"V najstniških in zgodnjih najstniških letih me je veliko ljudi vabilo, naj se pridružim mladinski ali bogoslužni skupini, in moj odgovor je bil vedno enak: "Hvala lepa, ampak ne." V tistem obdobju svojega življenja nisem videl vsega dobrega, kar mi je Bog lahko ponudil. Takrat v svojem življenju nisem videl vsega dobrega, kar mi je Bog lahko ponudil.
Zdaj je star 33 let, je semeniščnik v škofiji Tabasco (Mehika), študira na Univerzi v Navarri ter živi in se usposablja v Mednarodni seminar Bidasoa (Pamplona). Zaveda se, da je za evangelizacijo v postmoderni družbi 21. stoletja, zlasti v Mehiki, državi z močnimi katoliškimi koreninami, kjer se vse bolj uveljavlja tudi protestantizem, potrebno dobro usposabljanje.
"Ena glavnih evangelizacijskih potreb, ne le v moji škofiji, ampak v vsej državi, je, kako evangelizirati spričo številnih protestantskih skupin, ki se širijo."
Po njegovih izkušnjah je treba začeti v družinah, katehizirati in spoznavati lepoto Božje besede. "Da bi to dosegli, morajo župnije spodbujati več misijonarskega duha v svojih skupnostih (kar se sicer dogaja), vendar ga je treba veliko bolj spodbujati in tako skupaj s sodelovanjem celotne skupnosti približati Boga tistim, ki ga še ne poznajo ali so se od njega celo oddaljili."
Ob vse večjem številu protestantskih ali protiklerikalnih skupin je ta semeniščnik prepričan o moči vsakega katoličana, ki pričuje o katoliški veri, in kot predlaga, začenja z družinami.
"Družine so domače cerkve, v katerih se začenja vzgoja vere ter vrednot, kreposti, naukov in običajev, ki postopoma oblikujejo značaj in osebnost vsakega člana."
Jesús je prepričan, da bo katoliška vera, če jo bo živela vsaka družina, odgovorila protiklerikalnim skupinam, ki si prizadevajo napasti Cerkev. "To ni vojna med katoliško vero in protestantskimi sektami, ampak imamo kot katoličani veliko odgovornost in osvetljeni z lučjo vere moramo pridobiti najboljšo pripravo za soočanje z novimi izzivi tega časa.
Semeniščnik, ki želi postati duhovnik, posreduje svojo izkušnjo o tem, kar se je naučil v svoji družini. Je najmlajši od treh bratov in je odraščal ob podpori svoje družine, ki je bila temeljni dejavnik, da je postal oseba, kakršna je danes, vedno z roko v roki z Bogom v vsakem projektu svojega življenja.
"Lepi časi mojega otroštva so polni sorodstvenih vezi, igre, zabave, medsebojnega varovanja. Nekaj dobrega v mojem otroštvu je tudi to, da sem bil že od otroštva stalen učenec, kar so mi starši vedno privzgajali, in to je nekaj, kar me zaznamuje vse življenje."
Prav tako se spominja, da je bilo obdobje mladostništva eno najboljših v njegovem življenju, saj je začel osebnostno rasti in zoreti. "Dobra stran mojega odraščanja je, da sem opredeljeval svoj način bivanja, znal sem razlikovati med dobrim in slabim, predvsem pa sem imel zaupanje staršev vame in moje brate in sestre. Zahvaljujem se staršem, ki so mi vedno dajali vzgojo, temelječo na vrednotah, ter v meni in mojih sorojencih ustvarjali občutek odgovornosti, predanosti in truda pri vseh naših dejavnostih," pravi semeniščnik.
Starši so ga podpirali v najpomembnejšem trenutku njegovega življenja: pri tridesetih letih, po poklicni karieri in stabilni službi, je vstopil v semenišče in vedno zaupal v Božjo voljo, ki me je "klicala, naj presežem svoje zmožnosti in Bogu velikodušno vrnem vse, kar mi je dal v življenju".
Sanje tega semeniščnika so evangelizirati mlade v Mehiki. "Nekaj me resnično preseneča, in sicer to, da je mladina v Mehiki kljub spremembam, ki so se zgodile v zadnjih letih, mladina, ki ima glas in se sliši, mladina, pri kateri je jasno, da ji uspe doseči cilje, ki si jih je zastavila, če je enotna in se vsi povezujejo v istem interesu, mladina, v kateri je veliko upanja, zlasti v teh časih modernosti."
Po njegovem mnenju, da bi mlade približali katoliški veri, jim je treba omogočiti in omogočiti več sodelovanja v župnijah.Zelo pomembno je, da se počutijo kot del Cerkve, da se vključijo v dejavnosti in tako v njih vzbudijo odnos ljubezni in odgovornosti ne le do službe, ki jo opravljajo, ampak tudi do Boga.
"Vendar pa so za to bistvenega pomena družine, saj se v njih krepita ljubezen do Boga in ljubezen do Cerkve," vztraja Jesús.
Kakšen mora biti semeniščnik in duhovnik 21. stoletja za Jesusa Eduarda? "Po mojem mnenju mora imeti veliko ljubezen in predanost temu, k čemur ga je poklical Bog; imeti mora čut za predanost in odgovornost, kjerkoli že je; imeti mora trdnost na vseh področjih formacije, kar mu bo omogočilo, da se bo soočil z izzivi, ki jih ima in jih bo imela naša Cerkev v prihodnosti."
Poleg tega meni, da je nujno, da sedanji semeniščniki in duhovniki vzdržujejo stalno formacijo, da bi se lahko odzvali na potrebe in skrbi Božjega ljudstva, saj so pred nami prihodnje generacije, ki se zelo dobro pripravljajo.
"Semeniščnik v 21. stoletju ne sme ugasniti plamena svoje poklicanosti zaradi ponudbe sveta, ki bi ga lahko odvrnila od tega, za kar je poklican. Vedno mora imeti v mislih razlog, zakaj se je odločil, da bo sledil Bogu, in naj se ne bojijo stisk, ki jih lahko doživijo."
Jesús Eduardo Flores sklene: "Odgovor na Božji klic je in bo ena najbolj bogatih izkušenj, ki bo zaznamovala življenje semeniščnika, ki ne bo nikoli pozabil vseh svojih prizadevanj v času formacije in se bo odražala v njegovem služenju Cerkvi in vsemu Božjemu ljudstvu kot duhovniku."
Za konec naj povem, da je Jezus zelo hvaležen vsem dobrotnikom Fundacija CARF ki so mu omogočili študij v Pamploni. "Hvala dobrotnikom za njihovo velikodušnost in molitve, saj s tem, ko pomagajo semeniščnikom, kot sem jaz, pomagajo številnim krščanskim skupnostim po vsem svetu. Ohranjam vas v svojih molitvah.
Marta Santín, novinarka, specializirana za religijo.
