Mon Carmelo Marcaida je semeniščnik iz škofije Masbate na Filipinih. Izhaja iz katoliške družine, ki je vedno hodila k maši, molila rožni venec in vsako nedeljo obhajala besedo.
"V nižje semenišče sem vstopil takoj po osnovni šoli, ko sem bil star 12 let.
Resnica je, da prej nisem imel pojma o semenišču. Nisem vedel, kaj je semenišče, dokler nisem slišal obvestila župnika v svoji župniji, da bo izpit za tiste, ki želijo vstopiti v manjše semenišče, in da škofija išče mlade fante, ki bi radi postali duhovniki.
Starše sem začel spraševati, ali lahko opravim izpit za vpis v semenišče. Za moje starše je bilo to pravo presenečenje, saj si nikoli niso predstavljali, da bi lahko vstopil v semenišče.
V semenišče sem vstopil brez poklicanosti za duhovnika. Ni mi bilo jasno, mislim, da sem želel videti življenje v semenišču, preprosto iz radovednosti.
Medtem ko so bili moji tovariši zelo jasni: želeli so postati duhovniki. Nisem vedel, kaj naj storim.
V semenišču sem imel težke čase. Stara sem bila 12 let, nisem znala oprati svojih oblačil, pospraviti sobe ali postlati postelje. Na ta štiri leta v manjšem semenišču gledam z veseljem.
Tam sem se naučil veliko stvari in odkril svoj duhovniški poklic. Odkril sem, da me Bog kliče za duhovnika.
Star sem bil 15 let, ko sem začutil Gospodov klic. Bila sem zelo mlada. Bila sem zelo prestrašena. Nisem vedel, kako naj se odzovem na klic v duhovništvo. Zato sem v svoji molitvi Gospodu rekel: "Razjasni mi vse to, Gospod, razjasni mi vse to. Sem zelo mlada in ne vem, kaj naj storim. Toda čutil sem tvoj klic, pomagaj mi, da se mu odzovem."
Po manjšem semenišču sem se odločil, da bom nadaljeval.
Leta študija filozofije so bila ena najboljših v mojem življenju. Moja poklicanost k duhovništvu je začela rasti. Začel sem razumeti Gospodov klic.
Zelo dobro se spominjam dneva, ko sem Gospodu rekel "da".
Nekega poletja me je rektor poslal na otok, zelo oddaljen, brez elektrike, brez vsega. Bilo mi je zelo težko, ker prihajam iz velikega mesta in nisem bila navajena živeti brez elektrike. Župnik me je poslal tja, da bi bil z ljudmi, da bi molil, jih spremljal, opravljal katehezo, vodil katehetske ure za mlade in starejše, predvsem pa da bi maševal. V vasi, kjer sem bil, se maša obhaja le enkrat na dva meseca.
Na tistem otoku sem Gospodu rekel "da". V svoji škofiji sem videl potrebo po duhovniku. Videl sem žejo ljudi po zakramentih. In kdo sem jaz, da bi rekel NE temu velikemu Božjemu klicu, da bi bil njegovo orodje za prinašanje zakramentov vsem ljudem.
Po tej izkušnji mi je bilo jasno, da bom postal duhovnik. Domov sem se vrnil zelo srečen."
