalo skupaj devet let, ko sem razmišljal o duhovniškem posvečenju, sem se veselil, da bom ta trenutek delil z Božjim ljudstvom, a ko je prišel čas, to ni bilo mogoče zaradi razmer, v katerih smo se znašli. Kljub temu nisem prenehal čutiti duhovne podpore, ki so mi jo izrazili številni ljudje, prijatelji in znanci."
"Hvaležen sem jim za ogromno delo, ki ga opravljajo, da lahko mi, duhovniki in semeniščniki, nadaljujemo svojo formacijo, formacijo z veliko vizijo univerzalnosti naše Cerkve.
Naj vas Bog in naša Mati Devica iz Guadalupeja obilno blagoslovita."
