Berman de Jesús Robles Romero je nikaragujski duhovnik iz škofije Granada, študent drugega letnika študija sistematične teologije (smer moralna in duhovna teologija) na Teološki fakulteti Univerze v Navarri.
"V nekaj potezah želim z vami deliti svojo poklicno pot, na kateri mi je Božja previdnost izkazala svoje usmiljenje in me po čisti milosti in ljubezni namenila duhovniški službi, ki je bila potrjena 8. decembra 2018, na slovesnost brezmadežnega spočetja Marije, naše Matere.
Zahvaljujoč Bogu sem se rodil in odraščal s starši in štirimi sorojenci v družinskem ozračju krščanske vere, kar mi je pomagalo, da sem že od malih nog doživljal Gospodovo veličino in v meni prebudilo željo, da bi se mu prilagajal.
Prvi spomin na moj poklicni nemir je bil, ko sem bil star približno pet let; takrat me je oče vprašal, kaj bi rad postal, ko bom velik, na kar sem takoj odgovoril: "Hočem biti duhovnik." Rekel mi je, da me bo naslednji dan odpeljal k župniku v mesto, da bi me ta naredil za duhovnika; tega seveda ni storil, ker sem bil premlad in se nisem zavedal, kaj mi govori.
Ko sem postajal starejši, je tudi v meni tiho rasla luč poklicanosti, ki me je kot sij padajoče zvezde zasvetila, ko sem bil še zelo mlad. Ob nedeljah sem zelo tesno sodeloval pri dejavnostih svoje skupnostne kapele, kjer je laik zaradi odsotnosti duhovnika vodil tako imenovano praznovanje Božje besede; moja župnija s sedežem v vasi je bila sestavljena iz več kot 50 skupnosti, kot je bila moja, zato je bila pogosta prisotnost duhovnika pri praznovanju v skupnostih nemogoča.
Ko sem hodil v srednjo šolo, je duhovnik štirikrat na leto prišel v mojo kapelo, da bi obhajal zakramente, vsake tri mesece; to je bila velika zabava, vse v skupnosti je bilo prekinjeno, da bi šli v cerkev. In ko sem videl to odprtost ljudi za obhajanje zakramentov, se je v meni prebudila radovednost, zakaj duhovnik ne pride pogosteje, če so ljudje z veliko predanostjo hodili v kapelo, ko je bil v skupnosti, še več, če so ga skoraj vsi iskali, da bi ga pozdravili, da bi se z njim pogovorili; no, nisem zadržal svoje radovednosti, dal sem mu vedeti svoje radovednosti in odgovoril mi je, da zato, ker ni prišel v kapelo obhajat zakramente.
Bilo je veliko duhovnikov; vsekakor sem vprašal tudi o vzrokih za pomanjkanje in o zahtevah, ki jih moraš izpolnjevati, da postaneš duhovnik.
Pri 17 letih sem se po končani gimnaziji vpisal v manjše semenišče svoje škofije na enoletni pripravljalni študij, saj sem vedel, da bom poskusil, da bi videl, ali me Gospod kliče na to pot.
To sem povedal staršem in tudi oni so mi potrdili, da se lahko brez težav vrnem domov in začnem študirati na univerzi, če se mi ne bo zdelo, da mi gre dobro.
Vstopil sem januarja 2011, naslednje leto sem odšel v višje semenišče, prav tako v moji škofiji, od tam pa sem lani odšel kot duhovnik, da bi nadaljeval svojo formacijo tukaj v Navarri, zahvaljujoč velikodušnosti in predanosti vseh vas. Boga in Devico Marijo prosim za vaše potrebe in namene."
"Zahvaljujoč vašim molitvam napredujem v svojem prizadevanju, da bi postal drugi Kristus. Tako kot pomagate duhovno, pomagate tudi materialno, saj to ne bi bilo mogoče brez ljudi z velikodušnimi srci, ki mislijo na prihodnost Cerkve. Zato se vam brezpogojno zahvaljujem za vašo karizmo služenja, sodelovanja in razpoložljivosti.
Bog naj blagoslovi delo, ki ga opravljate v Cerkvi, da bo rodovitno, in naj blagoslovi vaše osebno delo. Kajti to je vzrok, iz katerega bo nastalo več dejanj velikodušnosti v svetu, več duhovnikov v Cerkvi in več ljudi, posvečenih po vašem zgledu. Priporočam vas naši Materi, Devici Mariji, hčeri Boga Očeta, materi Boga Sina in soprogi Boga Svetega Duha.
