Cleyver Josué Gómez Jiménez je semeniščnik iz škofije Punto Fijo v Venezueli, študent tretjega letnika dodiplomskega študija teologije na Univerzi Navarra.
"S 15 leti sem začel hoditi v cerkev na povabilo nekaterih redovnic (Misijonark župnijskega delovanja), ki so obiskovale mojo župnijo.
Postopoma mi je Bog dajal majhne "naloge" na poti.
Bil sem koordinator župnijske mladinske skupine, ponavljalec misijonske animacijske službe "Jovenmisión", škofijski koordinator mladinske pastorale, v tistem času sem diplomiral za socialnega komunikatorja in več let delal na radiu in televiziji, kjer sem prenašal verske oddaje.
V srcu sem še vedno čutil nemir, razumel sem, da Bog od mene zahteva več.
Po procesu razločevanja sem se 13. maja 2014, na praznik Fatimske Matere Božje, pod materinskim varstvom Device Marije odločil, da sprejmem to pustolovščino, v katero me je vabil Bog, pot duhovništva!
Vstopil sem v semenišče San Ignacio de Antioquia v nadškofiji Coro, da bi začel pot k duhovniškemu poklicu. Ko sem končal študij filozofije, me je Bog ponovno presenetil po škofu, ki mi je sporočil, da me želi poslati na študij v Španijo, v mednarodno semenišče Bidasoa.
V tistem trenutku so se v meni prepletali različni občutki, a brez dvoma me je najbolj napolnjevalo veselje ob spoznanju, da me Bog še vedno vodi po tej poti služenja in predanosti.
Priznam, da si nikoli, niti v najbolj divjih sanjah, nisem mislil, da bom lahko kdaj zapustil svojo državo, kaj šele, da bi sedel na letalo, saj moja družina nima velikih ekonomskih sredstev, razmere v moji državi pa niso najboljše.
Kljub vsemu je Bog začel odpirati pot za uresničitev te škofove želje, ki je postala tudi moja želja.
Zelo sem bil navdušen, ko sem na internetu videl videoposnetke o Bidasoi in želel izvedeti, kakšen bo ta blagoslovljeni kraj, kamor me Bog vabi, da bi me še naprej oblikoval kot lončar.
8. septembra 2019 sem prispel v Bidasoa, malo žalosten, da zapuščam svojo družino, toda Bog, ki se ne pusti prelisičiti v velikodušnosti, mi je podaril še eno zelo veliko in raznoliko družino semeniščnikov in oblikovalcev. Zaradi vsega, kar sem lahko doživel v formaciji v Bidasoi, sem okrepil svoj odgovor na ta poklic, ki mi ga je dal Gospod.
Dovolil si bom povedati anekdoto o nekom, ki ga imam zelo rad in ki je bil nedvomno protagonist tega procesa, o moji mali nebeški materi, Devici Mariji. Leta 2012, dve leti pred vstopom v semenišče, sem v časopisu naletel na članek, ki je govoril o takrat meni neznani marijanski pobožnosti, Mariji s stebra.
Prebral sem jo z velikim navdušenjem in od tistega dne naprej sem ob različnih priložnostih naletel na knjige, recenzije, slike, slike ... Vse o blaženi devici Pilar; spomnim se, da sem prijateljem v šali ponavljal, da me preganja devica Pilar, ker se mi povsod kaže.
Nekega dne je v kraj, kjer sem delal, prišla neka gospa in mi podarila priponko Device iz Pilar, ki jo je kupila v Marijinem svetišču v Španiji.Zahvalil sem se ji in spomnim se, da sem ji rekel, da je ta priponka najbližje temu blagoslovljenemu kraju, ona pa je odgovorila, da mi bo, če me Devica spremlja, dala milost, da bom nekoč obiskal kraj, kjer se je prikazala apostolu sv. Jakobu.
Sedem let pozneje se je zaradi ekskurzije v semenišče Bidasoa v njenem svetišču zgodilo to hrepeneče srečanje z Božjo Materjo. Tam sem razumel, da je biti tukaj milost, ki jo je Bog postavil na mojo pot, vedno bolj sem prepričan o svoji poklicanosti in za izražanje tega rad uporabljam stavek svete Terezije iz Lisieuxa: "Moja poklicanost je ljubezen."
Hvala, ker ste del moje zgodbe.
