Julio César Morillo je star 33 let in je semeniščnik iz škofije Cabimas v Venezueli. Je najstarejši od dveh bratov iz skromne družine.
"Že od malih nog sem bil deležen velike pozornosti družine, saj sem prva leta svojega življenja odraščal pri starih starših v njihovi vasi.
Potem sem se preselila k staršem v mesto in sprememba je bila zelo težka, saj je bilo le malo trenutkov, ko smo bili lahko mirni. Moja starša se nista preveč razumela in ko sem bila stara približno 15 let, je bilo stanje tako težko, da sem celo razmišljala o odhodu od doma, vendar sta se takrat starša ločila in ostala sem živeti s sestro in mamo.
Od takrat sem moral prevzeti določene odgovornosti doma in si zastaviti različne cilje, zaradi česar sem se osredotočil na njihovo doseganje z veliko trdega dela, predanosti in truda. Tako sem si oblikoval, kaj želim v življenju, in temu načrtu sem sledil, dokler ga nisem uresničil.
Za študij inženirstva sem se odločil, ker me navdušujejo številke, zato so moje sanje temeljile predvsem na tem, da bi diplomiral kot inženir, da bi lahko ne le delal na tem področju, ampak tudi poučeval na univerzi.
Kar zadeva moj poklic, moram reči, da ima vsakdo svojo zgodbo in na poseben način prejme Gospodov klic, da bi mu sledil. V mojem primeru sem od mladosti pripadal različnim gibanjem in apostolskim skupinam v Cerkvi v moji državi, kot so Jovenmisión, Pastoral Juvenil, Cursillos de Cristiandad, Legión de María in ena od njih, Encuentros Familiares de Venezuela, kjer sem več let služil Bogu.
Zanimivo je, da se to gibanje osredotoča na družino in osebno zavezanost k ustvarjanju prihodnje družine. Moj življenjski projekt je bil usmerjen na to pot, medtem ko sem v svojem poklicnem projektu vedno čutila Božjo navzočnost, zato sem verjela, da je to tudi tisto, kar je Bog želel zame.
Diplomiral sem kot inženir naftne industrije in opravljal svoj poklic na tem področju ter kot univerzitetni profesor. Bil sem na vrhuncu svojega poklicnega projekta: moja družina je bila zelo zadovoljna z mojimi dosedanjimi rezultati, prijatelji pa so občudovali moje dosežke pri tako mladih letih.
Mislila sem, da me bo to popolnoma osrečilo, a v resnici ni bilo tako. Počutila sem se nekoliko prazno. Počutil sem se nekoliko praznega, hkrati pa sem čutil, da sem poklican k nečemu drugemu, zato sem se moral osredotočiti na to, da bi to odkril.
Spoznanje, da je moj projekt kljub dosedanjemu uspehu propadel, me je zelo prizadelo in takrat sem začel iskati, kar sem s pomočjo svojega duhovnega voditelja izpeljal tako, da sem se odločil prepustiti svojo prihodnost v Božje roke in pustiti, da se v mojem življenju uresniči njegova volja.
Takrat sem spoznal, da čeprav sem pripravil svoj načrt, ga nikoli nisem predložil Bogu v razmislek, da bi preveril, ali je to tisto, kar resnično želi zame, ampak je moja molitev temeljila le na prošnji za pomoč, da bi ga uresničil, in čutim, da mi je Bog dovolil, da ga uresničim.
Od tistega trenutka naprej so se začeli dogajati različni dogodki, v katerih sem jasno videl, da me Gospod prosi, naj se popolnoma razdam, da bi mu sledil: naj zapustim službo, poklic, študij in celo družino, ki se s tem sprva ni strinjala.
Niso razumeli spremembe, ki bi jo pomenila opustitev vsega, kar sem si ustvaril v preteklih letih, da bi se podal na novo pot. Nekateri so v tem videli znak moje nezrelosti ali zmedenosti in zdelo se mi je, da me celo obžalujejo in razočarajo.
Janeza Boska, ki me je spodbudil, da sem zaradi tega, kar sem doživljal, bolj zaupal v Boga: "Ko gre za to, da bi sledil svoji poklicanosti, mora biti človek pripravljen žrtvovati vse." Potem sem se odločil, da se podam v to pustolovščino poklica, in Bog je postopoma vse postavil na svoje mesto, spremljal mojo družino in zasedel mesto, ki sem ga zapustil v njej.
Čutil sem Božjo milost, ki me je poklicala, zato sem pred nekaj več kot šestimi leti začel svojo formacijo, in do zdaj sem zelo vesel, ko vidim, da se sanje, ki jih je imel Bog zame, kljub mojim slabostim uresničujejo.
