"Sem Iván Bravo Calvimontes, 37-letni škofijski duhovnik iz La Paza v Boliviji.

Bogu se zahvaljujem, da sem kristjan, predvsem pa, da poznam vero, ki mi je bila na preprost način prenesena v moji družini. Izhajam iz domorodnih korenin, moja starša sta Kečua, mama iz pokrajine med Potosíjem in Chuquisaco, oče pa iz Sucreja. Zaradi družinskih razmer sta se morala moja starša s podeželja preseliti v mesto in tam sta se spoznala, njuno delo pa je bilo preprosto, saj se sploh nista mogla učiti v šoli. 

Oče se je izučil za krojača, mama pa je delala kot čistilka. Smo štirje bratje in sestre, jaz sem najmlajši. Ekonomski položaj in tudi družinsko življenje nista bila lahka, moja družina doslej ni imela lastne hiše, starejša brata sta študirala in si ustvarila svoje družine, oče je umrl pred dvema letoma.

V družini smo vero živeli na preprost način in tako smo se udeleževali nedeljske maše, pri 13 letih sem dal pobudo za pripravo na prvo obhajilo, ki mi je po študiju katekizma pomagalo bolj odkriti Gospoda, tako sem se obrnil na cerkev, kjer smo hodili k maši v središču mesta, v obvestilih so me povabili v prostor, imenovan oratorij, da bi lahko pomagal v prostem času, pa tudi, da je to prostor za osebno in skupno rekreacijo.

Po dveh letih sem odšel zaradi zahtev doma, vendar sem čutil veliko praznino, zato sem si uredil čas in šel v župnijo v soseščini, kjer me je duhovnik dobro sprejel in me postavil za katehista za prvo obhajilo in ministranta. To je bilo lepo mladostno obdobje, čeprav sem si moral dobro organizirati čas, čemur sem se moral zaradi zahtev v srednji šoli, doma in v predvojaški službi odpovedati še pred koncem šolanja. 

Iskreno povedano, ko sem končal šolo, sem razmišljal o različnih univerzitetnih poklicih na socialnem področju kot področju podpore in služenja človeštvu in družbi. Starši so me spodbujali, naj postanem strokovnjak, da bi se rešil revščine in premagal svoje sposobnosti, vendar je bilo nekaj v meni in to je bila radovednost, da bi vstopil v formacijsko hišo in postal duhovnik. Zato sem se pozanimal in izvedel za to in postavili so me na pot s poklicno pastoralo, pravočasno sem vstopil in se soočil s klicem doma, vsi so ostali brez besed, saj niso pričakovali, da bom vstopil v semenišče. Kar sem storil, je bilo nekaj svobodnega in zavestnega, ne morem zanikati, da sem bil žalosten, ko sem moral zapustiti družino in osebne načrte, toda nekaj večjega od mojih moči mi je dalo pogum, da sem to storil. Na dan, ko sem zapustil dom, so vedeli, da je to z moje strani zelo zrel korak, in so ga sprejeli, ker so se zavedali, da morajo biti sinovi srečni v poklicnem razločevanju za vse življenje.

V duhovniški formaciji sem spoznal duhovnike Opus Dei, ki so poslušali moje spovedi, me spodbujali in spremljali. Ko sem bil posvečen v diakona, so me povabili v krožke za duhovnike, kjer sem se zelo dobro počutil, in tako sem spoznal svetega Josemarije, ki sem mu po več srečnih naključjih zaupal sebe.

V duhovnika sem bil posvečen 12. maja 2011, župnik pa sem postal leta 2017. Še naprej sem obiskoval rekolekcije za škofijske duhovnike, ki jih je ponujalo Delo, in tako se je zgodilo, da sem leta 2021, po desetih letih služenja v župniji avtohtonih ajmarskih in obrobnih skupnosti, lahko začel razmišljati o visokošolski izobrazbi. Odkar se je odprla ta možnost, sem vse podredil Božji volji, saj je moja škofija že dolgo pred pandemijo preživljala težke ekonomske čase, zato mnogi duhovniki v jurisdikciji niso mogli imeti te priložnosti. Ena od težav je denar, nihanje nacionalne valute s tujo, potem družbenopolitične razmere v Boliviji, Cerkev se še vedno sooča s preganjanjem, zmanjšanje števila poklicev.

Novi nadškof se zavzema za usposobljenost duhovnikov in je to možnost, ki jo je dobil na Univerzi Svetega križa, sprejel kljub zapletenim razmeram, v katerih se nahaja naša krajevna Cerkev.

Od takrat je bilo zame vse novo, vendar se brez oklevanja zahvaljujem našemu Gospodu za dar študija na Papeški univerzi Svetega križa v Rimu. Vem le, da mi je oče sveti Josemaría omogočil, da sem tukaj. V tej čudoviti izkušnji vere in življenja dajem vse od sebe. Na univerzi se zavedamo, da je naš Gospod med nami, saj je katolištvo otipljivo; prihajamo iz Amerike, Evrope, Indije, Avstralije, Afrike. Govorimo o Bogu, živimo zanj in praznujemo v občestvu ter se nastavljamo Jezusu v Dobrega pastirja, da bi posvetili vsakdanje življenje. Hvala Bogu in tistim, ki nam omogočajo, da se oblikujemo in se z veseljem evangelija vračamo v svoje dežele, poslani kot učenci in misijonarji."