Moje ime je Jonathan Daniel Mendoza Martínez iz škofije Granada v Nikaragvi.
"Kot otrok je vedno želel postati duhovnik, saj ga je posebej zanimala evharistična liturgija. Po tem nemiru je leta 2016 vstopil v manjše semenišče škofije Granada.
Sprva se z mnenjem staršev nisem preveč strinjal, saj so mi rekli, naj študiram kaj drugega in naj imam poklic, ki bo prinašal dohodek. Vendar pa sem o tem, da bi šel in poskusil, kaj je semenišče, razmišljal drugače.
Čez nekaj časa sem ostal, zato sem šel v večje semenišče. Ko sem bil tam, so mi predstavili možnost, da bi študij nadaljeval zunaj države. Še ena odločitev, ki moji materi ni bila všeč, čeprav me je podpirala. Zdaj uživam v tej odlični izkušnji, saj je biti z ljudmi iz različnih kultur pretresljivo in hkrati izziv. Med številnimi različnimi kulturami in ozadji je namreč vaja v razumevanju. Hkrati pa je to tudi obogatitev, saj k temu, kar lahko prispevam jaz, prispevajo tudi oni meni. Zato je pomembno ceniti in hkrati vedeti, da ima vsaka zgodba nekaj drugačnega, a hkrati nekaj skupnega, kar omogoča obogatitev izkušenj. Predvsem zato, ker nam to služi ne le v teh trenutkih, v katerih se oblikujemo, temveč tudi za preostanek življenja. To je izkušnja, ki zaznamuje vse naše življenje in zaradi katere se soočamo s številnimi stvarnostmi, ki jih svet potrebuje za utrditev. Zato tisti, ki smo tukaj, prinašamo velik izziv svetu in navsezadnje tudi Cerkvi.
Tri leta pozneje, leta 2019, so me poklicali formatorji in mi povedali, da obstaja možnost dokončanja formacijskega študija v semenišču Bidasoa in na Univerzi v Navarri, na kar sem odgovoril, da si to želim.
Od tistega trenutka naprej sem se podala na novo izkušnjo, od tega, da sem sedla na letalo, saj sem v svoji državi potovala le z avtobusom, do tega, da sem spoznala drugo državo zunaj svoje celine in veliko ljudi z vseh celin, spoznala njihova življenja, radosti in težave...".
