Ricardo Daniel Quevedo Contreras je semeniščnik iz škofije El Vigía - San Carlos de Zulia v Venezueli. Je najmlajši od treh bratov iz katoliške družine.
Diplomiral sem na univerzi Liceo Bolivariano Dr. Alberto Adriani de El Vigía, država Mérida-Venezuela.
Med čakanjem na vpis na univerzo za študij prava sem med velikim tednom leta 2013 začutil Gospodov klic.
Vse se je začelo na cvetno nedeljo, ki je sovpadala z materinim rojstnim dnem. Po obhajilu, med zahvalnim obhajilom, sem lahko našel odgovore na številna vprašanja, ki sem jih imel že od otroštva. V vseh dneh velikega tedna sem se udeleževal praznovanj, vendar moram izpostaviti krizmeno mašo.
Pred začetkom maše je k meni pristopila neka gospa (ki je nisem nikoli več videl) in mi povedala, da so klerike poklicali, naj se pripravijo na začetek maše. Odgovoril sem ji, da nisem semeniščnik, vendar je vztrajala.
To, kar se je zgodilo potem, lahko običajno povzamemo v dveh stavkih. Prerok Jeremija: "Gospod mi je rekel: "Preden sem te oblikoval v maternici, sem te izbral, preden si izšel iz maternice, sem te posvetil in te določil za preroka narodom. Rekel sem: -Moj Gospod, glej, ne morem govoriti, ker sem še otrok. Gospod mi je rekel: "Ne govori, da si otrok; kamor koli te pošljem, boš šel; kar koli ti zapovem, boš govoril. Ne boj se jih, kajti jaz sem s teboj, da te rešim. -Gospodov orakelj-(Jer 1,4-7) in svetega Avguština, škofa iz Hipona: "..." (Jer 1,4-7) in svetega Avguština, svetega škofa iz Hipona: "...".Pozno sem te ljubil, lepota tako stara in tako nova, pozno sem te ljubil! in ti si bila v meni, jaz pa zunaj, zato sem te iskal od zunaj....".
Najprej sem se o tem pogovoril s svojim župnikom don Germánom, ki je bil zelo vesel zame in mi je svetoval, naj bom "nekaj časa" služabnik oltarja, medtem ko se bom udeleževal poklicnih rekolekcij.
Presenečen sem bil, ko so mi komaj dva meseca pozneje povedali, da bo avgusta sprejemni tečaj za semenišče, o čemer nisem povedal svoji družini, a ko sem jim to povedal, so bili vsi zelo veseli, zlasti moj oče, ki je imel brata semeniščnika (Romulo), ki je umrl za levkemijo, ko je bil le nekaj mesecev pred koncem študija.
V semenišče San Buenaventura sem vstopil 29. septembra 2013 in sem opravil propedevtiko, ki je bila odlična izkušnja skupnosti. V tem semenišču sem nato študiral 1. in 2. stopnjo filozofije. Zanimivo je, da je ravno v letu, ko sem začel svojo formacijo, moja škofija ostala nezasedena in D. Germán, moj župnik, je za nekaj več kot dve leti prevzel škofijsko upravo. Germán, moj župnik, je za nekaj več kot dve leti prevzel škofijsko upravo.
Marca 2015 je sveti oče Frančišek imenoval mojega nekdanjega rektorja Juana de Diosa za škofa škofije El Vigía - San Carlos del Zulia. Njegovo škofovsko posvečenje je bilo 4. julija 2015 v moji župniji, katedrali Naše Gospe nenehne pomoči. Ob koncu svete maše mi je povedal, da želi, da bi eno leto ostal z njim, delal z njim v kuriji in mu pomagal v liturgični komisiji, kar je bilo zame veselje, hkrati pa velika obveza.
Ko se je "pastoralno leto" končalo, mi je povedal, da želi, da bi študiral tretji letnik filozofije v semenišču Naše Gospe iz Pilar, in tako je tudi bilo. Čez nekaj mesecev mi je povedal, da bo v semenišču študiral le eno leto, saj me je nameraval poslati na študij v semenišče v Madrid.
Ob tej novici sem začel urejati papirje za potni list, kar je v Venezueli vse bolj zapleteno. Govorim o januarju 2018. Julija mi je sporočil, da v Madridu ni več mogoče in da naj nadaljujem v semenišču "do nadaljnjega".
Še vedno nič o potnem listu, čeprav sem dvakrat obiskal centralni urad v Caracasu in nisem dobil nobenega odgovora (lahko sem se obrnil na "kontaktne osebe" ali agente, ki so zaračunali do 2.000 dolarjev, vendar nisem imel nobene od teh možnosti). Novembra mi je monsinjor Juan de Dios poslal dokumente, ki sem jih moral poslati za prijavo za sprejem na Univerzo v Navarri.
17. maja 2019 je prispela mapa z vsemi univerzitetnimi dokumenti, jaz pa sem bil brez potnega lista. Situacijo sem zaupal blaženi Guadalupe Ortiz in počakal nekaj tednov. Semenišče sem zapustil, da bi v Caracasu opravil potrebne potne formalnosti, vendar nikjer nisem videl nobene svetlobe.
Ko se je zdelo, da je vse izgubljeno, brez denarja in brez "stika" na sedežu agencije za identifikacijo, je nekdo pristopil do mene in mi rekel, naj mu sledim. Šla sva v sobo, kamor so hodili samo visoki državni uradniki, in nenadoma sem se znašel pred uradnikom, ki mi je rekel, v dveh dneh boste dobili potni list, in tako je tudi bilo. Plačati sem moral sodno takso in v 48 urah sem dobil potni list.
Vse je bilo blagoslovljeno. Priznati moram, da sem že od začetka formacije (2013) sanjal, da bi prišel na Univerzo v Navarri, vendar se mi je to zdelo daleč, saj v moji škofiji ni v navadi pošiljati semeniščnikov na študij zunaj države, pravzaprav sem prvi.
Poslovitev od doma je bila nekoliko težka, s solzami in mnogimi mešanimi občutki, a vseeno najdem mir v besedah papeža Benedikta XVI. z dne 19. aprila 2005: ".....Gospod, zakaj me to sprašuješ in kaj me sprašuješ? Težko breme mi nalagaš na ramena, a če me prosiš, bom ob tvoji besedi spustil mreže, prepričan, da me boš vodil tudi ob vseh mojih slabostih.".
In kot je sam dejal na zadnjem zaslišanju: "Ljubiti Cerkev pomeni tudi imeti pogum za sprejemanje težkih in bolečih odločitev, vedno z mislijo na dobro Cerkve in ne na lastne interese." (27/II/2013).
Zato se vedno spomnim župnikovih besed na slovo na letališču: "Ne pozabi, od kod si prišel, da boš dobro usposobljen za boljše služenje."
