Belvy Delphane Diandaga se je rodil v družini, v kateri je oče katoličan, mati pa protestantka, zato je lahko izbiral med dvema pogledoma na krščansko vero.

Že kot otrok sem imel priložnost sodelovati pri maši, čeprav o njej nisem imel pravega znanja, vendar je bil to zame trenutek sreče, saj je bil to čas srečanja in medsebojne ter skupne delitve. Prav pri štirih letih sem začel izražati željo, da bi spremljal očeta k nedeljski maši, in to je imelo v času mojega odraščanja velik vpliv name. Že pri teh letih sem lahko zaznal znake nagnjenosti h katoliški veri, saj sem izhajal iz družine z mešanimi verskimi tradicijami, z evangeličansko (protestantsko) materjo, zato sem imel možnost sprejeti eno ali drugo tradicijo. Vendar sem se v katoliško vero usmeril pri sedmih letih, ko sem se šel vpisat v tečaj uvajanja v krščansko življenje (katehezo), ne da bi o tem povedal očetu, ki pa me je kmalu opazil in spodbudil. 

V tem obdobju iniciacije sem se na pobudo bratranca pridružil skavtskemu gibanju in nato ministrantskemu gibanju, čeprav takrat nisem čutil želje, da bi postal duhovnik, saj so bile moje sanje postati vojaški častnik ali celo sodnik, da bi branil zatirane in se boril proti krivicam v svoji državi.

Ob koncu srednje šole sem nekako spoznal, da me Gospod kliče v svojo službo. Ta želja je postala jasnejša ob duhovniškem posvečenju duhovnika reda Svete Trojice. Ne morem opisati, kaj se je zgodilo tistega dne, lahko pa na splošno rečem, da je to čudovito srečanje s Kristusom spremenilo vse moje življenje. Kot je dejal sveti Avguštin, "nihče ne more srečati Kristusa in ostati enak".

Belvy je jasen: moto njegovega življenja je beseda apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 15,10): "Po Božji milosti sem, kar sem, in milost, ki mi jo je dal, ni bila brezplodna" (1 Kor 15,10).

Ko sem začutil Božji klic, sem se nekega dne na poti z vaj župnijskega pevskega zbora pohitel pogovarjati o tem z očetom, saj sem se pred dvema letoma z njim zbral, da bi prepeval in slavil Boga z liturgično animacijo, zlasti pri maši, ki je bila zame močan trenutek srečanja s Kristusom: trenutek ekstaze, ko je bilo moje srce polno veselja. Kasneje bom s teološkim študijem nedvomno odkril, da je evharistija zakrament zakramentov, središče vse katoliške krščanske duhovnosti, saj je zakrament, v katerem je Kristus popolnoma navzoč. Vedno bolj sem se zavedal vzvišenosti in plemenitosti duhovništva. Ker me je Jezus poklical v svojo skrivnost in me hotel narediti za služabnika evharistije, in to je preprosto milost. Zato tudi moja življenjska beseda iz prvega pisma svetega Pavla Korinčanom (1 Kor 15,10) opisuje prav to razsežnost milosti: "Po Božji milosti sem, kar sem, in milost, ki mi jo je dal, ni bila brezplodna." Zato se nenehno zahvaljujem Bogu za dar duhovniškega poklica in se hkrati zahvaljujem vsem, ki so omogočili, da se je ta milost uresničila, in vsem, ki mi pomagajo, da ta poklic dostojno živim.

Klic k delu za škofijo Brazzaville in Cerkev v Kongu

Več kot devetdeset odstotkov prebivalcev Konga je krščanskih, katoličani predstavljajo približno dvainpetdeset odstotkov, vendar je močno napredovala evangeličanska (protestantska) cerkev. Zato je vse bolj potrebno imeti dobro usposobljene duhovnike v dobrih kulturnih okoljih, ki bodo v Katoliški cerkvi delovali ne le pri oblikovanju duhovščine in Božjega ljudstva, ampak tudi pri evangelizaciji in apostolatu z revnimi ter duhovno in materialno prikrajšanimi ljudmi.

Prav zato sem se po končanem kanoničnem študiju filozofije in nato teologije odločil, da se po posvečenju v duhovnika vrnem na École Normale Supérieure in tam nadaljujem študij filozofije ... Kdo bi si predstavljal, da bomo v naši škofiji, tako revni z viri, imeli priložnost izobraževati duhovnika v tujini? Dve leti pozneje pa je škof sklenil, da moram oditi v Rim, na Papeško univerzo Santa Croce, saj je bilo potrebno, da se duhovnik oblikuje v akademskem in multikulturnem okolju, primernem za formacijo in celostni razvoj, nato pa se vrne k delu v škofiji.

S štipendijo fundacije CARF - Centro Academico Romano so se mi uresničile sanje in danes bom končala dodiplomski študij filozofije. Z besedami ne morem izraziti hvaležnosti svojim dobrotnikom v CARF za vse, kar so storili zame: lahko jim le priporočam vsak dan, naj jih Bog napolni z milostjo in blagoslovom.